Jedro

Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izhaja, da je uporaba telefonskih klicev (ki se ne izvajajo prek samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov) za namen neposrednega trženja dovoljena le s soglasjem naročnika ali uporabnika, zavrnitev soglasja pa mora biti za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Besedilo tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izrecno vsebuje zgolj zahtevo po soglasju naročnika ali uporabnika, pri čemer pa iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oz. vnaprejšnje.

Iz predloga ZEKom-1 izhaja zakonodajalčev namen različnega urejanja položajev, v katerih se zaščita pred neželeno komunikacijo ureja v zvezi z avtomatiziranimi sistemi (kjer je "upravičeno zahtevati, da se izvaja le, če naročnik ali uporabnik da za to predhodno soglasje”), ter položajev, kjer se ta zaščita ureja v zvezi z drugimi oblikami neposrednega trženja, kot na primer osebnimi telefonskimi klici (ki so "dovoljene le, če s tem soglaša naročnik").

Ker se je toženka očitno oprla na izjavo prijavitelja (pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja ali le glede prvega klica, ali naj bi bili opravljeni tudi nadaljnji), bi morala tožnico pred izdajo odločbe z dejstvi, ki izhajajo iz njegove vloge seznaniti in ji omogočiti, da jih zanika ter predlaga izvedbo dokazov, ki so mu morda v prid.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 06106-184/2019/11 z dne 29. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da mora toženka v roku 30. dni od njenega prejema odpraviti ugotovljene nepravilnosti, tako da mora sprejeti tehnične in/ali organizacijske ukrepe, s katerimi bo omogočila izvajanje telefonskih klicev zgolj v primeru pridobljenega soglasja, kot je določeno v tretjem odstavku 158. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) in o sprejetih ukrepih obvestiti toženko.

2.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je obravnavala prijavo, v kateri je prijavitelj navedel, da je 14. 5. 2019 ob 11:37 uri od tožničinega pogodbenega izvajalca prejel neželen klic, opravljen z namenom neposrednega trženja. Glede na odgovor tožnice, iz katerega je smiselno izhajalo, da naj bi naročnike obveščala o spremembi pogojev naročniške pogodbe, je prijavitelja pozvala, naj pojasni, ali je naročnik njenih storitev in ali je bil klic povezan s spremembo naročniške pogodbe. Povzema še prijaviteljev odgovor z dne 4. 6. 2020, v katerem sporoča, da klic ni bil vezan na spremembo pogodbenih pogojev, ampak mu je bilo ponujeno, da bi pri tožnici naročil dodatne storitve, da je ob vsaki neželeni komunikaciji od operaterja zahteval izbris in prenehanje in da mu je operater vsakič zagotovil, da bo sporočil naprej in uredil, da ga ne bodo več klicali. Prijavitelj je poudaril, da je bila njegova telefonska številka večkrat uporabljena izključno za namen neposrednega trženja, čeprav ni nikoli podal nobenega soglasja za uporabo številke v te namene, njegova telefonska številka pa tudi ni objavljena v telefonskem imeniku. Po presoji toženke iz vsega navedenega izhaja, da tožnica ni dokazala, da razpolaga s prijaviteljevim predhodnim soglasjem, s čimer je kršila tretji odstavek 158. člena ZEKom-1. Zato ji je naložila, da ugotovljene nepravilnosti odpravi.

3.Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Trdi, da je toženka zmotno uporabila 158. člen ZEKom-1, saj gre v obravnavani zadevi za govorni klic, za katerega po tretjem odstavku tega člena predhodna privolitev klicanega ni potrebna, lahko pa klicani soglasje brezplačno zavrne. Pogoj, da lahko klicani zavrne klic je, da ga klicatelj najprej pokliče. Neželen govorni klic se razlikuje od sporočil, posredovanih po samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemih, kar ureja prvi odstavek 158. člena ZEKom-1, po katerem je za sporočila, posredovana na ta način, potrebna predhodna privolitev uporabnika. Če med obema načinoma uporabe elektronskih komunikacij za namene neposrednega trženja ne bi bilo razlike, zakon ne bi urejal dveh različnih situacij ampak le eno. Opozarja, da razlikovanje izhaja tudi iz obrazložitve predloga zakona. Govorni klici po tretjem odstavku 158. člena ZEKom-1 torej niso dovoljeni tedaj, ko je klicani v prvem klicu zavrnil uporabo svoje telefonske številke za trženjski namen.

