Jedro

Pri presoji višine deležev zakoncev na skupnem premoženju, je treba tudi prispevke strank pri nastanku skupnega premoženja ugotavljati za celotno obdobje zakonske oziroma ekonomske skupnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke 1. do 3.) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica do 38/100 solastnica stanovanja št. 5 v izmeri 47,01 m2 v stanovanjski hiši v Ljubljani in da ji je toženec dolžan izročiti zemljiškoknjižno listino, v presežku (za 2/100) pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec in uveljavlja revizijske razloge po 370. členu ZPP. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava spremembo obeh sodb tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku do višine 10% premoženja, ki je predmet te pravde. Navaja, da je razširitev stanovanja predstavljala le najemniško ugodnost ocenjeno v korist lastnika. Pritožbeno sodišče ne pove, katero skupno premoženje je bilo ustvarjeno v celotnem obdobju zakonske zveze. Tožnica uveljavlja solastninski delež le na enem delu skupnega premoženja, to je na stanovanju. Zato je za odločitev o deležu strank pomemben datum nakupa stanovanja (november 1991) in ne dohodki strank v vsem obdobju zakonske zveze. Razmerja dohodkov po 1.1.1990 pa sodišče ni ugotavljalo, čeprav so bili tožničini dohodki po tem datumu mnogo nižji od toženčevih. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je bila tožnica strastna kadilka, ki je veliko denarja porabila za pijačo ter lepo življenje z ljubimci, kot tudi, da je povzročala nerede, zaradi katerih so morali klicati policijo. Tožnica ves čas zakonske zveze ni imela dovolj denarja niti za pokrivanje svojih potreb. Zato je tožena stranka mnenja, da ni bistven zaslužek temveč, kako sta stranki z denarjem gospodarili. Vsega tega prvo sodišče ni upoštevalo, temveč je odločilo na podlagi domneve o enakem prispevku zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Tudi pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in ponovilo pravno pomembna dejstva, ki so deloma protispisna. Tožnica niti ne zatrjuje, da je k nakupu stanovanja karkoli prispevala. Razmerje dohodkov po 1.1.1990 ni bilo več 1:2,65, temveč najmanj 1:4,50. Navedba v četrti alinei je izmišljena in protispisna (izpovedba hčerke in toženca), navedba v peti alinei pa pomanjkljiva, ker sodišče ne pove, kakšne so bile siceršnje težave tožnice. Adaptacija oziroma pridobitev kolesarnice ni ustvarila (so)lastninske pravice na stanovanju, temveč je bilo to v letu 1991 v celotnem obsegu (vključno s kolesarnico), ocenjeno in plačano.

Bistvena kršitev postopka na obeh stopnjah so protispisne ugotovitve in odločanje na podlagi domnev, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške.

Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni odločalo na podlagi domneve o enakih deležih, sicer bi v celoti ugodilo zahtevku tožnice.

Upoštevalo je, da je bil delež enak glede delovnega prispevka, različno višino njunih dohodkov in prihranke tožeče stranke. Ker je denar tožnice dvigoval toženec, leti očitek slabega gospodarjenja na njega samega. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Neutemeljeni so revizijski očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, utemeljena pa je graja uporabe materialnega prava, ki ga je revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) tudi preko revizijskih stališč.

Revident uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi protispisnih ugotovitev sodišč. Kršitev določb postopka ni podana. Ne drži namreč, da bi sodišči navajali, da je bilo razmerje med dohodki tožnice in toženca po 1.1.1991 še vedno 1:2,65. Takšno razmerje dohodkov je bilo ugotovljeno za obdobje od leta 1973 do 1990, po tem obdobju pa je bil prispevek toženca še večji, saj se je tožnica upokojila. Tožnica je zatrjevala svoj prispevek k nastanku skupnega premoženja tako v obliki dohodkov, skrbi za gospodinjstvo in za hčerko. Sodišči sta tudi dovolj podrobno navajali, kakšne so bile njene težave. Stališča, da bi razširitev stanovanja na kolesarnico ustvarila lastninsko pravico na stanovanju, v sodbah ni mogoče zaslediti. Sicer pa je v reviziji sami mogoče najti odgovor na trditev, da stranki z adaptacijo oziroma razširitvijo stanovanja nista ustvarjali skupnega premoženja (temveč, da je imel od tega korist lastnik). Ker je bilo zaradi adaptacije mogoče odkupiti stanovanje v razširjenem obsegu, je ta tudi po mnenju revizijskega sodišča, predstavljala prispevek strank k nastanku skupnega premoženja. Revizija tudi nima prav, ko navaja, da so navedena dejstva protispisna, izmišljena, protislovna in pomanjkljiva. Ker pa so nadaljnje revizijske navedbe, ki jih je mogoče šteti kot zatrjevane procesne kršitve pavšalne, revizijsko sodišču nanje podrobneje ne odgovarja.

