Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je imel tudi ključ od stanovanja, kar vse kaže na to, da je posest (stanovanja in premičnih stvari v njem) v času motenja še vedno imel. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, kar pa ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Posestnik ima posest, če lahko do nje vedno, ko to želi, dostopa, kar je v tem primeru izkazano. Tožnik s tem, ko se je selil iz stanovanja, ni izgubil posesti premičnih stvareh v stanovanju.
Za motenje posesti posrednega posestnika s strani neposrednega gre le, ko se je zaradi dejanja neposrednega posestnika spremenila vsebina posredne posesti (na primer če bi neposredni posestnik izročil stvar tretjemu tako, da bi se pretrgala veriga posredne in neposredne posesti).
I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka dne 27. 2. 2011 motila posest tožeče stranke tako, da ji je v stanovanju št. 2 na naslovu M. preprečila dostop do njenih stvari – stanovanjske opreme (1. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna omogočiti tožeči stranki, da pride do svojih stvari – omare z dvižno vgradno posteljo 200 x 160 m v nabavni vrednosti 2.736,28 EUR, jogija Ikea Finnvik 200 x 160 cm v nabavni vrednosti 469,00 EUR, sedežne garniture Nicoletti Toreilo 240 cm v nabavni vrednosti 2.295,07 EUR in pohištva po specifikaciji dobavnice Ikee: omare za vgradni hladilnik 211 x 60 cm v nabavni vrednosti 183,00 EUR, vgradnega hladilnika Frostig BCF195 v nabavni vrednosti 549,00 EUR, vgradne mikrovalovne pečice Framtid v nabavni vrednosti 299,00 EUR, steklokeramične kuhalne plošče Eldig v nabavni vrednosti 379,00 EUR, vgradne pečice Framtid OV B00 v nabavni vrednosti 299,00 EUR, kuhinjske omare 50 x 70 cm z vgradnim koritom Lagan in pipo Sundsvik v nabavni vrednosti 145,84 EUR, kuhinjske omare s tremi predalniki 60 x 70 cm v nabavni vrednosti 204,00 EUR, kuhinjske omare za kuhalno ploščo in pečico v nabavni vrednosti 59,00 EUR, kuhinjske omare 40 x 70 cm v nabavni vrednosti 72,00 EUR, okrasne zaključne letve srebrne barve v nabavni vrednosti 35,90 EUR, kuhinjski pult L oblike v nabavni vrednosti 345,97 EUR, dve kopalniški omarici Godmorgon 60 x 16 x 90 cm v nabavni vrednosti 238,00 EUR, garderobne omare z dvema obešalnima palicama 60 x 100 x 236 v nabavni vrednosti 245,00 EUR, garderobne omare z dvema odlagalnima policama in šestimi policami z čevlje v nabavni vrednosti 312,00 EUR, dva vrtna stola Campalazzo v nabavni vrednosti 369,00 EUR in pet-tirno vodilo za panelne zavese proizvajalca Senčila Bled v nabavni vrednosti 300,00 EUR (II. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi v prihodnje prepovedalo motiti posest tožeče stranke, prepovedalo pa ji tudi opravljati kakršnekoli aktivnosti, ki bi tožeči stranki motile posest ali kako drugače onemogočale normalno rabo in uživanje posesti zgoraj navedenih premičnih stvari (III. tč. izreka), kar pa je zahtevala tožeča stranka več ali drugače – glede vstopa v stanovanje na M. je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (IV. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 504,00 EUR (V. tč. izreka).
