Jedro

Osebe, ki so izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahteve za pravico po ZPIZ-1, lahko pravico po ZPIZ-1 sicer uveljavijo tudi po 1. 1. 2013, vendar slednje ne velja za pravico do delne pokojnine, na kar je opozorilo že VDSS v sodbi Psp 163/2018. Delna pokojnina, opredeljena v 4. točki 7. člena ZPIZ-2, je definirana kot del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljenega dela. Glede na ureditev, pridobitev in uživanje delne pokojnine po 40. členu ZPIZ-2 je povsem pravilno, da se lahko v skladu s četrtim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 ta pokojnina odmeri izključno po določbah ZPIZ-2. Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, uveljavljeno do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je tožena stranka v primeru zamude dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od stroškov postopka.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo 3. točke izreka dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2019 ter ji priznalo plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneskov delnih pokojnin za avgust 2015 do februar 2016 od 10. 3. 2016 dalje do 19. 12. 2018, ter od zneskov delnih pokojnin za marec 2016 do november 2018 od prvega naslednjega dne po zapadlosti vsakomesečne delne pokojnine v plačilo, do 19. 12. 2018. Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede odprave preostalega dela dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2019 in odprave prvostopne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2018, na priznanje pravice do polovične pokojnine po ZPIZ-1 od 8. 6. 2013 dalje, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v višini 112,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Predmetno sodbo izpodbija tožena stranka v I. in III. točki izreka (v ugodilnem delu) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka nasprotuje obrestni obveznosti in posledično stroškom postopka. Vztraja, da v konkretnem primeru ne gre za zamudo pri izpolnitvi, ki bi izhajala iz sfere ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka v spornem obdobju ni izrecno uveljavljala priznanje in odmere pokojninske dajatve po ZPIZ-2 (odmere ter priznanje pravic po ZPIZ-2 ni želela), saj je uveljavljala odmero in priznanje dajatve po ZPIZ-1, za kar ni bilo podlage, kar je potrdilo tudi sodišče. Četudi izhajamo iz sprejete sodne prakse v zvezi z določbo 277. člena ZPIZ-2 in vprašanjem obrestne obveznosti v primeru nepravilnih oziroma kasneje spremenjenih odločitev tožene stranke, v konkretnem primeru ne gre za zamudo, ki bi izhajala iz ravnanja oziroma s strani tožene stranke. Za kasnejše izplačilo dajatev, pretežno in izvorno v posledici ravnanja gre iz sfere tožeče in ne tožene stranke. Tožeča stranka ni hotela uveljaviti upravičenja po ZPIZ-2, temveč le po ZPIZ-1. Zato ni podlage za obrestno obveznost. Sodišče je zmotno ugotovilo odločilno dejstvo neobstoja zamude tožene stranke ter posledično zmotno priznalo zakonske zamudne obresti. Materialno pravo obrestne obveznosti ne vzpostavlja v primeru zamude, ki izhaja iz sfere upnika in ne dolžnika. Sodišče se do slednjega ni zadostno opredelilo, zato gre za izostanek obrazložitve. Obrestna obveznost je obveznost dispozitivne narave in je priznana šele ob uveljavljanju s strani upravičenega subjekta. Upravičenje do dajatve sicer izvira iz izvršljive odločbe, od izdaje katere so bili zneski dajatve izplačani v ustreznem roku. V posledici je neustrezna tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je sodišče tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti v primeru neplačila pravočasnega stroškov postopka, česar pa tožeča stranka ni uveljavljala in gre za prekoračitev tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe (zavrnilni del) iz razloga kršitve materialnega prava ter Ustave RS. Predlaga, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče mora izhajati tudi iz načel, ki zagotavljajo delovanje pravne države v primeru, kot je konkretni. Bistveno je, da tožeča stranka ni imela nobenega temelja zahtevati realizacijo pravice do delne pokojnine, ker ji ni bila priznana osnovna pravica zavarovanca. Priznan status je pogoj za uveljavljanje vseh pravic. Ni mogoče zahtevati odmere pravice do pokojnine, če oseba nima statusa zavarovanca. Pravna država mora primarno zagotoviti pravno ravnanje javnih zavodov, njihovo upoštevanje zakona. Sprenevedanje tožene stranke ves čas sodnega postopka in razlage sodišča, kaj bi lahko tožeča stranka še dodatno storila, ne zdržijo resne pravne argumentacije pravilnosti ravnanja tožene stranke. Tovrstna sodna odločitev in ravnanje tožene stranke je napad na pravno državo. Tudi VSRS je opozorilo na uporabo načel, ki zagotavljajo vsebino pomena pravne države, kjer je evidentno, da je treba slediti načelom, ki bi tožeči stranki omogočila enakost tudi pri odmeri delne pokojnine kot ostalim interesnim skupinam. Tožeča stranka je ravnala skladno z zakonodajo in bi morala prvo pridobiti status zavarovanca, da bi lahko v drugi fazi ta status realizirala. Tožeča stranka ne nosi nobene krivde, ker je verjela in zaupala v pravno državo. Sodišče jo prepozno opozarja, da bi lahko podala zahtevek iz previdnosti. Slednje stališče je hud poseg v pravno državo in človekove pravice. Tožena stranka je zaradi svojega neznanja na koncu še finančno nagrajena in okoriščena, ker je tožeči stranki po ZPIZ-2 plačala bistveno manj kot po ZPIZ-1. Potrebno je širše odločanje izven citiranih zakonskih določb, ki so tožnici odvzeli pravico, čeprav je ta storila vse, da bi zakon spoštovala (vložila utemeljene in pravočasne zahtevke). S sodbo je poseženo v tožničino neenakost pred zakonom zaradi ravnanja tožene stranke, ki o zahtevkih upravičencev glede na njihov status zaposlitve ni odločala enako. Pritožbi je potrebno ugoditi in spremeniti sodbo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da ji ni mogoče očitati zamude niti ni mogoče naložiti odgovornosti, da bi lahko uveljavljala odmero po ZPIZ-2. Tožeča stranka ne prizna pravilnosti ravnanja tožene stranke. Ker tožeča stranka ni umaknila zahtevka, je tožena stranka dolžna ravnati po zakonu. Tako določa tudi sodba VSRS VIII Ips 187/2018. Tožnica je v sodnem postopku izpodbijala odločbi, zahtevka ni umaknila in je nastopila zakonska dolžnost ravnanja tožene stranke. Tožnica ima pravico do pravnih sredstev in mora izkazati pravni interes. Zaradi zakonsko in ustavno dopustnega ravnanja ne more priti v zamudo. Izbirala ni, ker je prepričana, da ima pravico do odmere pokojnine po določbi ZPIZ-1. Vztrajanje na sodni poti ne odvezuje dolžnostnega ravnanja tožene stranke, da ji izplača po veljavnem zakonu tisto, kar tožnici pripada po zakonu, ne glede na to, da te opcije ni izbrala. Bistveno je, da zahtevka ni umaknila. Tudi tožena stranka je tožeči stranki svetovala, da je zanjo boljša izbira ZPIZ-1 kot ZPIZ-2. Izključna krivda je na strani tožene stranke, ker ni ravnala skladno z zakonom, zato je v zamudi z izplačilom.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ni ugotovilo kršitev na katere, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pa prišlo do zatrjevane prekoračitve tožbenega zahtevka.

7. Prvostopno sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 20. 11. 2018, s katero je bilo odločeno o pravici do delne pokojnine v znesku 738,99 EUR na mesec od 26. 8. 2015 dalje na podlagi določb ZPIZ-2. V pritožbeni obravnavi ostaja sporna upravičenost tožeče stranke do priznanja pravice do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1, obrestna obveznost tožene stranke ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka.

O pritožbi tožene stranke

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožene stranke, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za zamudo pri izpolnitvi, ki bi izhajala iz sfere ravnanja tožene stranke, pač pa za zamudo, ki izhaja iz ravnanja tožeče stranke, ker le-ta ni izrecno uveljavljala priznanja in odmere pokojninske dajatve po ZPIZ-2. Sodišče se je glede spornega vprašanja obrestne obveznosti podrobno in argumentirano opredelilo v 11. točki obrazložitve sodbe ter se pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 187/2018. Bistveno je, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ko sodišče v sodnem postopku upravne odločbe zavoda odpravi in zavarovancu prizna pravico do pokojninske dajatve za nazaj. Da je do tega prišlo, je v predmetni zadevi sodišče pravilno pojasnilo tudi z utemeljitvijo časovne dinamike postopanja v okoliščinah konkretnega primera. Neutemeljen je ugovor o nezadostni opredelitvi do vprašanja ekskulpacije tožene stranke glede obrestne obveznosti. Sodišče je že v 6. točki obrazložitve sodbe opozorilo na sodbo VDSS Psp 163/2018, v kateri je izpostavljeno, da je toženec dolžan odločati po zakonu in po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost zahtevka. Če so pogoji izpolnjeni, je zavod dolžan priznati pravico, ki gre stranki po zakonu. Morebitna izjava stranke, da naj se pri presoji omeji le na določen pravni vidik, ni pravno upošteven. Stranka se pravici na temelju relevantnih določb, teoretično lahko odpove samo tako, da zahtevo umakne in s tem prepreči vsebinsko presojanje.

