Jedro

Drugostopni organ delodajalca ni odločil o ugovoru tožnika - delavca, ki je bil neupravičeno odsoten z dela in se ni vrnil na delo. Ob dokazni ugotovitvi navedenih dejstev sodišče na podlagi tretjega odstavka 23. člena in tretjega odstavka 24. člena ZDSS lahko ugotovi, da je delavcu prenehalo delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je to sodišče s sklepom, opr. št. VIII Ips 169/98 z dne 10. novembra 1998, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, po dopolnjenem dokaznem postopku zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) na razveljavitev sklepa tožene stranke, štev. VI/5-10451/3 z dne 11.11.1991, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje, ker je bil neupravičeno odsoten z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Ugotovilo je, da je tožnik dne 21.6.1991 odšel v BiH, da je bil od 31.8.1991 dalje neupravičeno odsoten z dela in da se na delo ni vrnil. Zaradi tega mu je delovno razmerje pravilno prenehalo s prvim dnem odsotnosti z dela.

Tožnik dne 4.12.1991, ko se je oglasil pri toženi stranki, ni zahteval vrnitve na delo. Ker je datum prenehanja delovnega razmerja prvi dan izostanka z dela, je neobravnava ugovora tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja relativna kršitev postopka, ki na samo pravico tožnika ni vplivala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik ni vrnil na delo. Tožnik je dne 5.12.1991 ponovno odšel v BiH in je v Slovenijo prišel šele leta 1997, ko je prvič prišel na sodišče. Zaradi tega je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi (kot navaja) razlogov iz 1., 2. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da revizijsko sodišče spremeni sodbi obeh sodišč tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Navajal je, da se je javil na delo šele 4.12.1991, ker je bil bolan. Bolniški stalež mu je bil podaljšan. V Slovenijo se ni mogel pravočasno vrniti zaradi vojnih razmer v BiH. Ker vojne razmere niso upoštevane kot upravičen razlog za izostanek z dela, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik se je vrnil na delo, vendar ga pri toženi stranki niso hoteli sprejeti na delo.

Zmotno je bila uporabljena določba 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ker neobravnavanje ugovora ni samo relativna kršitev postopka, ker je kršitev vplivala na tožnikovo pravico.

Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le v primerih in pod pogoji, ki so v 367. in 370. členu ZPP izrečno določeni. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ne da bi utemeljila, v čem je takšna bistvena kršitev. Revizijsko sodišče zato v zvezi s tem revizijskim razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je preizkusilo in se z njim strinjalo sodiše druge stopnje. Ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik bil neupravičeno odsoten z dela in da se na delo ni vrnil, je dejanska ugotovitev. Nasprotnih trditev v reviziji zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob dokazni ugotovitvi, da je tožnik neupravičeno izostal z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma in da se na delo ni vrnil (kar je razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR), sta sodišči druge in prve stopnje pravilno in v skladu z navedeno določbo ZDR ugotovili, da mu je delovno razmerje prenehalo prvi dan odsotnosti z dela, to je 31.8.1991. Ker organi tožene stranke niso odločili o ugovoru tožnika, sodišče prve stopnje takšno ravnanje zmotno obravnava po procesnem (namesto po materialnem) pravu. Vendar to ne more vplivati na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je dan prenehanja delovnega razmerja (31.8.1991) zaradi neodločitve o ugovoru utemeljilo s tem, da se tožnik ni vrnil na delo in da je po zglasitvi pri toženi stranki (4.12.1991) naslednji dan zopet odšel v BiH in se je v Slovenijo vrnil šele na glavno obravnavo leta 1997 (11.9.1997).

Sodišči sta - upoštevajoč vsa za odločitev bistvena dejstva in okoliščino, da se tožnik ni vrnil na delo - pravilno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem, ko je prvi dan neupravičeno izostal z dela. Takšna odločitev temelji na določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Sodišči pa sta tako lahko odločili tudi na podlagi tretjega odstavka 23. in tretjega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS). Po tretjem odstavku 24. člena ZDSS lahko sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja, če delodajalec ne odloči o ugovoru delavca. Sodišči druge in prve stopnje sta, upoštevajoč izvedene dokaze, odločili tako, da je tožniku prenehalo delovno razmerje s prvim dnem izostanka z dela, to je z 31.8.1991. Vojne razmere v BiH ne morejo biti opravičljiv razlog za izostanek z dela, če so bile delavcu nestabilne razmere znane (tako med drugim v sodbi tega sodišča, opr. št. VIII Ips 121/96 z dne 14.1.1997).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).