2.Zoper obsodilni del sklepa se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ločeno obravnavalo posestni status stanovanjske opreme in stanovanja. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da je sporna stanovanjska oprema v pretežnem delu vgrajena in na ta način spojena s stanovanjem. Te stvari skupaj s stanovanjem predstavljajo enovito funkcionalno celoto, namenjeno stanovanjski rabi. Pri sporni stanovanjski opremi gre torej za sestavino stanovanja oziroma vsaj njeno pritiklino, ki deli usodo stanovanja. Na to kaže tudi dejstvo, da te opreme večinoma ni mogoče odstraniti brez znatne premoženjske škode ali estetskega razvrednotenja stanovanja. Najemodajalec je vedno – ne glede na sicer povsem jasno določbo 15. člena najemne pogodbe – tudi posredni posestnik stanovanjske opreme, ki je fizično in ekonomsko povezana s stanovanjem. Tudi če so posamezne stvari (jogi, sedežna garnitura, omare) v strogo pravnem smislu samostojne premičnine, predstavljajo del zaključene stanovanjske enote, ki mora v vsakem trenutku zadostiti pričakovanim pogojem bivanja najemnikov. Zato je toženka pristala, da tožnik stanovanje preuredi in opremi po svoji želji pod pogojem, da bo stanovanje ohranilo vso zahtevano opremo in funkcionalnost. Toženka meni, da je imela pravico do samopomoči proti tožniku, ki je neupravičeno odvzel oziroma poskušal odvzeti njeno posredno stanovanjsko posest. Nevarnost je bila neposredna, samopomoč pa izkazano takojšnja in nujna ter je ustrezala danim okoliščinam. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno in zavajajoče uporabilo določbo 426. člena ZPP, zgrešeno pa je tudi stališče, da ima toženka terjatev na izročitev spornih stvari in ne posesti. Tožnik je po 15. členu najemne pogodbe ob izselitvi zapustil kompletno opremo, s tem pa je pridobila lastninsko pravico brez izročitve kot razpolagalnega pravnega posla, saj se je oprema že nahajala v stanovanju. V vsakem primeru pa je toženka pridobila posest na stvareh v trenutku, ko je tožnik zapustil stanovanje, t.j. po njegovi lastni izpovedi pred 27. 2. 2011, ko naj bi prišlo do motenja posesti. Toženka je prepričana, da je tožnik tisti, ki bi v primeru drugačne razlage 15. člena najemne pogodbe pridobil terjatev na izročitev svojih stvari v funkcionalni stanovanjski rabi in da je ona tista, ki si zasluži sodno (posestno) varstvo. Obravnavani primer se namreč z življenjskega vidika ne razlikuje od situacije, ko najemnik (neposredni posestnik) začne odnašati tuje stvari in opremo iz stanovanja, v katerem je donedavno bival. V takem primeru sme lastnik stanovanja oziroma najemodajalec (posredni posestnik) z dovoljeno samopomočjo to preprečiti. Izselitev tožniku ni dajala pravice, da stvari, za katere meni, da mu pripadajo, samovoljno vzame s seboj, spremeni njihovo namembnost in s tem moti posest stanovanja. Nenazadnje je imel tožnik na razpolago tudi sodno varstvo svoje posesti iz naslova pravice do posesti na podlagi domnevne lastninske pravice na stvareh (36. člen SPZ). Izpodbijani sklep tudi ni izvršljiv zaradi spojenosti opreme s stanovanjem. Stvari niso generične, saj sta oprema in pohištvo po meri naročena in zmontirana, kar v naravi ni nadomestljivo. Nenazadnje pa je iz izreka sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo oziroma odločilo o lastninski pravici na sporni nepremičnini in pohištvu, s tem pa je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev.
3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Po 426. členu ZPP se namreč obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti in odškodninskih zahtevkih. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z odpovedjo pogodbe in lastnini na premičnih stvareh v stanovanju brezpredmetne. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč (31. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ).
