Jedro

Načelo materialne resnice, ki velja tudi v prekrškovnem postopku, od sodišča terja, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (prvi odstavek 68. člena ZP-1). Ko storilec izkaže, da vsebina določenega dokaza izključuje bodisi protipravnost njegovega ravnanja bodisi njegovo krivdo, kar ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik zadeve v postopku o prekršku popolnoma raziskan.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče je s plačilnim nalogom z dne 29. 5. 2015 storilca M. O. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 3. 9. 2015 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 14. 12. 2015. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve pravice do obrambe (drugi odstavek 155. člena Zakona o prekrških v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in kršitve načela materialne resnice (drugi odstavek 155. člena v zvezi s 68. členom Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1) izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v novo sojenje. Kršitev pravice do obrambe vrhovni državni tožilec utemeljuje z navedbami, da je storilec, ki je voznik reševalnega vozila, v obravnavani zadevi s predložitvijo potnega naloga in pisne izjave direktorice zdravstvenega doma, ki predstavljata konkretna dokaza za dokazovanje materialnopravno relevantnega dejstva – skrajne sile, zadostil aktivnemu ravnanju, ki se od njega pričakuje. S predložitvijo potrdila, iz katerega izhaja, da je v času storitve prekrška opravljal nujni prevoz, je storilec posredno predlagal izvedbo razbremenilnega dokaza za dokazovanje materialnopravno relevantnega dejstva – skrajne sile. Če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, je sodišče dolžno obstoj skrajne sile do konca preveriti. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je sodišče z obrazložitvijo, da iz predloženih dokazov ni razvidno, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, kršilo pravico do obrambe tudi na način, da storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o navedeni okoliščini. Ker sodišče obstoja skrajne sile ni raziskalo v zadostni meri, je po vložnikovih navedbah kršilo tudi načelo materialne resnice. Sodišče ni podvomilo v obstoj nevarnosti, nato pa se o načinu odvračanja nezakrivljene nevarnosti zaradi (po presoji sodišča) premalo predloženih dokazov sploh ni izjavilo in posledično dejanskega stanja ni v celoti raziskalo. Glede na to, da je prehitra vožnja osrednja značilnost reševalnih vozil na nujni vožnji, se vrhovnemu državnemu tožilcu postavlja vprašanje, na kakšen način bi storilec še lahko odvračal nevarnost in s kakšnimi dokazi bi lahko zadostil zahtevi sodišča. Obrazložitev sodišča po stališču vrhovnega državnega tožilca ne vsebuje kvalitativne presoje ravnanja storilca in predloženih dokazov. Opisani kršitvi sta po mnenju vrhovnega državnega tožilca vplivali na zakonitost sodbe, saj je bilo onemogočeno ugotavljanje izključitve protipravnosti kršitve, ki bi lahko privedlo do drugačne odločitve sodišča. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki se v izjavi z dne 19. 1. 2016, podani po svoji zagovornici, pridružuje navedbam zahteve.

B.

4. Storilec, ki je voznik reševalnega vozila, je v zahtevi za sodno varstvo priznal storitev obravnavanega prekrška. Navedel je, da je bil v času storitve prekrška na nujni vožnji, kar izhaja iz naloga za prevoz, ki ga je priložil zahtevi za sodno varstvo. Storilčeve navedbe je v pisnem dopisu potrdila tudi direktorica Zdravstvenega doma Ribnica, kjer je storilec zaposlen.

5. Sodišče je v razlogih sodbe (točka 5 obrazložitve sodbe) presodilo, da se storilec smiselno sklicuje na institut skrajne sile, ki ga je na podlagi izrecnega napotila v 8. členu ZP-1 dopustno smiselno uporabiti tudi v postopku o prekršku. Skrajno silo ureja 32. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki v prvem odstavku opredeljuje upravičljivo skrajno silo in določa, da dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. V drugem odstavku istega člena je opredeljena opravičljiva skrajna sila, ki ne izključuje protipravnosti storilčevega dejanja, ampak zgolj njegovo krivdo, če so izpolnjene nadaljnje predpostavke, in sicer, da storilec odvrača nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča v izpodbijani sodbi, da se je storilec v zahtevi za sodno varstvo smiselno skliceval na ravnanje v skrajni sili. Ni pa mogoče sprejeti stališča sodišča, da storilec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se zahteva od storilca, ki se sklicuje na skrajno silo. V zvezi s tem je sodišče v točki 6 obrazložitve sodbe presodilo, da storilec ni konkretiziral nujne vožnje v smeri odvračanja istočasno nezakrivljene nevarnosti za življenje pacienta, ki je bil napoten na Univerzitetni klinični center v Ljubljani, oziroma da iz njegovih navedb ni razvidno, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, in da se ji ni bil dolžan izpostavljati. S takšnim stališčem je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno poseglo v storilčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena URS). Načelo materialne resnice, ki velja tudi v prekrškovnem postopku, od sodišča terja, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (prvi odstavek 68. člena ZP-1). Ko storilec izkaže, da vsebina določenega dokaza izključuje bodisi protipravnost njegovega ravnanja bodisi njegovo krivdo, kar ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik zadeve v postopku o prekršku popolnoma raziskan. Z drugimi besedami, sodišče je obstoj skrajne sile, če storilec v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je njen obstoj verjeten, dolžno do konca preveriti(1) , česar sodišče v obravnavanem primeru ni storilo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je sodišče predpostavke skrajne sile presojalo na podlagi določbe 32. člena KZ-1, ki je bila z novelo KZ-1B spremenjena in v času storitve obravnavanega prekrška ni bila veljavna, zato iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je sodišče štelo, da storilec ni izkazal predpostavk upravičljive ali opravičljive skrajne sile.

C.

7. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena URS, je na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti in popolnoma raziskati ali so podane vse predpostavke upravičljive oziroma opravičljive skrajne sile ter na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

(1) Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, tč. 15.