Iz dejanskih okoliščin, ki sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj izhaja, da je bilo sporno stanovanje kupljeno novembra 1991, torej v času trajanja zakonske zveze in ekonomske skupnosti med pravdnima strankama. Glede prispevka zakoncev k nastanku skupnega premoženja je bilo ugotovljeno, da je v prvih letih skupnega življenja tožnica v celoti sama skrbela za gospodinjstvo. Po letu 1985 ali 1986 tožnica zaradi svojih zdravstvenih in siceršnjih težav (psihičnih in uživanja alkohola) ni mogla v polni meri skrbeti za družino in gospodinjstvo. Nekajkrat je zapustila družino in takrat je za hčer in za gospodinjstvo skrbel toženec. Toženec je tudi prevzel vso skrb za hčerino šolanje. Stanovanje sta zakonca povečala tako, da sta pridobila neuporabljeno kolesarnico, pri čemer se je angažiral toženec, tožnica pa je ob vikendih, ko je prihajala domov z G., pospravila za delavci. Dohodki, ki sta jih pravdni stranki prejemali od leta 1973 do leta 1990 so bili v razmerju 1:2,65 v korist toženca. Tožnica se je s 1.1.1990 upokojila, zato so bili njeni dohodki po tem obdobju še manjši. Denar z njene hranilne knjižice je bil porabljen za skupne potrebe. Pravdni stranki sta imeli skupen denar najmanj do leta 1995, zakonska zveza pravdnih strank je bila razvezana 31.1.1997. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je za presojo višine deleža na skupnem premoženju treba upoštevati celotno obdobje zakonske oziroma ekonomske skupnosti. To velja tudi v primeru, ko je postavljen zahtevek na ugotovitev solastnine na stanovanju, kot (implicitno) zatrjevanem edinem skupnem premoženju zakoncev. Nima torej prav revizija, ko navaja, da je pri ugotavljanju razmerja dohodkov strank, kot ene od oblik prispevkov strank pri nastanku skupnega premoženja, pomemben le datum nakupa stanovanja, ne pa celotno obdobje zakonske skupnosti. Pri določitvi deležev zakoncev na skupnem premoženju pa je, glede prispevka pravdnih strank k pridobivanju skupnega premoženja, treba upoštevati razmerje dohodkov za celotno obdobje zakonske in ekonomske skupnosti, torej tudi za čas po 1.1.1990. To še posebej po ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili dohodki tožnice po 1.1.1990 manjši kot pred letom 1990, in glede na to, da je bilo prav razmerje dohodkov pravdnih strank upoštevano kot odločilna okoliščina pri določitvi deležev na stanovanju. Zato revizija utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje razmerja dohodkov pravdnih strank po 1.1.1990 ni ugotavljalo, čeprav so bili tožničini dohodki po tem obdobju še nižji. Na koncu je na mestu le še opozorilo, da matematična izpeljava ugotovitve lastninskih deležev na spornem stanovanju ni pravilna. Razmerje plač 1:2,65 ne narekuje izračuna deležev po obrazcu 100:2,65 (ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje), saj je pri razmerju prispevkov 1:2,65 en delež enak 1, drugi delež pa 2,65 (ali 100/365 + 265/365 = 1/1).

Pri presoji višine deležev zakoncev na skupnem premoženju, je treba tudi prispevke strank pri nastanku skupnega premoženja ugotavljati za celotno obdobje zakonske oziroma ekonomske skupnosti. V sodbi sodišča prve stopnje razmerje dohodkov pravdnih strank po 1.1.1990 ni ugotovljeno, čeprav je bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana šele 31.2.1997. Revizija toženca utemeljeno opozarja na to, da te okoliščine sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, to pa je prezrlo tudi sodišče druge stopnje. Zato je bilo treba reviziji ugoditi na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP in razveljaviti sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.