6.Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo toženkino dejanje motilno in da je toženec v času motenja posest premičnih stvari v stanovanju imel. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sam obstoj motilnega dejanja ni sporen. Tožena stranka je zaslišana pojasnila, da je 26. 2. 2011 vstopila v stanovanje, ko tožnika ni bilo tam, ključavnico pa je zamenjala 27. 2. 2011. Tožnik je po odpovedi najemne pogodbe začel 15. 2. 2011 s selitvijo in odnašanjem stvari. To, da je bil tožnik v fazi selitve, ki je obsegala demontažo pohištva in druge opreme, pakiranje, zavijanje in odnašanje na drugo lokacijo, pri čemer je občasno še vedno bival in delal v stanovanju, izhaja iz izpovedb obeh pravdnih strank in priloženih fotografi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je imel tudi ključ od stanovanja, kar vse kaže na to, da je posest (stanovanja in premičnih stvari v njem) v času motenja še vedno imel. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, kar pa ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Posestnik ima posest, če lahko do nje vedno, ko to želi, dostopa, kar je v tem primeru izkazano. Tožnik s tem, ko se je selil iz stanovanja, ni izgubil posesti premičnih stvareh v stanovanju.
7.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da pogojev za dovoljeno samopomoč ni. Četudi je v 15. čl. najemne pogodbe določeno, da se najemnik (tožnik) obveže, „da bo ob izselitvi zapustil v uporabnem stanju naslednjo opremo: gospodinjske aparate,“ toženke to ni opravičevalo do uporabe samopomoči. Prepoved samopomoči je temeljni postulat prava. Prvo dejanje pravno urejene države je namreč izključitev fizične samopomoči kot oblike razreševanja sporov. Merilo individualne fizične premoči je nadomeščeno z merili pravnega reda.
8.Zgrešeno je tudi toženkino pravno naziranje, da predstavlja sporno dejanje dovoljeno samopomoč, saj bi naj s tem ščitila svojo posredno posest. Po sodni praksi ima posredni posestnik posestno varstvo tudi proti neposrednemu posestniku, vendar le glede na zadnje stanje posesti, ki temelji na pravnem poslu z neposrednim posestnikom, pri čemer pa se ne upošteva veljavnost pravnega posla, na katerem temelji posest. To pomeni, da gre za motenje posesti posrednega posestnika s strani neposrednega le, ko se je zaradi dejanja neposrednega posestnika spremenila vsebina posredne posesti (na primer če bi neposredni posestnik izročil stvar tretjemu tako, da bi se pretrgala veriga posredne in neposredne posesti). Ker pa v konkretnem primeru ne gre za tako situacijo, je brez pomena toženkino sklicevanje na samopomoč kot sredstvo varstva njene (posredne) posesti. Ali povedno drugače: ker toženka ni izkazala zadnje mirne posesti na stvareh v stanovanju, ni upravičena do samopomoči. 9.Poleg tega je samopomoč izjema od splošne prepovedi povzročanja škode, izjeme pa je treba restriktivno razlagati. Povzročanje škode drugim zaradi uveljavitve lastne pravice je že načeloma prepovedano. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v pravdi zaradi motenja posesti izključeno razpravljanje o pravici do posesti, zato ima toženka na razpolago druge ustrezne (sodne) postopke, v katerih lahko v primeru kršitve najemne pogodbe uveljavi svoje pravice – pravdo in v kolikor toženec ne bo prostovoljno izpolnil svoje obveznosti tudi izvršilni postopek. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje odločilo o lastninski pravici premičnih stvari. Sodišče prve stopnje je zavarovalo le zadnje mirno posestno stanje. Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da so stvari v stanovanju postale sestavina stanovanja, saj se lahko oprema in pohištvo odstranita. V kolikor pa gre za tako pohištvo in opremo, ki v naravi ni nadomestljivo, kot opozarja pritožba, ima toženka pravico do odškodnine. Na toženkino navedbo, da je ona tista, ki si zasluži posestno varstvo, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ima toženka tudi za to na razpolago sodni postopek (tožbo zaradi motenje posesti), ki pa se ga ni poslužila.
10.Glede na to, da je toženka protipravno motila posest toženca, pri čemer niso podani pogoji za dovoljeno samopomoč, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijanega sklepa in ni ugotovilo obstoja kakšne od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (366. čl. ZPP v zvezi z 353. čl. ZPP). Zato je v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. O pritožbenih stroških ni bilo treba odločati, ker niso bili priglašeni.