4.Tožnica tudi uveljavlja, da toženka dejanskega stanja sploh ni ugotavljala, ampak je le prepisala navedbe prijavitelja in ni niti poskušala ugotoviti, kdaj naj bi bili klici opravljeni in koliko naj bi jih bilo. Navaja, da je nesporen le klic na dan 14. 5. 2019 ob 11:37 uri, ko je klicani zavrnil nadaljnje trženjske klice, kar je v celoti spoštovala. Kršen naj bi bil tudi postopek, saj toženka prijaviteljevega odgovora z dne 4. 6. 2020 ni poslala v izjasnitev tožnici, četudi so bili ti odgovori bistveni za odločitev. Po mnenju tožnice izpodbijane odločbe zaradi nedoločnega izreka tudi ni mogoče preizkusiti. Ob golem sklicevanju na tretji odstavek 158. člena ZEKom-1, ki ga toženka interpretira po svoje, ne ve, kako naj izpodbijano odločbo sploh izvrši. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi tako, da inšpekcijski postopek ustavi oziroma podrejeno, da vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da prvi odstavek 158. člena ZEKom-1 ureja splošno pravilo, drugi odstavek izjemo, tretji odstavek pa vsebuje vsebinsko enako pravilo, kot je splošno pravilo. Njegov smisel je v tem, da se klici v trženjske namene ne smejo izvajati brez soglasja klicanega, ki mora biti že po logiki stvari dano vnaprej, saj naknadna zavrnitev soglasja, ne odpravi že storjene neželene komunikacije. Da mora biti dano predhodno soglasje izhaja tudi iz točke 42 uvodne določbe Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (v nadaljevanju Direktiva o zasebnosti). Opozarja, da je tožnica pri sklicevanju na Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba) protislovna, sploh pa naj bi bil ta predpis v obravnavani zadevi irelevanten, saj je treba uporabiti ZEKom-1, s katerim je bila v nacionalni pravni red prenesena tudi Direktiva o zasebnosti. Zavrača očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je med strankama relevantno dejstvo nesporno. Trdi, da je tožnico seznanila z očitano kršitvijo in okoliščinami primera in ji s tem dala možnost, da se opredeli do očitkov prijavitelja. Izrek odločbe je po mnenju toženke jasen, odločbo pa je mogoče preizkusiti.

6.Tožnica je vložila še tri pripravljalne vloge, in sicer 16. 10. 2020, 11. 1. 2020 in 6. 3. 2023, toženka pa 26. 11. 2020 odgovor na prvo pripravljalno vlogo, v katerih v bistvenem ponavljata svoje trditve iz tožbe in odgovora na tožbo. Tožnica še opozarja na zadevo I U 694/2021, v kateri je sodišče zavzelo razlago predpisa, kot jo v tožbi podaja tožnica. Dodaja, da je zakonodajalec v 158. členu ZEKom-1 sledil napotkom Direktive o zasebnosti, pri čemer pa so relevantne uvodne določbe 40, 41 in 42 in ne le 42, ki jo izpostavlja toženka ter člen 13 Direktive o zasebnosti. Pojasni, da se na določila Splošne uredbe o varstvu podatkov se sklicuje zgolj podredno, navedba toženke, da je ta predpis v obravnavani zadevi nepomemben, pa ne opravičuje tega, da svoje odločbe v zvezi s temi tožničinimi argumenti, ni obrazložila. Po mnenju toženke pa iz obrazložitve zakona izhaja, da je za splošno pravilo iz prvega odstavka 158. člena ZEKom-1 predvidena le ena izjema, tj. izjema po drugem odstavku tega člena. Tretji odstavek 158. člena sledi določbi člena 13(3) Direktive o zasebnosti, iz katerega jasno izhaja, da mora biti soglasje dano predhodno. Glede 150. člena ZEKom-1 opozarja, da gre za dve različni pravni podlagi oziroma zapovedi, tj. za dodatno določilo, ki ga je treba upoštevati poleg zahtev, ki izhajajo iz 158. člena ZEKom-1.

