Jedro

Branje izpovedi prič, ki so bile zaslišane v postopku pri sodniku za prekrške, ni nedovoljen dokaz iz 8. točke I. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. B.J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I ZKP mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je s citirano sodbo spoznalo obd. B.J. za krivega zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/II KZ in mu izreklo kazen tri mesece zapora ter odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 55.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca odvetnik M. K. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. čl. ZKP in predlagal oprostitev obdolženca, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik NN je v pismenem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da državljani B lahko prestopijo slovensko državno mejo brez posebnih pogojev tako, da bi bila morebitna pomoč obdolženca pri takšnem dejanju nepotrebna.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tudi pravilno upoštevalo izpovedbe b državljanov, da jih je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila G rdeče barve, po dogovoru peljal iz Zagreba proti hrvaški meji s Slovenijo do mejne reke Kolpe, katero so prebrodili sami, nato pa jih je isti voznik z istim avtomobilom čakal na slovenski strani.

Dogovorjeni so bili, da jih bo peljal v Ljubljano in zato prejel 500 DEM za vsakega potnika, vendar mu denarja niso izročili, ker jih je prej ustavila policijska patrulja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo koristoljubnost kot motiv obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja.

Ravno tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da so imeli vsi trije b državljani mokre hlače, obdolženec pa je bil popolnoma suh, to dejstvo pa naj bi dokazovalo, da obdolženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ob tem samo pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so samo b državljani prebrodili reko Kolpo in tako prečkali mejo, obdolženec pa je mejo prestopil na mejnem prehodu v Vinici in sicer se je peljal preko mejnega prehoda z avtomobilom ter nato b državljane počakal na naši strani meje tako, kot je navedeno zgoraj.

Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da prvostopno sodišče s tem, ko je upoštevalo izpovedi b državljanov, ki so bili kot priče zaslišani v postopku pri sodniku za prekrške, ni kršilo določb kazenskega postopka. Njihove izpovedbe pa niso nedovoljen dokaz iz 8. točke I. odst. 371. člena ZKP kot navaja pritožnik. Postopek v zvezi z zaslišanjem prič pri sodniku za prekrške je bil pravilno izveden in ni dvoma, da so bili vsi trije b državljani tudi pravilno ocenjeni kot verodostojne priče, njihova izpoved je bila prepričljiva in skladna s potekom dogodkov, kot so ga opisale druge priče v postopku in ga je v dokaznem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da je obdolženec potem, ko je z avtomobilom zapeljal v slepo ulico, zbežal zato, ker naj bi se bal moškega v vozilu, kateri naj bi mu grozil z nožem, saj sicer naj ne bi pustil avtomobila vrednega najmanj 10.000 DEM. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da policista A.E. in J.O., ki sta zasledovala obdolženčev avtomobil s policijskim vozilom, nista našla nobenega noža, policist E. pa je kot priča tudi izpovedal, da je bil moški v avtomobilu tako slaboten, da je bruhal in da v takem zdravstvenem stanju ni bil sposoben groziti nikomur. Brez dvoma je obdolženec policijsko vozilo, ki je sunkovito obrnilo in zapeljalo za njim, opazil in bi lahko v primeru, če bi mu bolgarski državljan res grozil, ustavil, on pa je nasprotno zavil z glavne ceste na stransko in pri tem še pospešil hitrost vožnje, v slepi ulici pa ustavil, ker ni mogel nikamor naprej in zbežal izključno zato, ker sta ga zasledovala policista.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi kazensko sankcijo, ki je bila izrečena obdolžencu in zaključilo, da je smotrna pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je glede na vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine namreč pravilno izreklo nepogojno kazensko sankcijo, to je kazen tri mesece zapora. Ker je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega, je tudi pravilno odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino, katero je odmerilo skladno z obdolženčevimi premoženjskimi razmerami ter trajanjem in zamotanostjo postopka. Glede izvedenskega mnenja, katerega je pritožnik priložil in iz katerega je razvidno zdravstveno stanje E.J., pa pritožbeno sodišče samo pripominja, da iz tega izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi moral za bolnika skrbeti v celoti prav obdolženec.

Ker pritožbeno sodišče pri pregledu kazenske zadeve ni ugotovilo zatrjevanih nepravilnosti in tudi ne takih na katere mora v korist obdolženca paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa določilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo povprečnine v znesku 50.000,00 SIT.