Jedro

Denacionalizacijski organ, ki odloča o vračanju premoženja, je vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov in tega vprašanja v postopku denacionalizacije ne odpira oziroma o njem ne odloča. Zato v postopku denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na ugotovljeno državljanstvo. To je tožnici pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 46/2005 - odločba US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.3.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice, ki se nanaša na del odločbe Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 30.8.2000, v katerem je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št..., vse k.o... Navedeno odločbo je tožena stranka izdala v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 468/2005 z dne 13.12.2005, potem ko je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS kot stvarno pristojnemu organu odstopilo v reševanje del pritožbe zoper prvostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo stavbnih zemljišč. V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, določeni v 9. oziroma 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker se prejšnja lastnika podržavljenega premoženja A.A. in B.B., niti njuni dediči prvega dednega reda, niso šteli za jugoslovanske državljane. To izhaja iz pravnomočnih ugotovitvenih odločb o državljanstvu. Ker tako zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena po upravičeni osebi, je bila odločitev organa prve stopnje, ko je zavrnil zahtevo, po mnenju tožene stranke pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo vsebino 9., 12. in 63. člena ZDen. Pojasnilo je tudi, da je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in da je v postopku denacionalizacije denacionalizacijski organ vezan na pravnomočno odločitev organa za notranje zadeve glede državljanstva upravičencev oziroma njegovih pravnih naslednikov ter da v postopku denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na odločbe o državljanstvu. Ker je v obravnavanem primeru bilo za prejšnja lastnika in za njune pravne naslednike ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami pristojnega organa, da niso bili jugoslovanski državljani in da se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen tudi niso šteli za jugoslovanske državljane, je bilo treba zahtevek za denacionalizacijo zavrniti, saj niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, predpisani v 9. oziroma 12. členu ZDen.

Izpodbijana odločba pa je tudi izdana v skladu z napotki v sodbi sodišča prve stopnje, opr. št. U 468/2005 z dne 13.12.2005, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo, da je potrebno ugotoviti status podržavljenih nepremičnin ter nato na podlagi navedene ugotovitve v skladu z določbo 57. člena ZDen ugotoviti stvarno pristojnost pritožbenega organa za odločanje o pritožbi. V obravnavanem primeru je tako tožena stranka kot stvarno pristojni organ odločila le o pritožbi zoper prvostopno odločbo v delu, ki se je nanašala na stavbna zemljišča. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato zavrnilo.

Zoper izpodbijano sodbo se je tožnica pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene ključne tožbene argumente, to je, da je odločitev v tej zadevi v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, konkretno z njenim 14. členom, ki določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih v tej konvenciji, zagotovljeno vsem ljudem, brez razlikovanja glede narodnosti. Prav tako pri odločanju ni bila uporabljena določba 1. člena Protokola h Konvenciji z dne 16.9.1963. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-148/2001 z dne 29.11.2001. Ker sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni odgovorilo na njene poglavitne argumente, meni, da ji je o nepravilni uporabi materialnega prava bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi upravni odločbi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 - sklep US). Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 se uporablja v vseh zadevah v zvezi s pravnimi sredstvi, razen, če posebni zakon določa drugače. Ker ni posebnega zakona, ki bi določal drugače, se tudi v tej zadevi uporablja ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge.

Po presoji pritožbenega sodišča je v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. ZDen je poseben zakon, ki ga je Republika Slovenija sprejela zato, da bi popravila krivice, ki so bile prejšnjim lastnikom premoženja storjene z revolucionarnimi predpisi oziroma na način, določen v 3., 4. oziroma 5. členu ZDen. Pri tem je Republika Slovenija v tem zakonu določila pogoje, pod katerimi je mogoče to premoženje vrniti. Eden izmed bistvenih pogojev za vračilo tega premoženja pa je jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov v času podržavljanja, pri čemer je moralo biti to jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Po 3. odstavku 63. člena ZDen pa je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in se dokazuje bodisi z izpisom iz državljanske knjige bodisi s pravnomočno odločbo organa za notranje zadeve o tem, ali se je določena oseba v kritičnem obdobju štela za jugoslovanskega državljana (3. odstavek 63. člena ZDen). Denacionalizacijski organ, ki odloča o vračanju premoženja, je vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov in tega vprašanja v postopku denacionalizacije ne odpira oziroma o njem ne odloča. Zato v postopku denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na ugotovljeno državljanstvo. To je tožnici pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

Res je sicer, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni posebej izjasnilo o tožbenem ugovoru, da razlikovanje med ljudmi glede na državljanstvo pri uveljavljanju človekovih pravic ni dopustno, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivalo. Po presoji pritožbenega sodišča pa s tem tudi ni bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS. ZDen namreč kot enega izmed ključnih pogojev za denacionalizacijo izrecno določa jugoslovansko državljanstvo (9., 11. in 12. člen). Tožbeni ugovori se torej niso nanašali na samo odločitev glede denacionalizacije, ampak na določbi 9. in 12. člena ZDen. Sodišče pa ni pristojno odločati o skladnosti zakonske določbe z navedeno konvencijo, ampak je dolžno ZDen uporabljati (125. člen Ustave Republike Slovenije). Če pa meni, da zakon ni v skladu z Ustavo RS (oziroma ratificiranimi mednarodnimi pogodbami oziroma konvencijami), pa je dolžno prekiniti postopek in začeti ustavni spor pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS). Tega pa v tem primeru niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni storilo, ker sta izhajali iz ZDen in svoje ustaljene sodne prakse, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Ker torej v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen eden izmed ključnih pogojev za denacionalizacijo, to je jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, kar je ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami pristojnega organa, v obravnavanem primeru denacionalizacija ni mogoča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo, ki jo je kot tako obravnavalo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.