Jedro

Določilo 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predpisuje postopek, kako izvršilni sodnik odloča o spornih dejstvih, nikakor pa ne izključuje splošnega pravila o tem, kaj predstavlja predmet dokazovanja v pravdnem oz.

izvršilnem postopku. Predmet dokazovanja so med drugim dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke oz.

ugovore. Izjema pa velja za priznana dejstva (1. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), ki jih ni treba dokazovati. Upnika zatrjevanih plačil s strani dolžnika sicer nista izrecno priznala, vendar pa jih tudi nista zanikala. Novejša pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da so neprerekana dejstva izenačena s priznanimi dejstvi, zato niso predmet dokazovanja. Nobenega dvoma ne more biti, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili za zamudne obresti kot zakonsko posledico zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, ne pa morda za pogodbene obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je bila v spornem obdobju vseskozi predpisana z zakonskim predpisom (najprej z določbo 1. odst. 277. čl. ZOR, nato z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. SFRJ, št. 57/89 in nazadnje z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93) in je zato določljiva.

Izrek

Pritožbi druge upnice se delno ugodi in se sklep v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne ..., opr. št. ... delno ugodi v delu, ki se nanaša na izterjavo druge upnice v znesku 10.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1992 dalje in se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi, izvršba pa ustavi; izvršba pa se poleg izterjave zneskov, opredeljenih v 3. točki izreka, nadaljuje tudi glede zakonskih zamudnih obresti od 10.000,00 SIT od 20.4.1988 do

14.9.1992.

V ostalem se pritožba druge upnice ter v celoti pritožba prvega upnika in dolžnika zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne ..., opr.

št. ... v obsegu, ki se nanaša na izterjavo terjatve druge upnice 32.731.977,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

27.3.2002 do plačila, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in izvršbo ustavilo. Izvršbo je delno ustavilo še za dne 18.11.2002 plačanih 600.000,00 SIT na račun preživnine za prvega upnika. Glede preostalega dela, kot je natančno opredeljen v 3. točki izreka sklepa, je odločilo, da se izvršba nadaljuje.

Proti sklepu sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila upnika, ki predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Grajata stališče sodišča prve stopnje, ki je kot resnično štelo trditev dolžnika, da je bil znesek 10.000,00 SIT drugi upnici plačan 15.9.1992. Dolžnikove navedbe v ugovoru se štejejo za resnične le, če upnik odgovora na ugovor sploh ni vložil. Če odgovor na ugovor vloži, mora sodišče ugovor obravnavati. Zadošča formalno prerekanje v ugovoru, saj obveznost obrazloženosti za odgovor na pravno sredstvo ne velja. Sploh pa upnikoma niso bile vročene nobene dokazne listine. Poleg tega je izvršilno sodišče opustilo izvedbo naroka za obravnavanje ugovornih navedb, čeprav bi bil ta glede na zapletenost zadeve in nejasno obrazložitev ugovora nujen. Ker je dolžnik ugovoru priložil dokazne listine le v enem izvodu, bi moralo z ugovorom postopati kot z nepopolno vlogo. Vse povedano velja tudi glede zneska 600.000,00 SIT. Upnika ne moreta preveriti pravilnosti vračunanja zneska 600.000,00 SIT, saj jima niti ni znano, na terjatev katerega upnika se nanaša in ali je morebiti dolžnik označil, katero terjatev plačuje.

Končno je nepravilno stališče o neprimernosti sodne poravnave z dne ..., opr. št. ... zaradi nedoločenosti izreka v obrestnem delu. Tek obresti je časovno določno opredeljen, glede obrestne mere pa bi bilo treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Dolžnik izpodbija 2. in 3. točko sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo nerazumljivemu in nedoločenemu predlogu za izvršbo.

Prekoračilo je predlog prvega upnika, saj ni razvidno, da bi bila zahtevana mesečna preživnina za posamezne zneske preživnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za celotno prisojeno obdobje. Upnik bi moral v predlogu za izvršbo vse zneske specificirati za vsak mesec posebej. Enako velja za zakonske zamudne obresti. Z zneskom 600.000,00 SIT je bila poravnana vsa uveljavljana preživnina. 17.12.2002 je plačal preživnino 22.200,00 SIT, 28.6.2004 150.000,00 SIT in

16.7.2004 145.000,00 SIT. Ti zneski predstavljajo preživnino za leto 2003 in 2004. Pritožba druge upnice je delno utemeljena, pritožba prvega upnika in dolžnika pa sta neutemeljeni.

1. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je dolžnik

15.9.1992 poravnal terjatev druge upnice 10.000,00 SIT in da je na račun preživnine za prvega upnika plačal 600.000,00 SIT:

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko v zvezi z ugovorno trditvijo dolžnika, da je drugi upnici ob podpisu sodne poravnave 15.9.1992 plačal 10.000,00 SIT, na račun preživnine za prvega upnika pa nakazal 600.000,00 SIT, ni izvedlo dokaznega postopka. Le-ta namreč glede na vsebino odgovora na ugovor z dne 27.10.2003, v katerem sta upnika podala le svoje pravno naziranje o dolžnikovem ugovoru zastaranja, ni bil potreben. Določilo 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predpisuje postopek, kako izvršilni sodnik odloča o spornih dejstvih, nikakor pa ne izključuje splošnega pravila o tem, kaj predstavlja predmet dokazovanja v pravdnem oz. izvršilnem postopku. Predmet dokazovanja so med drugim dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke oz. ugovore. Izjema pa velja za priznana dejstva (1. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), ki jih ni treba dokazovati. Upnika zatrjevanih plačil s strani dolžnika sicer nista izrecno priznala, vendar pa jih tudi nista zanikala. Novejša pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da so neprerekana dejstva izenačena s priznanimi dejstvi, zato niso predmet dokazovanja.

Dolžnik ugovoru z dne 20.5.2003 ni predložil nobene dokazne listine, ampak je predlagal vpogled v spis Okrajnega sodišča v N, opr. št. ..., v katerem se nahajajo listine, na katere se je skliceval. Sodiče prve stopnje zato zaradi opustitve vročitve prilog ugovora upnikoma ni zagrešilo ne očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. v zvezi s 5. odst. 108. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Navedbe, da upnika ne moreta preveriti pravilnosti vračunanja zneska 600.000,00 SIT, saj jima niti ni znano, na terjatev katerega upnika naj bi se plačilo nanašalo, pa so nedopustna pritožbena novota, do katere se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeljevati (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

2. Glede neprimernosti sodne poravnave z dne ..., opr. št. ... za izvršbo obresti od 20.4.1988 do 14.9.1992: Stališče sodišča prve stopnje o nedoločenosti oz.

nedoločljivosti izreka sodne poravnave z dne ..., opr. št. ... v obrestnem delu in s tem neprimernosti za izvršbo (1. odst. 21. čl. ZIZ) je nepravilno. Kar zadeva začetek in konec teka obresti od glavnice 10.000,00 SIT, je v 3. točki sodne poravnave precizno navedeno, da tečejo od 20.4.1988 do plačila, ki je bilo izvršeno 15.9.1992. S pravilno razlago spornega dela sodne poravnave pa je mogoče priti do zaključka, da je obrestna mera obresti za obdobje od

20.4.1988 do 14.9.1992 v celoti določljiva. Nobenega dvoma ne more biti, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili za zamudne obresti kot zakonsko posledico zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, ne pa morda za pogodbene obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je bila v spornem obdobju vseskozi predpisana z zakonskim predpisom (najprej z določbo 1. odst. 277. čl. ZOR, nato z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. SFRJ, št. 57/89 in nazadnje z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93) in je zato določljiva. Na citirane predpise odkazuje tudi zadnji stavek 3. točke sodne poravnave, ki se dobesedno glasi, da "v primeru zamude s plačilom tečejo zakonite zamudne obresti".

3. O pritožbi dolžnika: Dolžnik nima prav, da je bil s plačilom 600.000,00 SIT poravnan celoten dolg iz naslova preživnine. Pritožbeno sodišče lahko le ponovi, kar je skrbno in natančno obrazložilo že sodišče prve stopnje, da je treba pri vračunavanju spoštovati pravilo, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), glede vrstnega reda vračunavanja pa velja 2. odst. 287. čl. OZ, po katerem se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Sodišče prve stopnje upnikoma ni prisodilo ne več ne kaj drugega, kot sta zahtevala s predlogom, saj je dolžnik spregledal, da je prvi upnik z vlogo z dne 14.10.2002 razširil predlog za izvršbo še za obdobje od 1.1.2000 do 1.10.2002, sodišče pa je izvršbo v tem obsegu dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 24.10.2002. Predlog za izvršbo in razširitev predloga sta vsebovala vse obligatorne sestavine iz 1. odst. 40. čl. ZIZ, vključno z dovolj natančno opredelitvijo pravnega varstva, ki ga upnika uveljavljata, zato ne drži pritožbeni ugovor, da je bil predlog za izvršbo nespecificiran v delu, ki se nanaša na zamudne obresti.

Dolžnik je v pritožbi sam pojasnil, da se zneski, ki jih je iz naslova preživninske obveznosti plačal 17.12.2002,

28.6.2004 in 16.7.2004, nanašajo na preživnino za leto 2003 in 2004, kar pa ni predmet izterjave v tem izvršilnem postopku.

V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru ugodi le glede izterjave terjatve druge upnice 10.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1992, glede preostalega dela obresti (od 20.4.1988 do 14.9.1992) pa se izvršba nadaljuje.

V preostalem delu je pritožbo druge upnice, pritožbo prvega upnika in dolžnika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker je druga upnica s pritožbo uspela v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (2. odst. 165. čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP).