Jedro

Dogovor pogodbenih strank, da pri kupoprodajni pogodbi, sklenjeni po 119. členu SZ, kupec plača kupnino že v krajšem roku kot 60 dni, ni v nasprotju s prisilnim predpisom 119. člena SZ in ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti prodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevki vseh prvih dvanajstih tožnikov zavrnejo.

Tožniki so dolžni nerazdelno povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 125.860,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom vseh prvih dvanajstih tožnikov in odločilo, da mora tožena stranka povrniti M.C. 163.678,90 SIT, A. in N. F. 178.345,40 SIT, B.S. 136.350,17 SIT, F.K. 124.324,20 SIT, K.D. 174.533,70 SIT, B.J. 144.921,70 SIT, I.K. 172.128,50 SIT, A.B. 69.705,00 SIT, R. in S.P. 185.391,50 SIT, F.Z. 170.919,60 SIT, V.K. 124.018,60 SIT in V. ter E.C. 136.264,90 SIT, vsakemu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1992 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 129.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1993 dalje do plačila (3. točka izreka).

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni in zahtevek tožečih strank zavrne ter tožnikom naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. V obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka med drugim navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da so bile kupoprodajne pogodbe sklenjene soglasno in da tožeče stranke niso bile prisiljene v podpis takšnih pogodb. Tudi 60-dnevni rok za plačilo pogodbene cene sodišče nepravilno tolmači, ker v 119. členu Stanovanjskega zakona ne piše, da morajo kupci plačati kupnino 60. dan po podpisu pogodbe, ampak v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, kar pa pomeni, da je to lahko vsak dan od 1. do 60. dne v navedenem roku. Ker so kupci dobili kupoprodajne pogodbe takoj, jim je tožena stranka predlagala čimprejšnje plačilo ter plačilo prometnega davka, za kar so se tudi odločili ob podpisu pogodbe. Tožena stranka tudi ni imela nikakršne dejanske ali pravne možnosti prisiliti tožeče stranke do predčasnega plačila po podpisu kupoprodajnih pogodb. Tožeče stranke so pri tem pridobile, saj so zaradi hitrega sklepanja pogodb plačale le vrednost točke 66,60 SIT, ki pa se je že 19.11.1991 dvignila na 72,16 SIT. Vsi tožniki pa so vložili zahteve za sklenitev pogodbe med 4.11. in 15.11.1991 in vse pogodbe so bile sklenjene in sporazumno podpisane pred spremembo vrednosti točke ter pred iztekom 30-dnevnega roka, ki ga je imela na razpolago tožena stranka za odločitev o zahtevah tožečih strank za sklenitev pogodbe.

Tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot dejansko podlago za svojo odločitev ugotovilo, da so vsi tožniki sklenili s toženo stranko kupoprodajne pogodbe v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (Ur.l.RS št. 18/91-I, v nadaljevanju: SZ). Po določbi 119. člena SZ ima kupec, ki v 60 dneh po sklenitvi kupoprodajne pogodbe pogodbeno ceno odplača v enkratnem znesku, pravico do popusta v višini 60 % od vrednosti stanovanja. Vse kupoprodajne pogodbe so bile sklenjene po tej določbi. Prvostopno sodišče ugotavlja, da same pogodbe niso v neskladju z navedeno zakonsko določbo, saj je v vseh pogodbah klavzula o plačilu v roku 60 dni. Po mnenju prvostopnega sodišča pa je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožnikom po določbi 172. člena ZOR, ker je z akti svoje poslovne politike kršila prisilno pravno določbo 119. člena SZ. Upravni odbor tožene stranke je namreč sklenil, da se kupcu garantira kupnina po pogodbi le 7 dni, v nasprotnem primeru pa se v pogodbo vnese devizna klavzula. Rok za plačilo 7 dni je bil s strani tožene stranke kupcem stanovanj enostransko predložen, zato ne gre za sporazumno izjavljeno pogodbeno voljo obeh pogodbenih strank. Škoda tožnikov pa naj bi bila v tem, da so morali plačati kupnino v roku 7 dni, namesto da bi jo plačali 60. dan, v tem pa bi sredstva lahko imeli vezana pri banki, kar bi jim prineslo določene obresti. Višino teh obresti za vezane vloge za navedeni čas pa je izračunala sama tožena stranka in so tožniki obrestni del svojih zahtevkov prilagodili izračunu tožene stranke.