7.Tožba je utemeljena.

8.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožnici naložila ukrep odprave ugotovljenih kršitev tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 pri uporabi telefonskih govornih klicev za neposredno trženje ter mu naložila poročanje o izvedbi tega ukrepa.

9.Sodišče se uvodoma opredeljuje do podrejenega ugovora tožnice, da naj, če ne bi sledilo njenim naziranjem o vsebini tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1, upošteva, da se toženka ni opredelila do njene izjave, podane v postopku nadzora, v kateri se je sklicevala na pravni temelj zakonitega interesa po točki f prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. Iz točke 38 Mnenja št. 5/2019 o medsebojnem vplivu Direktive o zasebnosti in Splošne uredbe o varstvu podatkov namreč po njenem mnenju izhaja, da po načelu "lex specialis derogat legi generali" v primerih, ki jih posebej urejajo, prevladajo določbe Direktive o zasebnosti. Za vsako obdelavo osebnih podatkov, ki ni izrecno urejena z Direktivo o zasebnosti, pa veljajo določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Tožnica trdi, da ji je v primeru, če bi sodišče štelo, da je treba uporabiti Splošno uredbo, treba dovoliti, da neposredno trženje z govornimi klici izvaja ob naslonitvi na pravni temelj iz člena 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov.

10.Sodišče se strinja s toženko, da se o tem ugovoru v izpodbijani odločbi ni bila dolžna izreči, saj določila Splošne uredbe o varstvu podatkov za rešitev tega spora niso pravno relevantna. Sodišče je že v zadevi I U 694/2021 zavzelo stališče, da ustrezno materialnopravno podlago odločanja v zadevi, kot je obravnavana, predstavlja 158. člen (v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega) ZEKom-1. Navedena določba namreč ureja vprašanje neželene komunikacije z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, v okviru tretjega odstavka tega člena pa tudi uporabo telefonskih klicev za namen neposrednega trženja, ki se ne izvajajo prek samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov, ki so predmet urejanja v prvem odstavku. Prav na nezakonito izvajanje takšnih klicev se nanaša tudi izpodbijana odločba, v kateri toženka tožnici ne očita splošnega neskladja njegovega zbiranja, varovanja ali obdelave osebnih podatkov s predpisi, ki urejajo to področje in za nadzor nad izvajanjem katerih so pristojni drugi organi (npr. Informacijski pooblaščenec), ampak ji očita, da je izvajala trženjske klice v neskladju s tretjim odstavkom 158. člena ZEKom-1, ker ni predhodno pridobila soglasja prijavitelja.

11.Presojo, ali je ta toženkin očitek utemeljen, je tako treba primarno opraviti ob ustrezni razlagi relevantnih določb ZEKom-1 in Direktive o zasebnosti, ki je bila s temi določbami ZEKom-1 prenesena v nacionalni pravni red. Zgolj v primeru, če ti (specialni) predpisi glede posameznih vprašanj ne bi nudili ustrezne materialnopravne podlage za odločitev v zadevi, bi bilo mogoče glede teh uporabiti druge (splošnejše) predpise, kot je Splošna uredba, na katero se sklicuje tudi tožnica. Navedeno izhaja tudi iz same Splošne uredbe, v uvodnih določilih katere (tč. 173) je navedeno, da bi se morala uporabljati za vse zadeve, ki zadevajo varstvo temeljnih pravic in svoboščin pri obdelavi osebnih podatkov, za katere ne veljajo posebne obveznosti z istim ciljem iz Direktive 2002/58/ES, vključno z obveznostmi za upravljavca in pravicami posameznikov, in ki v členu 95 določa, da ta uredba ne uvaja dodatnih obveznosti za fizične ali pravne osebe v zvezi z obdelavo, povezano z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev v javnih komunikacijskih omrežjih v Uniji v povezavi z zadevami, za katere veljajo posebne obveznosti z istim ciljem iz Direktive 2002/58/ES.

12.Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izhaja, da je uporaba telefonskih klicev (ki se ne izvajajo prek samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov) za namen neposrednega trženja dovoljena le s soglasjem naročnika ali uporabnika, zavrnitev soglasja pa mora biti za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Med strankama je sporno, ali mora biti po tej določbi soglasje naročnika oziroma uporabnika dano vnaprej, tj. preden je klic opravljen.

13.Po presoji sodišča ZEKom-1 in Direktiva o zasebnosti razlikujeta med neposrednim trženjem z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ki se izvaja s pomočjo avtomatičnih klicnih sistemov brez človekovega posega (prvi odstavek 158. člena ZEKom-1 in 40. točka uvodnih določil ter prvi odstavek člena 13 Direktive o zasebnosti), ter neposrednim trženjem, ki se izvaja na druge načine, med drugim tudi na način govornega telefonskega klica oseba-oseba (tretji odstavek 158. člena ZEKom-1 in 42. točka uvodnih določil ter tretji odstavek člena 13 Direktive o zasebnosti). V zvezi s prvo obliko neposrednega trženja tako ZEKom-1 kot Direktiva 2002/58/ES jasno in nedvoumno določata, da je dovoljena samo za naročnike, ki dajo za to predhodno privolitev (besedilo Direktive) oziroma predhodno soglasje (zakonsko besedilo). V nasprotju z navedenim pa iz besedila Direktive o zasebnosti ne izhaja, da bi morala biti tudi pri drugih oblikah neposrednega trženja privolitev naročnika vselej predhodna. Iz točke 42 uvodnih pojasnil omenjene direktive namreč izhaja, da druge oblike neposrednega trženja (poleg tistih iz točk 40 in 41), ki so dražje za pošiljatelja in ne prinašajo finančnih stroškov naročnikom in uporabnikom, kot na primer govorni telefonski klici oseba-oseba, lahko upravičijo ohranjanje sistema, ki zagotavlja naročnikom ali uporabnikom možnost, da povedo, da nočejo prejemati takih klicev. Da pa se ne bi zmanjšale obstoječe ravni varstva zasebnosti, morajo kljub temu imeti države članice pravico, da podprejo notranje sisteme, ki dovoljujejo takšne klice samo naročnikom in uporabnikom, ki so dali predhodno privolitev. Iz tretjega odstavka člena 13 iste direktive pa izhaja zahteva, da države članice sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da brezplačna nepovabljena sporočila pri neposrednem trženju, razen v primerih iz odstavkov 1 in 2, niso dovoljena bodisi brez privolitve zadevnih naročnikov bodisi za naročnike, ki ne želijo prejemati teh sporočil, pri čemer se izbira med temi možnostmi določi z nacionalno zakonodajo.

14.Direktiva o zasebnosti torej državam članicam omogoča, da v zvezi z govornimi trženjskimi klici, zaradi specifik, ki jih imajo takšne oblike komunikacije napram avtomatičnim klicnim sistemom (so dražje za pošiljatelja in ne prinašajo finančnih stroškov naročnikom), same določijo primerne ukrepe za preprečevanje neželene komunikacije, pri tem pa (kot že navedeno) ne postavlja zahteve, da so takšni klici vselej dovoljeni zgolj na podlagi predhodnega soglasja naročnika, ampak odločitev o tem, ali bodo določile takšno zahtevo, prepušča državam članicam.

15.Direktiva o zasebnosti je bila v nacionalno zakonodajo delno prenesena s 150. členom ZEKom-1, delno pa z že citiranim tretjim odstavkom 158. člena ZEKom-1. Iz tretjega odstavka 150. člena ZEKom-1 tako izhaja možnost naročnika, da prepove uporabo svojih osebnih podatkov za klice, ki imajo komercialni ali raziskovalni namen, kar stori ob vpisu v imenik ali kadar koli pozneje. Takšna prepoved mora biti nedvoumno označena v imeniku, pravne ali fizične osebe, ki opravljajo klice, ki imajo komercialni ali raziskovalni namen, pa morajo takšno prepoved spoštovati (peti odstavek 150. člena ZEKom-1). Vendar pa v konkretnem primeru toženka ne ugotavlja, da je prijavitelj podal tovrstno prepoved (ki je tožnica ne bi spoštovala), temveč izpodbijano odločbo temelji na tretjem odstavku 158. člena ZEKom-1, ki po njenem stališču ravno tako zahteva predhodno soglasje naročnikov za trženjske klice, tj. soglasje, ki ga naročnik poda, še preden pride do trženjskega klica. Takšna zahteva po presoji sodišča iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 po nobeni od ustaljenih metod razlage besedila te določbe ne izhaja. Toženkino drugačno stališče ni utemeljeno.

