Jedro

Ker je ZPIZ na podlagi izvedskih mnenj zdravnika posameznika ter komisije II. stopnje odločil, da je tožnici potrebna stalna pomoč in postrežba drugega le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in ker je enako v sodnem postopku ugotovilo sodišče, ni razlogov za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Skladno s 30. čl. ZDSS se presoja zahtevke po stanju v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev o poslabšanju zdravstvenega stanja tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. P-0153026 z dne 27.2.2004 in št. 34 0153026 z dne 11.12.2003 ter, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica, smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v posledici zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ker se tudi prehranjevati ne more sama, iz potrdila osebne zdravnice izhaja, da pri tem potrebuje pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja mnenji obeh invalidskih komisij, po katerih tožnica potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter se ji zato še nadalje izplačuje dodatek v ustreznem znesku.

Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni kršilo postopkovnih določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po 4. čl. v zvezi s

137. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 - 72/2005 - ZPIZ-1) zagotavlja z obveznim zavarovanjem, med ostalimi tudi uživalcem družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo določbo 139. čl. ZPIZ-1, ki natančneje opredeljuje pogoj tuje pomoči in postrežbe za opravljanje življenjskih potreb. Po 2. odst. 139. čl. ZPIZ-1 je uživalcu pokojnine neogibno potrebna pomoč in postrežba, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1. odst. 139. čl. ZPIZ-1, med katerimi je tudi samostojno hranjenje.

Po 140. čl. ZPIZ-1 daje mnenje o tem, ali je upravičencu potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh ali pa le večine življenjskih potreb oz., da mu je potrebno stalno nadzorstvo, invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda, kar je skladno z

261. čl. ZPIZ-1, po katerem dajejo izvedenska mnenja o potrebi po stalni pomoči in postrežbi izvedenski organi zavoda. Po 3. odst. 261. čl. ZPIZ-1 so izvedenski organi invalidske komisije zdravniki posamezniki in druge institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. Tožena stranka je v predsodnem postopku na podlagi izvedenskih mnenj zdravnika posameznika z dne 4.4.2002 ter komisije II. stopnje dne 12.8.2002 odločila, da je tožnici potrebna stalna pomoč in postrežba drugega, vendar le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ker sta, kot je ugotovil zdravnik posameznik, ohranjeni zmožnost prostega gibanja ter groba moč in koordinacija zgornjih in spodnjih okončin.

Potrdil je, da se tožnica samostojno hrani in hodi. Dopolnilno izvedensko mnenje, podano na zahtevo sodišča prve stopnje, tudi ugotavlja, da tožnica sicer kaže znake demence, vendar so veliki sklepi obeh zgornjih okončin razgibani, groba moč je primerna in nevroloških izpadov ni ugotoviti. Na pregledu 18.8.2004 je zdravnik izvedenec posameznik ugotovil, da se zavarovanka samostojno hrani in je zmožna, ob pomoči osebja v Domu starejših občanov G., sama narediti nekaj korakov. Pritožbene navedbe o nesamostojnosti pri prehranjevanju so torej v nasprotju z objektivnimi medicinskimi izvidi, podanimi tako v predsodnem, kot med sodnim postopkom. Upoštevati tudi ni mogoče trditev o slabšanju zdravstvenega stanja in zmožnosti tožnice, da vsaj delno sama opravlja osnovne življenjske potrebe, kar je lahko res, vendar sodišče na podlagi 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), veljavnega v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, presoja zahtevke po stanju v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke. V primeru poslabšanja psihofizičnih zmožnosti tožnice se, v skladu s 1. in

2. odst. 259. čl. ZPIZ-1, na predlog tožnice ali njenega osebnega zdravnika, lahko ponovno začne postopek za uveljavitev pravic do dodatka za pomoč in postrežbo. Ker je v zbrani medicinski dokumentaciji sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za presojo pravilnosti in zakonitosti izpobijanih odločb tožene stranke, po katerih tožnica v času izdaje dokončne odločbe ni bila nezmožna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, sposobna je namreč samostojnega hranjenja, je zahtevo za razveljavitev dokončne odločbe ter priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v večjem znesku za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, utemeljeno zavrnilo.