Jedro

Za zavarovalno pogodbo veljajo specialna določila o tem, kdaj splošni in posebni zavarovalni pogoji veljajo kot sestavni del pogodbe in vežejo stranke. Pravila po 902.čl. ZOR so strožja od splošnih pravil po 142.čl. ZOR, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju o tej zadevi prezrlo. Na polici torej mora biti ugotovljeno, da so bili točno določeni zavarovalni pogoji oziroma njihovo besedilo izročeni sklenitelju zavarovanja. Šele v takem primeru je zagotovljeno, da je sklenitelj zavarovanja seznanjen z vsemi splošnimi in posebnimi pogoji, pod katerimi je sklenil zavarovalno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (točka II izreka) r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 48.889,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.06.2002 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov pa je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.279,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 09.11.2004 do plačila (glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep z dne 23.03.2005).

Zoper sodbo je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.920.000,00 SIT z obrestmi vložil pritožbo tožnik. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila 09.06.1999 sklenjena polica št. 242433. Za sklenjeno nezgodno zavarovanje je v polici zapisano, da veljajo splošni pogoji ZAN-100 in dopolnilni ZAN-109. Med pravdo je bilo ugotovljeno, da tožena stranka pogojev s takšno oznako nima. Tožena stranka se je sklicevala na to, da gre za splošno oznako pogojev, ki pa so konkretizirani na pogoje izdane v posameznih obdobjih. To razlago je sodišče sprejelo. Temu pa po oceni pritožnika ni tako. Da tožnik ob sklepanju zavarovanja ni prejel nobenih pogojev, je navedel že v tožbi. Predlagal je svoje zaslišanje. Sodišče ga v tej smeri ni zaslišalo, zato ne drži, da ni ponudil dokaza za svojo trditev. Ob tem tožnik dodaja, da sodišče v razlogih sodbe njemu očita ravnanje v nasprotju z načelom dobrega gospodarja, ker se ni seznanil s pogoji, ob tem pa sodišče zanemarja splošno znano dejstvo, da zavarovalnice v Sloveniji pri sklepanju polic zavarovanja avtomobilske odgovornosti zavarovancu ne izročijo pogojev tovrstnega zavarovanja, kaj šele, da bi mu izročile pogoje dodatnega nezgodnega zavarovanja. Tožena stranka je specializirana organizacija, ki se ukvarja s tovrstno dejavnostjo, zato je potrebno njeno ravnanje presojati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v smislu 2.odst. 18.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Polica s tako navedenimi "veljavnimi" pogoji omogoča zlorabo, saj ni jasno, kateri pogoji dejansko veljajo. Nasprotna pogodbena stranka zavarovalec namreč ne more vedeti oziroma poznati interno objavljene spremembe pogojev zavarovalnice, datum sprememb niti riziko v pogojih. Zavarovalnica mu lahko izroči oziroma bi mu lahko izročila tiste, ki želi sama in s tem sama preoblikuje pogodbeno razmerje. Takšni pogoji tako dopuščajo prosto pot zavarovalnici, da glede na zavarovanca sama izbira pogoje zavarovanja, ki veljajo v pogodbenem razmerju. V polici bi morali biti jasno in nedvomno navedeni sestavni deli police, torej konkretizirani splošni pogoji in tabela invalidnosti. Napačen je zaključek sodišča, da ne gre za jasna