16.Sodišče tako najprej ugotavlja, da besedilo tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izrecno vsebuje zgolj zahtevo po soglasju naročnika ali uporabnika, pri čemer pa iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oz. vnaprejšnje. Jezikovna razlaga navedene določbe toženkinega stališča tako ne podpira. Poleg tega iz obravnavane določbe izhaja tudi, da mora biti zavrnitev soglasja za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Sodišče vezano na navedeno pritrjuje tožnici, da do zavrnitve soglasja že po naravi stvari lahko pride šele v primeru, če je taka prepoved označena v imeniku. Če temu ni tako, pa šele po tem, ko je za takšno soglasje zaprošeno. V primeru trženjskih klicev po telefonu torej šele, ko izvajalec trženjskega klica že pokliče naročnika in ga zaprosi za takšno soglasje. Tudi logična razlaga obravnavane določbe toženkinega stališča tako ne podpira. Sodišče dalje ponavlja, da 158. člen ZEKom-1 izrecno ločuje med primeri, ko se neposredno trženje izvaja prek avtomatiziranih sistemov, pri katerih je izrecno zahtevano predhodno soglasje, in primeri, ko se to izvaja na druge načine, med drugim prek (osebnih) telefonskih klicev, kjer je zahtevano (zgolj) soglasje.

17.Če bi bil namen zakonodajalca, da tudi pri tovrstnih oblikah neposrednega trženja zahteva predhodno soglasje, ni videti potrebe po ločenem urejanju različnih oblik tovrstnega trženja, saj bi bile lahko vse zaobsežene v splošni ureditvi iz prvega odstavka 158. člena ZEKom-1, ko bi torej zakon za vse oblike trženja z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev zahteval vnaprejšnje soglasje. Da bi imel zakonodajalec pri oblikah neposrednega trženja iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 namen zahtevati predhodno soglasje, po presoji sodišča ne izhaja niti iz zakonodajnega gradiva v zvezi s sprejemanjem tega zakona. Nasprotno, tudi iz predloga ZEKom-1 izhaja zakonodajalčev namen različnega urejanja položajev, v katerih se zaščita pred neželeno komunikacijo ureja v zvezi z avtomatiziranimi sistemi (kjer je "upravičeno zahtevati, da se izvaja le, če naročnik ali uporabnik da za to predhodno soglasje”), ter položajev, kjer se ta zaščita ureja v zvezi z drugimi oblikami neposrednega trženja, kot na primer osebnimi telefonskimi klici (ki so "dovoljene le, če s tem soglaša naročnik"). Tudi sistemska in namenska razlaga tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 torej ne potrjujeta stališča toženke.

18.Po povedanem sodišče sodi, da iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 ne izhaja zahteva po tem, da je pri izvajanju osebnih trženjskih klicev potrebno predhodno soglasje naročnika oz. uporabnika, tj. soglasje, ki bi ga moral klicatelj pridobiti še pred izvedbo samega klica. Takšno zahtevo bi glede na Direktivo 2002/58/ES nacionalna zakonodaja sicer lahko vsebovala, a je po presoji sodišča ne. Obravnavana določba ZEKom-1 posledično omogoča, da klicatelj, v primeru, ko naročnik ni že vnaprej zahteval prepovedi trženjskih klicev po 150. členu ZEKom-1, za soglasje za trženjski klic zaprosi tudi po vzpostavitvi samega klica. Če je takšno soglasje zavrnjeno, kar mora biti za naročnika brezplačno, pa s klicem ni upravičen nadaljevati niti klicev po zavrnitvi soglasja ne sme ponavljati.

