Jedro

Ker ni obravnavalo navedb tožeče stranke v njenem odgovoru na pritožbo, je sodišče druge stopnje ostalo stranki dolžno odgovor na njene trditve, da tisto, za kar je investitor bremenil toženo stranko, ni imelo zveze z zamudo tožeče stranke. S tem je kršilo določbe 22. in 25. člena Ustave, kar se v tem pravdnem postopku kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: tožeči stranki s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njenega odgovora na pritožbo pred sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvem odstavku izreka – točke 2, 2a in 4 - razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ajdovščini, po katerem je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 30.762,41 eurov s pripadki. Zavrnilo pa je pobotni ugovor tožene stranke za enak znesek in njen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za znesek 12.616,60 eurov s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je: ugodilo pobotnemu ugovoru (ugotovilo, da obstaja tožbena terjatev v znesku 30.762,41 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.371.904,49 SIT od 11. 2. 2000, nadalje, da obstaja pobotna terjatev tožene stranke v znesku 30.831,51 eurov – na dan 6. 4. 2000 v znesku 7.388.463,36 SIT ter po medsebojnem pobotu tožbene in pobotne terjatve – upoštevaje znesek obresti na tožbeno terjatev do dne, ko sta se terjatvi znašli v pobotni situaciji - delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 911,26 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler te ne dosežejo (te) glavnice, v preostalem delu – za znesek 29.851,15 eurov in izvršilne stroške - pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu (glede zneska 12.616,60 eurov po nasprotni tožbi) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje – smiselno glede ugotovitve obstoja pobotne terjatve ter odločitve o pobotu - je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Navaja, da revizija ni dovoljena, sicer pa predlaga njeno zavrnitev, v utemeljitvi pa pretežno ponavlja v dosedanjem postopku izražena stališča in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Stališče tožene stranke, da revizija v tem sporu ni dovoljena, češ da bi se moral (revizijski) postopek nadaljevati po določbah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008), ki za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih predpisuje višji znesek izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (200.000 eurov – po dotedanjih določbah ZPP pa 5.000.000 tolarjev oz. 20.864,63 eurov), ni utemeljeno. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 25. 10. 2007, torej pred uveljavitvijo ZPP-D. Tedaj se je končal postopek v tej zadevi pred sodiščem prve stopnje. Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki jo za dovoljenost revizije določa 490. člen ZPP, je revizija v tem sporu dovoljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka je bila (glavni) izvajalec, tožeča stranka pa njen podizvajalec za notranjo opremo, pri izgradnji Z., investitorja družbe H. d.d.; v podizvajalski pogodbi se je tožeča stranka obvezala opraviti svoja dela do 15. 11. 1999, v primeru zamude pa plačati pogodbeno kazen v višini 1% od pogodbene vrednosti del za vsak dan zamude; vrednost del, ki jih je opravila tožeča stranka, brez DDV, je znašala 123.141.056,72 SIT, tožena stranka je tožeči zaračunala pogodbeno kazen za šest dni zamude, v znesku 7.388.463,36 SIT; tožeča stranka je dela končala po 22. 11. 1999; pravdni stranki sta dne 28. 1. 2000 podpisali zapisnik o prevzemu izvršenih del. B.