9. Je pa utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, glede odločanja preko tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožeča stranka v svoji tožbi, tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi od priznanih stroškov postopka, v primeru zamude, uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar je sodišče tožeči stranki vseeno priznalo.

10. Sodišče je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. S tem, ko je odločilo preko tožbenega zahtevka in v primeru zamude tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, je prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar je v pritožbi tožena stranka izrecno opozorila. ZPP v 357. členu določa, da če sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi vrne zadevo v novo sojenje. Kljub temu, da gre po oceni sodišča druge stopnje zgolj za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pooblastil, da bi sodbo popravilo v skladu s 328. členom ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje do sprejema odločitve v pritožbi, je sodišče druge stopnje navedeno kršitev moralo upoštevati kot nedopustno prekoračitev zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in na podlagi 357. člena ZPP sodbo za prekoračen del zahtevka razveljaviti. Ker ni ugotovilo kršitev na katere, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo, v kolikor se ne nanaša na prekoračitev zahtevka, zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

11. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožeče stranke, da bi ji moralo sodišče priznati pravico do delne pokojnine po ZPIZ-1 od 8. 6. 2013 dalje. Sodišče se je v 8. točki obrazložitve sodbe ustrezno opredelilo, zakaj pri tožeči stranki ni podlage za priznanje upravičenja že od 8. 6. 2013 dalje po ZPIZ-1. Osebe, ki so izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahteve za pravico po ZPIZ-1, lahko pravico po ZPIZ-1 sicer uveljavijo tudi po 1. 1. 2013, vendar slednje ne velja za pravico do delne pokojnine, na kar je opozorilo že VDSS v sodbi Psp 163/2018. Delna pokojnina, opredeljena v 4. točki 7. člena ZPIZ-2, je definirana kot del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljenega dela. Glede na ureditev, pridobitev in uživanje delne pokojnine po 40. členu ZPIZ-2 je povsem pravilno, da se lahko v skladu s četrtim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 ta pokojnina odmeri izključno po določbah ZPIZ-2. Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, uveljavljeno do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2. Sodišče je pravilno pojasnilo, da bi bila tožeča stranka do delne pokojnine po določbah ZPIZ-2 upravičena le, v kolikor bi zahtevo podala pred uveljavitvijo ZPIZ-2,1 česar pa tožeča stranka, ob ugotovitvah časovne dinamike poteka postopka, ni storila. Zahtevo je tožeča stranka vložila šele 26. 8. 2015. Slednja odločitev ne more biti ovržena niti s sklicevanjem na uporabo ustavnih načel organizacije pravne oziroma socialne države.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je razumljivo in argumentirano v 9. in 10. točki obrazloženo, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje upravičenja do delne pokojnine po ZPIZ-1. Pravice iz obveznega zavarovanja po 11. členu ZPIZ-2 se uveljavljajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni določeno drugače. V skladu s prvim odstavkom 178. člena ZPIZ-2 se postopek začne izključno na zahtevo zavarovanca in je od zavarovancev samih odvisno, ali in kdaj bodo vložili zahtevo za priznanje določene pravice. Tožnica je zahtevo za priznanje delne pokojnine vložila šele 26. 8. 2015. V zadevi Psp 89/2017 je VDSS tožečo stranko opozorilo, da bi lahko sočasno z zahtevo glede skrajšanja zavarovanja zahtevala tudi delno pokojnino ter predlagala, da se odločanje odloži do pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca.2 Nenazadnje je pri tožnici prišlo do spremembe obsega zavarovanja že v letu 2009, medtem ko so bile odločbe o lastnosti zavarovanca izdane v letu 2013, kar ovrže tožničino zatrjevanje, da je bila tožeča stranka objektivno onemogočena uveljaviti delno pokojnino.

13. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi, ni bil potreben, zato stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

14. Upoštevajoč obrazloženo je potrebno pritožbi tožene stranke, v kolikor se nanaša na prekoračitev zahtevka, delno ugoditi in v tem delu sodbo razveljaviti, v preostalem pa pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Pred 1. 1. 2013. 2 Pri tožeči stranki je prišlo do spremembe obsega zavarovanja že v letu 2009.