19.Sodišče glede na navedeno sodi, da je toženka s tem, ko je ob obravnavanju prijav o tožnikovih trženjskih klicih zadevne naročnice štela, da bi tožnik moral izkazati vnaprejšnje soglasje za te klice (ter da za soglasje ni mogel zaprositi v okviru prvega klica), napačno uporabila materialno pravo (tretji odstavek 158. člena ZEKom-1), v posledici tega pa je nepopolno ugotovila tudi dejansko stanje zadeve.

20.Toženka sicer očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju zavrača ne le z argumentom, da je med strankama relevantno dejstvo, da je tožnica 14. 5. 2019 ob 11:37 opravila govorni klic v trženjske namene brez predhodnega soglasja prijavitelja, nesporno. Trdi tudi, da tožnica v tožbi ne zanika, da je prijavitelja klicala večkrat, ta pa je vsakič prepovedal uporabo njegove številke, tj. da ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi imela tako soglasje. Navedeno ne drži, saj tožnica v tožbi temu nasprotuje, tj. trdi ravno nasprotno. Trdi, da prijavitelja po tem, ko je ta ob klicu 14. 5. 2019 soglasje zavrnil, ni več klicala, prav tako pa ni priznala, da naj bi ga klicala že prej.

21.Sodišče se tako strinja s tožnico, da toženka sploh ni ugotavljala, ali je tožnik prijavitelja klical večkrat in v nasprotju z njegovo zavrnitvijo, ki je bila dana ob prvem klicu. V izpodbijani odločbi tako relevantno dejansko stanje sploh ni ugotovljeno, saj je toženka v razlogih zgolj prepisala navedbe tožnice in prijavitelja. Da je sledila prijaviteljevim navedbam, izhaja le iz dejstva, da je izdala izpodbijano odločbo, pri čemer ni pojasnila, katerim trditvam verjame in zakaj. V odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je sledila temu, da tožnik teh navedb v postopku ni prerekal, vendar to velja le glede klica, opravljenega 14. 5. 2019. Druge prijaviteljeve vloge pa tožnici ni niti vročila. Drži, da prijavitelj v inšpekcijskem postopku nima položaja stranke, s čimer svoje ravnanje opravičuje toženka. Vendar tudi v inšpekcijskem postopku velja pravilo, da je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Ker se je toženka očitno oprla na izjavo prijavitelja (pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja ali le glede prvega klica, ali naj bi bili opravljeni tudi nadaljnji), bi morala tožnico pred izdajo odločbe z dejstvi, ki izhajajo iz njegove vloge seznaniti in ji omogočiti, da jih zanika ter predlaga izvedbo dokazov, ki so mu morda v prid. Zato ne drži, da naj bi tožnico seznanila z očitano kršitvijo in okoliščinami primera in ji dala možnost, da se opredeli do očitkov prijavitelja.

22.Ker že ugotovitev o navedenih kršitvah narekuje odpravo izpodbijane odločbe, sodišče preostalih tožbenih očitkov ni vsebinsko obravnavalo.

23.Sodišče je ocenilo, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Zato je glede na ugotovljeno napačno uporabo materialnega prava, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in absolutno bistveno kršitev postopka, na podlagi 2. 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

24.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega sta se stranki glavni obravnavi odpovedali.

25.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glej EVA 2012-3330-0058, obrazložitev k 158. členu predloga, stran 274 in 275.

2Tretji odstavek 150. člena ZEKom-1 je določal, da morajo imeti naročniki možnost, da prepovejo uporabo svojih osebnih podatkov za klice, ki imajo komercialni ali raziskovalni namen. Naročnik lahko prepove uporabo svojih osebnih podatkov za oba ali samo za enega od navedenih namenov ob vpisu v imenik ali kadar koli pozneje. Izdajatelj imenika mora prepoved uporabe naročnikovih osebnih podatkov za določen namen nedvoumno označiti v imeniku. Če je naročnik prepoved uporabe posredoval po vpisu v imenik ali jo je vsebinsko spremenil, mora izdajatelj imenika spremembo v imeniku označiti takoj ob prvi naslednji izdaji.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 150, 150/3, 158, 158/3

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.