določila police. Še več, da gre za dovolj jasna določila iz katerih je razvidno kateri splošni pogoji so sestavni del police. Utemeljenost takšnih tožnikovih trditev se v celoti izkaže ob presoji vprašanja, katero tabelo invalidnosti je potrebno upoštevati v konkretnem primeru. Tožena stranka trdi, da je za oceno invalidnosti potrebno upoštevati tabelo ZAŽ-52/96. Ta trditev tožene stranke je bila ves čas sporna, saj to ne izhaja iz zavarovalne police niti iz pogojev ZAN-100/98 niti ZAN/109/93, na katere se je sklicevala tožena stranka. Iz listine tožene stranke šifriranje pogojev z dne 17.09.2004 izhaja, da je tabela invalidnosti ZAŽ-52/96 veljala od 01.09.1996 do 31.08.1998. Tožnik je nesporno polico št. 242433 sklenil 09.06.1999, torej tedaj ni več veljala omenjena tabela ZAŽ-52/96, pač pa kvečjemu tabela invalidnosti z oznako ZAŽ-2/98, ki je pričela veljati 01.09.1998 in je veljala vse do 31.08.2001. Trditev tožene stranke, da je potrebno uporabiti tabelo invalidnosti ZAŽ-52/96 se tako izkaže kot neresnična ter zavajujoča in predvsem v popolnem nasprotju z listinskimi dokazi, katere je v spis vložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sprejme nerazumljivo razlago, češ da iz sklepa predsednika uprave tožene stranke z dne 19.08.1998 ne izhaja, da bi bile sprejete tudi spremembe tabele invalidnosti ZAŽ-52/96. Gre za nerazumljivo in protispisno trditev sodišča. Sodišče namreč ni imelo na vpogled vseh sklepov uprave tožene stranke, gotovo niso bile vse spremembe in pogoji sprejeti le s sklepom z dne 19.08.1998, predvsem pa je iz omenjenega obrazca šifriranja pogojev tožene stranke z dne 17.09.2004 razvidno, da je bila tabela invalidnosti ZAŽ-52/98 sprejeta s sklepom uprave tožene stranke št. 30/98 in je pričela veljati 01.09.1998. Ob takšnih dokazih, katere je v spis vložila sama tožena stranka je napačen zaključek sodišča, da je bila 09.06.1999 sestavni del pogojev ZAN-100/98 tabela ZAŽ-52/96. Očitno je namreč, da je veljala nova tabela ZAŽ-52/98 že od 01.09.1998 dalje, torej dobrih deset mesecev pred sklenitvijo police. Kakšna je ta tabela ni jasno. Zaradi določila 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma 2.odst. 362.čl. ZPP tega tudi nikoli ne bomo izvedeli, oziroma tudi če bi, bi to bilo neupoštevno. Ker pogoji skupaj s tabelo predstavljajo bistveni del zavarovalne pogodbe, je potrebno uporabiti določila 100.čl. ZOR, nejasna določila tedaj razlagati v korist tožnika (torej mu gre za primer invalidnosti cela zavarovalna vsota, saj natančne invalidnosti ni mogoče ugotoviti) in tožbenemu zahtevku je potrebno v celoti ugoditi. Prav tako ni mogoče pritrditi razlogom sodbe, da je tožnik s sprejemom nespornega zneska zavarovalnine ter pred pravdno zahtevo po višini invalidnosti izrazil svojo voljo, da je sprejel tiste pogoje (s tem tabelo invalidnosti), ki so veljali ob sklepanju pogodbe. Tožnik se je ob sprejemu nespornega zneska zavarovalnine ni ukvarjal niti ni vedel po kateri tabeli mu je bila izplačana zavarovalnina, saj mu tega tožena stranka v nobenem izmed dopisov ni sporočila. Pritožbo na izplačano zavarovalnino pa je sestavil upoštevaje zapis zdravnika cenzorja tožene stranke za potrebe odškodninskega zahtevka. Nikjer ni bilo navedeno, katero tabelo je upošteval. Pritožba je utemeljena.

