Jedro

Ker cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je, zaradi uskladitve območij škofij z državno mejo, na območju Slovenije le prenehala delovati, tožeča stranka ne more imeti položaja upravičenca iz 14.člena ZDen in tudi kot upravičenec za uveljavljanje pravic iz 3.odst. 15.člena ZDen ne more nastopati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 5. 6. 2002, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. za kmetijska in stavbna zemljišča ter zgradbe v k.o. B, C, Č, D, E in F, ki jih v naravi ni mogoče vrniti (1. točka izreka) in odločil, da gredo vsi vlagateljevi stroški v njegovo breme (2. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno ali je tožnica, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo po podatkih upravnih spisov podržavljeno z več sklepi Okrajnega sodišča v G (opr. št. I 1726/48?7 z dne 9. 11. 1948, opr. št. J 257/55 z dne 31. 5. 1955, opr. št. J 257/55?12 z dne 27. 2. 1957, opr. št. J 257/55?18 z dne 30. 8. 1957 in opr. št. J 257/55.26 z dne 3. 10. 1961), izdanih na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odstotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile ter Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, takratnima zemljiškoknjižnima lastnicama Rimskokatoliški župni cerkvi AAA in Župni nadarbini cerkve BBB, obe Avstrija, pravna naslednica prej navedenih cerkva. Kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 14. člen Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91?I in naslednji) po katerem imajo pravice do vrnitve premoženja cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove oz. redi, ki so ob uveljavitvi ZDen (7. 12. 1991) delovali na območju Republike Slovenije. Po 3. odst. 15. člena ZDen pa se pravno nasledstvo navedenih skupnosti presoja po njihovem avtonomnem pravu. V obravnavanem primeru se pravno nasledstvo presoja po Zakoniku cerkvenega prava (120?122 kanon), za obravnavani primer pa tudi po Odloku o spremembi mej, ki ga je dne 9. 6. 1964 izdala Sv. konzistorialna kongregacija iz Rima, in z njim uredila meje in premoženjska razmerja med Škofijo CCC in Škofijo ČČČ. Ta odlok med drugim določa tudi, da se od ČČČ (v Avstriji) oddelijo župnije po domače imenovane H, I in J in da "vse imenovane župnije za vedno priključi Škofiji CCC (v Sloveniji). Po navedenih spremembah se meje imenovanih škofij začrtajo za naprej z mejami, ki jih določijo državni zakoni." Navedeni odlok je veljal za naprej. Ker v navedenem odloku Cerkvi AAA in BBB nista omenjeni, sta v ostali v okviru Škofije ČČČ. Ta pa je po spremembi meja prenehala delovati na območju Slovenije, ni pa prenehala obstajati. Glede na navedeno po presoji tožene stranke tako ne more priti do uporabe 14. člen ZDen, v poštev pa tudi ne pride pravno nasledstvo po tožnici, saj cerkvena pravna oseba ni prenehala obstajati (120. kanon Zakonika cerkvenega prava). Iz navedenih razlogov po presoji tožene stranke za odločitev tudi ni pomembno dejstvo, da je bil navedeni odlok sprejet leta 1964 torej po podržavljenju obravnavanega premoženja.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Z Odlokom o spremembi mej, ki ga je dne 9. 6. 1964 izdala Sv. konzistorialna kongregacija iz Rima, so bile usklajene meje škofij z mejami, kot jih določajo državni zakoni. S tem dejanjem je prišlo tudi do spremembe premoženjsko pravnih razmerij med škofijami glede cerkvenega premoženja. Glede na to, da so bile v času uveljavitve citiranega odloka cerkveno?pravne osebe razlaščene na podlagi po vojni sprejetih predpisov, je razumljivo, da citirani odlok zadevnih premoženjsko pravnih razmerij ni obravnaval. Šele z uveljavitvijo ZDena se je postavilo vprašanje vračanja nasilno odvzetega premoženja. Na podlagi odloka o spremembi mej iz leta 1964 je tožeča stranka postala pravni naslednik prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja in je tako upravičeni vlagatelj zahtevka za denacionalizacijo. Po kanonu 120 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) je pravna oseba po svoji naravi trajna, preneha pa obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če že 100 let ne deluje; zasebna pravna oseba pa preneha tudi, če se sama skupnost po določbi statuta razpusti, ali če ustanova sama po presoji pristojne oblasti po določbi statuta preneha obstajati. Do prenehanja obstoja po zgoraj citiranem kanonu ni prišlo, zato je treba pravno nasledstvo premoženja ugotavljati po notranjem cerkvenem pravu. Kanon 123 ZCP ureja primere, ko javna pravna oseba preneha obstajati, ne pa izrecno tudi primere, ko ne more izvajati cerkvenega in lastninskega gospostva. Po vojni nastalo situacijo je treba subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo ali se iz oddeljenega reda ustanovi posebna pravna oseba in se skupno premoženje in premoženjske pravice ter dolgovi in bremena razdelijo med pravni osebi. Pravne osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, niso prenehale delovati, pač pa so v FLRJ oz. v Sloveniji nadaljevale svojo versko dejavnost kot Rimskokatoliška škofija CCC, Škofijski ordinariat, ki ji je bil v skladu z našim pravnim redom podeljen tudi status pravne osebe. Ker pravne osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno torej niso mogle izvajati lastninske pravice na nepremičninah, so pravice prešle na Rimskokatoliško škofijo CCC, v skladu s pravilom ex aequo et bono. Tovrstni primeri v rimskokatoliški cerkvi niso redki, saj do njih prihaja v primerih, ko se cerkvena organizacija (škofije, župnije, ...) prilagaja teritorialni državni ureditvi (lokalne, deželne skupnosti) ter v teh primerih prihaja do sprememb v organizaciji pravnih oseb (združitve, delitve, ustanavljanja novih), s tem pa se opravi tudi delitev stvari, oseb in upravičenj. Uporabiti je torej treba splošna pravila o pravnem nasledstvu, pravno relevantne pa so tudi določbe civilnega prava o višji sili, ki jo je v tem primeru predstavljala sprememba pravnega in socialnega reda v FLRJ, kar je onemogočalo normalno delovanje verskih skupnosti. Podobno stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v svoji sodbi št. U 620/2001?15 z dne 4. 9. 2004. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Slovenska odškodninska družba kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z določbo 14. člena ZDen, ki določa, da gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oz. redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije, je bil za cerkvene pravne osebe uzakonjen status denacionalizacijske upravičenke, ki ga ZDen ob sprejetju leta 1991 drugim pravnim osebam ni priznal. Analogno kriteriju 9. člena ZDen pa so tudi te pravne osebe morale biti domače pravne osebe, torej je njihova pravna osebnost morala biti določena po pozitivnem državnem pravu. Po 7. členu Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76, 42/86 in 22/91) so verske skupnosti oz. njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Da so se verske skupnosti že ob uveljavitvi ZDen štele za domače pravne osebe, ki delujejo v okviru pravne ureditve Republike Slovenije, je v svojih odločbah (U?I25/92, U?I?107/96, U?I?121/97) pojasnilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Denacionalizacijske upravičenke pa so cerkvene pravne osebe po 14. člen ZDen le pod pogojem, da so ob njegovi uveljavitvi delovale na območju Republike Slovenije. Z uzakonitvijo 9. a. člena ZDen po mnenju sodišča določba 14. člena ZDen ni dobila drugačne vsebine, saj so se, kot je navedeno, cerkvene pravne osebe že prej obravnavale kot domače pravne osebe, ZDen-B pa pravico do uveljavitve podržavljenega premoženja ni vezal še na sedež cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije. Da sedež ni pomemben, ampak je zakonski pogoj za denacionalizacijo le delovanje cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, izhaja tudi iz prakse, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že po uveljavitvi ZDen-B (sodba opr. št. I Up305/2001?2 z dne 6. 6. 2002).