Revizijske navedbe

7. Izpodbijana sodba naj bi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Šlo naj bi za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nasprotje pa naj bi bilo tudi v razlogih sodbe, ki naj bi po eni strani navajala, da je tožena stranka zaračunala tožeči stranki pogodbeno kazen za šest dni zamude od 16. 11. 1999 do 22. 11. 1999, pri tem pa naj bi se sodišče sklicevalo na zapisnik med investitorjem in toženo stranko, kjer naj bi bila pogodbena kazen zaračunana za zamudo po 29. 11. 1999 – kar naj bi izhajalo iz dopisa investitorja z dne 27. 11. 1999, s katerim naj bi bil rok za dokončanje del tožene stranke podaljšan. Na to notranje neskladje v obrazložitvi naj bi bila tožeča stranka opozorila tudi v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče pa naj bi na ta očitek ne bilo odgovorilo.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, češ da sodišče v razlogih napačno povzema vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, ni utemeljen. Revidentka ne pove, katere listine ali zapisniki o izpovedbah v postopku in glede katerih odločilnih dejstev naj bi bili v razlogih sodbe napačno povzeti. Tako, kot je izražen, ta očitek po vsebini pomeni, da se revidentka ne strinja z dokazno oceno nekaterih listin in zapisnikov o izpovedbah. To bi lahko utemeljilo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa sodišče v revizijskem postopku ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ugotovitev o obstoju pobotne terjatve (in samo to je v tem postopku še sporno) je pritožbeno sodišče oprlo na razlago 7. točke zapisnika z dne 28. 1. 2000 (sporni zapisnik), ki sta ga podpisali obe pravdni stranki. Ta se glasi: „Predstavnika pogodbenih strank ugotavljata, da je s tem zapisnikom ugotovljeno stanje s strani P. dokončno. Ugotovitve in pripombe s strani glavnega investitorja glede kvalitete in obračuna so sestavni del tega zapisnika in obvezujoče za obe stranki, ki sodelujeta pri zagovoru in izpeljavi pripomb. Po ugotovljenem finančnem obračunu v tem zapisniku stranki nimata več obveznosti po tej pogodbi, razen iz naslova garancije v garancijski dobi.“ Sodišče prve stopnje je to določbo razlagalo tako, da se je z njo tožena stranka odpovedala pogodbeni kazni (zadnji odstavek na 6. strani obrazložitve). Po stališču pritožbenega sodišča pa ta zapis nasprotno pomeni, da sta pravdni stranki sprejeli zavezo, da bosta pripombe in ugotovitve investitorja upoštevali ne glede na siceršnjo ureditev njunih pravic in obveznosti v podizvajalski pogodbi (prvi odstavek na 4. strani obrazložitve drugostopenjske sodbe). Ker je investitor v zapisniku o končnem obračunu z dne 22. 3. 2000 od tožene stranke uveljavljal plačilo pogodbene kazni, naj bi imela glede na določbo 7. točke spornega zapisnika tudi tožena stranka pravico zahtevati plačilo pogodbene kazni od tožeče stranke.

10. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni dogovor, da so … ugotovitve in pripombe s strani glavnega investitorja glede kvalitete in obračuna (so) sestavni del tega zapisnika in obvezujoče za obe stranki, ki sodelujeta pri zagovoru in izpeljavi pripomb. To določbo zapisnika z dne 28. 1. 2000 je na podlagi izrecnih pritožbenih navedb uporabilo in razložilo šele sodišče druge stopnje kot podlago za to, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugodilo njenemu pobotnemu ugovoru. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila na okoliščino, da iz navedb tožene stranke in iz prvostopenjske sodbe izhaja, da tožena stranka obračunava pogodbeno kazen za šest dni, in sicer za čas od 16. 11. 1999 do 22. 11. 1999, sama pa da je ves čas navajala, da je investitor toženi stranki podaljšal rok za izvedbo del do 29. 11. 1999 in ji tudi pogodbeno kazen obračunal za zamudo po tem datumu. Navedla je, da je torej tožena stranka bremenila tožečo stranko za nekaj, za kar nje investitor ni bremenil. 11. V prejšnji točki te obrazložitve opisane navedbe, ki jih je dala tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, so za odločitev v tem sporu (lahko) relevantne. Spornega dela 7. točke zapisnika z dne 28. 1. 2000, ki jo je pritožbeno sodišče uporabilo kot podlago za svojo odločitev, ni mogoče razumeti tako, da tožeča stranka kot podizvajalec sprejema kot svoje vse obveznosti, ki izhajajo iz „pripomb in ugotovitev“ investitorja. Katere pripombe in ugotovitve investitorja lahko bremenijo tožečo stranko kljub dogovoru, da stranki po podizvajalski pogodbi nimata več obveznosti, je treba presojati glede na obseg in vrsto del pri izvedbi investicije, ki jih je sprejela tožeča stranka v podizvajalski pogodbi. V tem smislu je za utemeljenost pobotnega ugovora lahko ključnega pomena, ali je tožena stranka tožečo res bremenila „za nekaj, za kar nje investitor ni bremenil.“

12. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo omenilo, da je tožeča stranka dala odgovor na pritožbo, ni pa niti z besedo povzelo njegove vsebine in se tudi ni opredelilo do omenjenih relevantnih navedb v njem.

13. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) zahteva, da sodišče svojo odločitev ustrezno obrazloži. Šele iz obrazložitve je razvidno, ali je sodišče spoštovalo zahteve kontradiktornosti, da prouči strankine navedbe. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(1) Relevantne navedbe strank mora sodišče vzeti na znanje in jih preučiti. Sodišču se ni treba opredeliti le do tistih navedb, ki so za odločitev nerelevantne ali očitno neutemeljene. Sodišču se do posameznih pritožbenih navedb ne bi bilo treba izrecno opredeljevati tudi, če bi iz siceršnje vsebine sodbe konkludentno izhajalo, da je sodišče to strankino navedbo preučilo in kako se je glede nje opredelilo.

14. Pravica do izjave in tej ustrezna obveznost sodišča do opredelitve mora biti spoštovana tudi pred instančnimi sodišči. Poleg enakega varstva pravic je podlaga za takšno zahtevo tudi ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Iz pravice do pritožbe izhaja za sodišče zahteva, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so po razumni oceni sodišča pomembne za odločitev, opredeli.(2) Enako velja glede navedb nasprotne stranke v njenem morebitnem odgovoru na pritožbo. V postopku s pravnimi sredstvi so zahteve po obrazložitvi sicer blažje kot za odločbe sodišča prve stopnje. Ni nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč tako obširna, kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Sodbe instančnih sodišč lahko, drugače kot sodbe sodišč prve stopnje, če to dopuščajo okoliščine primera, le povzamejo razlogovanje izpodbijane odločbe – v primeru, ko prvostopenjsko sodišče izčrpno navede razloge pravne in dejanske narave.(3) Višjemu sodišču ni treba izčrpno ponavljati razlogov (sodišča prve stopnje) za odločitev, kadar se strinja z njegovo materialnopravno presojo, in je že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna – vendar le, kadar pritožnik v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov.(4) Sodišče mora pretehtati navedbe obeh strank glede njihove relevantnosti, in kadar so relevantne, tudi glede njihove utemeljenosti.

15. Ker ni obravnavalo navedb tožeče stranke v njenem odgovoru na pritožbo, je sodišče druge stopnje ostalo tožeči stranki dolžno odgovor na njene trditve, da tisto, za kar je investitor bremenil toženo stranko, ni imelo zveze z zamudo tožeče stranke. S tem je kršilo določbe 22. in 25. člena Ustave, kar se v tem pravdnem postopku kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: tožeči stranki s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njenega odgovora na pritožbo pred sodiščem.

16. Glede na to je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče argumentirano obravnava tudi navedbe tožeče stranke iz njenega odgovora na pritožbo.

17. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako ustavno sodišče v Up 373/97 z dne 22. 2. 2001. Op. št. (2): Glej odločbe Ustavnega sodišča Up 348/01 z dne 13. 5. 3003 in Up 201/01 z dne 6. 11. 2003 IN Up 252/2001 z dne 13. 5. 2003 – povzeto po Galič, Ustavno procesno pravo, str. 244 in 398. Op. št. (3): Galič, Ustavno procesno civilno pravo, str. 190. Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up 373/97 z dne 22. 2. 2001, sklep Up 91/01 z dne 21. 2. 2002 in sklep Up 458/02 z dne 13. 11. 2003 – vse citirano po Galič, str. 400.