Po splošnih določilih obligacijskega prava so splošni pogoji del pogodbene vsebine in zavezujejo pogodbeno stranko, če so bili objavljeni in so bili stranki ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (142.čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Za zavarovalno pogodbo pa veljajo specialna določila o tem, kdaj splošni in posebni zavarovalni pogoji veljajo kot sestavni del pogodbe in vežejo stranke. Pravila po 902.čl. ZOR so strožja od splošnih pravil po 142.čl. ZOR, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju o tej zadevi prezrlo. Po 3. in 4.odst. 902.čl. ZOR je zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe in izročiti njegovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. Izpolnitev te obveznosti pa mora biti ugotovljena na polici. Na polici torej mora biti ugotovljeno, da so bili točno določeni zavarovalni pogoji oziroma njihovo besedilo, izročeni sklenitelju zavarovanja. Šele v takem primeru je zagotovljeno, da je zavarovatelj seznanjen z vsemi splošnimi in posebnimi pogoji pod katerimi je sklenil zavarovalno razmerje. Iz sporne zavarovalne police izhaja, da je zavarovalec prejel splošne pogoje ZAN-100 in dopolnilne pogoje ZAN-109. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožene stranke, da so v času sklenitve zavarovalne pogodbe veljali splošni pogoji za nezgodno zavarovanje ZAN-100/98 in dopolnilni pogoji za nezgodno zavarovanje voznikov, potnikov in delavcev pri upravljanju in vožnji z motornimi in drugimi vozili ZAN-109/93 ter tabela za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) zaradi nezgode ZAŽ-52/96. Upoštevalo je namreč šifriranje pogojev, ki jih je predložila tožena stranka in tabelarni prikaz le-teh. Ni vprašanje kateri splošni pogoji so veljali v času sklenitve zavarovalne pogodbe, to je sodišče prve stopnje ugotovilo, sporno pa je, ali so zavarovatelju ti pogoji bili izročeni. Na polici je samo navedeno, da so bili izročeni splošni pogoji ZAN-100 in dopolnilni pogoji ZAN-109. Iz zavarovalne police torej ne izhaja, da bi zavarovatelj prejel zavarovalne pogoje ZAN-100/98 ter dopolnilne pogoje ZAN-109/93, zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem postopku prvenstveno razčistiti ali so bili tožniku prav ti pogoji, ki so veljali v času sklenitve zavarovalne pogodbe, izročeni. Ali je tožnik res prejel veljavne splošne in posebne pogoje pa sodišče prve stopnje ni raziskalo, zato je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Če tožnik ni prejel veljavnih splošnih in posebnih pogojev, potem je na mestu pritožnikova trditev, da zavarovalni pogoji niso vključeni v pogodbeno razmerje med strankama in strank ne zavezujejo, zaradi česar veljajo le določbe zavarovalne police. V nasprotnem primeru pa veljajo zavarovalni pogoji. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik s sprejemom nespornega zneska zavarovalnine izrazil svojo voljo in da je sprejel pogoje, ki so veljali ob sklepanju pogodbe, saj še ni ugotovljeno, katere pogoje je prejel. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da zanesljivo ugotovi, ali so bili tožniku izročeni veljavni splošni in posebni zavarovalni pogoji. V primeru, da bo sodišče ugotovilo, da so bili tožniku izročeni veljavni splošni in posebni zavarovalni pogoji, pa pritožbeno sodišče mora pritrditi pritožbenim trditvam, da je vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, katero je odločilo, da je za oceno invalidnosti potrebno upoštevati tabelo ZAŽ-52/96. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe sprejelo nerazumljivo razlago, češ da iz sklepa predsednika uprave tožene stranke z dne 19.08.1998 ne izhaja, da bi bile sprejete tudi spremembe tabele invalidnosti ZAŽ-52/96 in zato ne velja tabela invalidnosti z oznako ZAŽ-52/98. Pritožba namreč pravilno opozarja, da sodišče ni imelo na vpogled vseh sklepov uprave tožene stranke, zato tudi ni moglo jasno zaključiti, da iz sklepa predsednika uprave tožene stranke 19.08.1998 ne izhaja, da bi bile sprejete tudi spremembe tabele invalidnosti ZAŽ-52/96. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).