Jedro

Golo nestrinjanje z rezultatom dokazne ocene ne more utemeljiti kršitve procesnih pravil, niti ne kršitve 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sklep o izvršbi naslovnega sodišča opr. št. I 2005/00461 z dne 25. 2. 2005 ostane v veljavi v prvi točki izreka za plačilo glavnice v znesku 6.990,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila in v četrti točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 167,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2005 do plačila. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče o tem, ali je bila vtoževana storitev že plačana, na podlagi istega dokaznega postopka razsodilo dvakrat različno. Sodišče se je v zvezi s plačilom vtoževane terjatve zadovoljilo z izpovedjo B. P., da je denar prejel za nek drugi posel. Tako je zaključilo, čeprav ta ni dokazal, da bi denar dejansko prejel za karkoli drugega in čeprav je bilo dokazno breme glede teh njegovih trditev na njem. Dokazno breme glede okoliščine, da je denar sprejel za nek domnevni posel z družbo E. d.o.o., pa je na tožnici. B. P. je brez dokazil zgolj navrgel navedbo, da je sprejel gotovino za objekte v M. in Č. Izrekel jo je zgolj zato, ker ni želel priznati, zakaj je dejansko dobil denar. Toženkin mož si je namreč lahko privoščil plačilo na roke brez davka kot fizična oseba za svoj objekt. Poleg tega so na objektu v M. vgrajena okna M., v Č. pa se je delalo šele v letu 2004. Poudarja, da je bilo delo naročeno in opravljeno hkrati, zato je nenavadno, da so bili izstavljeni trije računi s tremi različnimi datumi opravljene storitve. Okna naj bi bila montirana prej kot rolete, čeprav so rolete del okna in ju ni mogoče ločeno montirati. Opozarja, da se vrednosti na predračunu in treh računih ne ujemajo, tožnica pa tudi ni dokazala, na kaj se računi nanašajo, saj je na njih navedeno le PVC stavbno pohištvo. Trdi, da specifikacije, ki naj bi bila predložena DURS-u, ni prejela. Nepojasnjeno je ostalo, zakaj bi podpisala primopredajni zapisnik mesec do dva pred dejansko opravljenim delom, kot izhaja iz datumov opravljenih storitev na izdanih računih. Montaža je bila opravljena v letu 2002, računi pa izkazujejo datume storitev 10. 9. 2003, 1. 10. 2003 in 10. 10. 2003. Tudi delovni nalogi so bili predloženi v nasprotju z računi in primopredajnim zapisnikom in ostalimi dokazi, ki v celoti potrjujejo njene navedbe, da so bila vsa dela zaključena v letu 2002. Trditev, da so ji poslali izvirnike delovnih poročil, tožnica ni dokazala. Naročena in vgrajena okna so specifičnih dimenzij in s posebnimi stekli. Zato je nenavadno, da bi bila okna izdelana v maju ali juniju 2002, kot izhaja iz delovnega naloga ali najkasneje januarja 2002, da bi jih toženka prevzela do 8. 9. 2003 in da bi bila vgrajena v oktobru 2003. Ker ni naročila zimskega vrta, je neresnična tudi ta izjava B. P. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku, revizijski stroški pa so nadaljnji stroški postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08), se v tej zadevi glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe ZPP v dotlej veljavnem besedilu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja: da je toženkin mož R. R. pri tožnici naročil dobavo in montažo PVC oken in vhodnih vrat, da je tožnica 20. 5. 2002 izstavila ponudbo - predračun na ime družbe E. d.o.o., katere družbenik je bil toženkin mož, z navedbo, da je za objekt R. R., da je ta objekt oziroma hiša skupno premoženje toženke in njenega moža, da toženka ni uspela dokazati, da je vtoževana storitev že bila plačana, saj je toženkin mož 26. 5. 2002 z izročitvijo 2.000.000,00 SIT B. P. plačal dolg iz drugega posla, da je do zamude pri izdaji računov prišlo zaradi tega, ker se toženka in njen mož nista mogla odločiti, ali naj se računi izstavijo na družbo E. d.o.o. ali na toženko, da so bili trije računi, na podlagi katerih tožnica vtožuje dolgovani znesek, izdani na ime toženke, da je bila storitev nesporno opravljena.

8. Tožnica v reviziji sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S trditvami, da je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe drugačna od obrazložitve prvostopenjske sodbe iz prvega sojenja, ki je bila razveljavljena, tožnica ne more utemeljiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi s trditvijo, da bi moral priča B. P. dokazati resničnost svoje izpovedbe, ne more uspešno uveljaviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je dokazno breme naloženo le strankam pravdnega postopka. Ker sta sodišči presodili, da je tožnica dokazala, da z izročitvijo 2.000.000,00 SIT tej priči dne 26. 5. 2002 ni bila plačana vtoževana terjatev, jima tožnica v reviziji neutemeljeno očita napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu. Z ostalimi revizijskimi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pa v resnici izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Golo nestrinjanje z rezultatom dokazne ocene namreč ne more utemeljiti kršitve procesnih pravil, niti ne kršitve 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sicer pa tožnica v reviziji niti ne zatrjuje, da sodišči nista upoštevali procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od dejanskih ugotovitev v izpodbijanih sodbah. Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. To dejansko stanje pa v obravnavani zadevi utemeljuje tudi materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve.

9. Ker tožničina revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.