Tožeča stranka svoje upravičenje do denacionalizacije spornega premoženja iz 14.člena ZDen opira na določbo 3. odst. 15. člena ZDen, po kateri se pravno nasledstvo upravičencev iz 14. člena ZDen presoja po njihovem avtonomnem pravu (v navedenem primeru je to Codex Iuris Canonici, v nadaljevanju CIC) konkretno 122. kanon, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo ali se iz oddeljenega reda ustanovi posebna pravna oseba in se skupno premoženje in premoženjske pravice ter dolgovi in bremena razdelijo med pravni osebi, in Odlok o spremembi mej iz leta 1964, na podlagi katerega je tožeča stranka postala pravni naslednik prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja. Navedeno torej pomeni, da odškodnine za podržavljena zemljišča ne uveljavlja kot upravičenec iz 3. odst. 15. člena ZDen, pač pa kot denacionalizacijski upravičenec po 14. člen ZDen.

Tudi po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno pritrdila odločitvi prvostopnega upravnega organa, ki je zavrnil zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za podržavljena zemljišča, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, iz razloga, ker cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991, ni delovala na območju Republike Slovenije, delovala pa je na območju Republike Avstrije. Kot je bilo že navedeno, ZDen izrecno veže vrnitev podržavljenega premoženja cerkvenim pravnim osebam na njihovo delovanje na območju Republike Slovenije v času njegove uveljavitve. V primerih, ko tako delovanje ni izkazano, navedeni subjekti nimajo aktivne legitimacije za vrnitev podržavljenega premoženja. V obravnavanem primeru, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka, je bilo nacionalizirano premoženje zemljiškoknjižnima lastnicama Rimskokatoliški župni cerkvi AAA in Župni nadarbini cerkve BBB, obe v Avstriji, ki sta po spremembi državne meje ostali v okviru Škofije ČČČ in torej prenehali delovati na območju Republike Slovenije.

Dejstvo, da je bilo prenehanje njunega delovanja povezano z uskladitvijo območja škofij z državno mejo, na odločitev v zadevi ne more vplivati. Ker iz kanona 120 CIC izhaja, da pravna oseba po cerkvenem pravu preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če pravna oseba 100 let ne deluje. V obravnavanem primeru pa se to ni zgodilo. Cerkvena javna pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je le prenehala delovati na območju Republike Slovenije. Glede na to tožeča stranka ne more imeti položaja denacionalizacijskega upravičenca iz 14. člena ZDen. Izhajajoč iz dejstva, da pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, še obstaja, pa tožeča stranka tudi kot upravičenec za uveljavljanje pravic (za vložitev zahtevka) po 3. odst.15.člena ZDen ne bi mogla nastopati. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe v zvezi s stališčem sodišča izraženim v sodbi Upravnega sodišča RS opr.št.U 620/2001-15 z dne 4.9.2004. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.