Poleg navedenih obresti kot škodo pa je prvostopno sodišče priznalo tožnikom tudi zneske prometnega davka, ki so ga v skladu z določbami pogodbe plačali, čeprav bi bila po mnenju prvostopnega sodišča to dolžna storiti tožena stranka. Za to plačilo sodišče samo ugotavlja, da je pogodbena določba, da morajo tožniki plačati prometni davek, sicer zakonita, vendar vnešena v pogodbo proti njihovi volji, zato naj bi se tožena stranka s temi zneski neupravičeno obogatila in jih mora tožnikom vrniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče in ki ga pritožba ne izpodbija, prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo in zato tudi o stvari napačno odločilo. Kot pravilno zatrjuje pritožba , 119. člena SZ ne določa, da kupec v primeru plačila kupnine v enkratnem znesku plača kupnino 60. dan po sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ampak je določba povsem jasna, da mora kupnino plačati v 60 dneh. To pa dejansko pomeni, da kupec lahko plača kupnino katerikoli dan v tem 60-dnevnem roku, kot zatrjuje pritožba. Tudi v nekaterih drugih primerih kupci niso čakali do 60. dne, ampak so kupnino plačali že prej, čeprav jih k temu ni nihče silil. Iz podatkov spisa izhaja, da sta obe stranki imeli interes čimprej skleniti pogodbo in jo izvršiti. Tožniki zato, ker so hoteli čimprej postati lastniki stanovanj in se tako izogniti pričakovanemu velikemu povišanju vrednosti točke, po kateri se je določala kupnina, tožena stranka pa zato, ker je bila v finančni stiski. Dejstvo pa je, da tožnikov k sklenitvi take pogodbe in k plačilu kupnine že v 7 dneh, kar je tudi v okviru 60-dnevnega plačilnega roka, ni nihče prisilil. Tudi prvostopno sodišče ne ugotavlja, da bi bili tožniki k sklenitvi take pogodbe s strani tožene stranke prisiljeni.

V kolikor pa bi pri sklenitvah pogodbe prišlo do napake volje, to je do uporabe sile s strani tožene stranke proti tožnikom, bi bile take pogodbe po določbi 111. člena ZOR izpodbojne in bi po določbi 112. člena ZOR tolžniki lahko zahtevali razveljavitev sklenjenih kupoprodajnih pogodb. To pa očitno ni njihov interes, saj so na vse pogoje tožene stranke pristali prav zato, ker je bilo to v njihovem interesu. Po temeljni določbi 17. člena ZOR pa so pogodbene stranke dolžne izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

O kakršnikoli škodi tožečih strank pri sklepanju teh kupoprodajnih pogodb ni mogoče govoriti, saj so pogodbe sklenili prostovoljno in zaradi svojega pogodbenega interesa. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je prvostopno sodišče napačno uporabilo določbo 172. člena ZOR.

Tudi glede plačila prometnega davka je prvostopno sodišče napačno to plačilo štelo kot škodo tožnikov in tudi v tem delu ugodilo tožbenim zahtevkom. Samo prvostopno sodišče ugotavlja, da je po zakonu k plačilu prometnega davka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za nepremičnino prvenstveno zavezan prodajalec, ki pa lahko to svojo obveznost prevali na kupca. Vsi tožniki kot kupci so na tako pogodbeno določilo pristali, zato tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o njihovi škodi. Tudi v tem primeru velja, da taka pogodbena določila niso v neskladju z zakonom, da so kupci nanje pristali in so bili zato dolžni v skladu z omenjeno določbo 17. člena ZOR svojo pogodbeno dolžnost plačila prometnega davka tudi izpolniti. O nikakršni škodi v tem primeru ni mogoče govoriti in tudi ne o neopravičeni obogatitvi tožene stranke na račun tožnikov, kot je zmotno menilo prvostopno sodišče. Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju prvostopnega sodišča in ob pravilni uporabi materialnega prava tožbene zahtevke vseh tožnikov kot neutemeljene zavrnilo.

Glede na spremenjeno odločbo o glavni stvari je moralo prvostopno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 166. člena ZPP odločati o stroških vsega postopka. Po načelu uspeha v pravdi (1. odst. 154. člena ZPP) mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, saj je v pravdi popolnoma propadla. V skladu z veljavno odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki za stroške njenega pooblaščenca skupno 2.030 točk, kar ob vrednosti 1 točke 62,00 SIT na dan pritožbenega odločanja znese 125.860,00 SIT.

Ta znesek je tožeča stranka oziroma so dolžni tožniki nerazdelno povrniti toženi stranki. Povrnitve pritožbenih stroškov pa ni zaznamovala nobena od pravdnih strank, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.