Jedro

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki na naroku odobrilo osemdnevni rok za podajo odgovora na tega dne prejeto pripravljalno vlogo tožene stranke, kar pa ne pomeni, da ji je sodišče prve stopnje s tem podaljšalo rok za navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih je bila sicer dolžna navesti oz. predložiti do konca tega naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati 12.262,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 do plačila in znesek 2.122,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2003 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 1.504,56 EUR v petnajstih dneh po prejemu sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni upoštevalo vloge tožeče stranke z dne 3.4.2008, v kateri je kot dokaz predlagala tudi vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pg 1. V tem spisu se je tudi nahajal dokument, ki dokazuje, da je tožeča stranka že 14.7.1992 opozarjala S., da v lokalu odpravi pomanjkljivosti. Zato ni podana prekluzivnost zahtevka, saj (je) zastaralni rok za uveljavitev regresne pravice pričel teči od pravnomočnosti sodnega postopka. Tožena stranka pa je ugovor prekluzije podala šele z vlogo, ki je bila vložena na prvi glavni obravnavi. Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe ZPP-ja glede pravočasnosti vlog, saj je samo tožeči stranki podaljšalo ta rok z osemdnevnim rokom po prvi glavni obravnavi, ki ga je tožeča stranka upoštevala. Zato se navedbe v vlogi z dne 3.4.2008 ne morejo šteti kot prepozne. Bistvena kršitev postopka pa je podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjavo priče B.G., ki je tudi sicer v nasprotju z zaključki sodišča. G. d.o.o. je pri poslu izgradnje poslovnega lokala deloval v svojstvu investitorja, pri tem pa je dejanska dela opravila družba S. d.d.. Ker tožena stranka ni bila izvajalec ampak podizvajalec, je sodišče nepravilno uporabilo 645. člen ZOR. Odškodninska odgovornost družbe S. d.d. temelji na dejstvu, da poslovnega prostora ni zgradila kvalitetno, kar pomeni, da gre za nepravilno izpolnitev pogodbe. Škoda, ki je nastala investitorju, je škoda, ki jo je moral plačati zaradi pravnomočne sodbe in zastaralni rok teče od pravnomočnosti navedene sodbe od 16.12.2004. Zato je podana regresna pravica izvajalca, ki je povrnil škodo naročniku, to škodo pa je povzročil podizvajalec. Sodišče bi moralo razmerje presojati po 3. točki 647. člena ZOR. Tožeča stranka je vtoževala regres iz več pravnih podlag, ki pa jih sodišče sploh ni upoštevalo in se do njih opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Svoj zahtevek je temeljila na odškodninski regresni odgovornosti, poleg tega pa je vtoževala plačilo tudi iz naslova odgovornosti izvajalca za solidnost gradnje po 644. členu ZOR. O tej podlagi pa v sodbi ni niti besede. Tudi zato je podana bistvena kršitev postopka.

V odgovoru na tožbo, ki vložila tožena stranka po svojem pooblaščencu pa se ta zavzema za njeno zavrnitev in predlaga, da ji sodišče prizna stroške odgovora.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP (uradno prečiščeno besedilo – Ur. l. RS, št. 73/07).

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka v obravnavanem postopku vtoževala od tožene stranke v tožbi navedeni znesek na podlagi dejstva, da je s cesijsko pogodbo z dne 19.4.2006 od B.K. odplačno pridobila terjatev, ki jo je ta imel na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pg 1 z dne 6.3.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 722/2003 z dne 16.12.2004 do družbe I. d.o.o. - v likvidaciji v višini 9.938.667,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 do plačila ter stroškov postopka v višini 508.667,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2003 do plačila. Poleg tega pa je še navajala, da je s pogodbo o odstopu terjatev v izterjavo z dne 20.4.2006, ki jo je sklenila z družbo I. d.o.o. - v likvidaciji pridobila tudi terjatev te družbe. To terjatev pa naj bi predstavljal regresni zahtevek do tožene stranke, ki ga je imel I. d.o.o. - v likvidaciji. Temelj in višina tega regresnega zahtevka pa naj bi bila razvidna iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pg 1 z dne 6.3.2003 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 722/2003 z dne 16.12.2004 (list. št. 16 spisa).

Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Po določbah prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku. Pod takimi pogoji pa lahko stranke pošiljajo tudi vloge v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom se ne upoštevajo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo dne 26.3.2008 in glede na spredaj citirano določbo je bila tožeča stranka dolžna najkasneje do konca tega naroka navesti vsa dejstva in ponuditi vse dokaze. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki na naroku odobrilo osemdnevni rok za podajo odgovora na tega dne prejeto pripravljalno vlogo tožene stranke, kar pa ne pomeni kot zmotno v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, da ji je sodišče prve stopnje s tem podaljšalo rok za navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih je bila sicer dolžna navesti oz. predložiti do konca tega naroka. S tem ji je sodišče prve stopnje le omogočilo, da se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke v omejenem obsegu, zgolj kolikor se ti nanašajo na pripravljalno vlogo, ki je bila vložena s strani tožene stranke na tem naroku. Konkretno tožeča stranka s tem ni pridobila možnosti, da z dodatnimi trditvami in navedbami ter predlaganjem novih dokazov dejansko in dokazno podpre tožbeni zahtevek pač pa kvečjemu, da s trditvami in navedbami v odgovoru, s sklicevanjem na že podane navedbe opozori na morebitno nepravilnost takega stališča. Ob takem stanju je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prekludirana glede vseh tistih dejstev in ponujenih dokazov, s katerimi je dejansko širila svojo trditveno in dokazno podlago.

Kadar je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena, gre za institut prekluzije (drugi odstavek 645. člena) ne pa za zastaranje. Za razliko od zastaralnega roka se prekluzija upošteva po uradni dolžnosti, zato so irelevantne pritožbene trditve, kdaj naj bi pričel teči zastaralni rok za uveljavitev tožnikove „regresne pravice“.

Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da naj bi sodišču prve stopnje predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, v katerem so številni dopisi iz katerih naj bi bilo razvidno, da je toženo stranko pravočasno obvestila o napakah. Dokazni predlog z vpogledom v spis druge pravdne zadeve ne zadostuje, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke v spisih išče dokazen listine. Pa tudi sicer je bil ta dokazni predlog podan prepozno, šele v vlogi z dne 4.4.2008, po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbena trditev, da v obravnavanem primeru tožena stranka (njen pravni prednik) ni bila izvajalec ampak podizvajalec nima podlage v listinskih dokazih. Iz gradbene pogodbe, ki jo je sama vložila v spis (priloga A/9) je razvidno, da je bil naročnik del po tej pogodbi G., izvajalec pa S. Tožeča stranka ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na tretji odstavek 647. člena ZOR, saj se ta določba nanaša na razmerje med izvajalcem in projektantom.

Tožeča stranka je sicer v pripravljalni vlogi z dne 4.4.2008 (l.št.31 spisa) omenjala tudi odgovornosti izvajalca za solidnost gradnje po 644. členu ZOR. Vendar sodišče prve stopnje te podlage zaradi prekluzije utemeljeno ni upoštevalo. Zato se o tem tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ni pa priznalo pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj v njej ni bilo ničesar takega, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zaradi česar niti ni bila potrebna.