Jedro

Pravilo absolutne imunitete je bilo s strani večine držav opuščeno. Vendar pa v ustaljeni praksi držav imuniteta še vedno velja kot splošno pravilo. Generalno gledano je sprejeto razlikovanje med ravnanji države v lastnosti suverena (t.i. acta iure imperii), za katera se priznava imuniteta, in ravnanji zasebnopravnega oziroma komercialnega značaja (acta iure gestionis), za katera se imuniteta ne priznava.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi po njej izpodbijani sklep.

2. Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se potrdita po njej izpodbijana sklepa.

3. Tožeča in tožena stranka vsaka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15. 6. 2006 zavrglo zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 1.000.000,00 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka sklepa z dne 15. 6. 2006). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 87.516,00 SIT (sedaj 365,20 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (II. točka izreka z dne 15. 6. 2006).

Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 11. 2008 je sodišče prve stopnje dopustilo razširitev tožbenega zahtevka za znesek v višini 2.040.000.000,00 CAD oziroma 1.322.817.559,67 EUR (I. točka sklepa z dne 11. 11. 2008). Zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.040.000.000,00 CAD oziroma 1.322.817.559,67 EUR (prej 317 milijard SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrglo (II. točka sklepa z dne 11. 11. 2008).

Zoper I. točko sklepa z dne 11. 11. 2008, smiselno pa tudi zoper II. točko navedenega sklepa, se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Zoper sklep z dne 15. 6. 2006 in zoper II. točko sklepa z dne 11. 11. 2008 se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbi tožeče stranke ni odgovorila. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

1) K pritožbi tožene stranke Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je dopustilo razširitev tožbenega zahtevka tožeče stranke za znesek 2.040.000.000,00 CAD oziroma 1.322.817.559,67 EUR kljub nasprotovanju tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje, ki je spremembo tožbe dovolilo iz razloga smotrnosti (1. odst. 185. člena ZPP), strinja. Tožeča stranka je namreč s povečanim tožbenim zahtevkom vtoževala povračilo škode, ki naj bi ji nastala v zvezi s delovanjem organov tožene stranke. Ravnanje tožene stranke se potrditvah tožeče stranke navezuje na imenovanje nezakonite uprave podjetja T. H. d.d. iz O., kar naj bi imelo za posledico nastanek škode v vtoževani višini. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na iste okoliščine vezala tudi prvotno vtoževani znesek 1.000.000,00 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). V takšnem primeru načelo ekonomičnosti postopka zaradi enakega dokaznega gradiva zahteva, da se povečani zahtevek obravnava skupaj s prvotno postavljenim zahtevkom. Očitana kršitev določb postopka tako ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in po njej izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. odst. 365. člena ZPP), saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP in v povezavi s 366. členom ZPP).

2) K pritožbama tožeče stranke Sodišče prve stopnje je zahtevka (pravilno: tožbo) tožeče stranke, potem ko se je tožena stranka v postopku sklicevala na imuniteto, zavrglo. Svojo odločitev je utemeljilo na dejstvu, da tožeča stranka vtožuje škodo zaradi ravnanja tožene stranke v okviru izvajanja oblastnih funkcij. Pritožba takšno stališče sodišča prve stopnje izpodbija in se pri tem sklicuje na določbe Evropske konvencije o imuniteti držav z dodatnim protokolom Sveta Evrope ter na Osnutek pravil o sodni imuniteti držav in njihovega premoženja, ki je bil sprejet s strani Komisije Združenih narodov.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da je bilo pravilo absolutne imunitete s strani večine držav opuščeno. Vendar pa v ustaljeni praksi držav imuniteta še vedno velja kot splošno pravilo. Generalno gledano je sprejeto razlikovanje med ravnanji države v lastnosti suverena (t.i. acta iure imperii), za katera se priznava imuniteta, in ravnanji zasebnopravnega oziroma komercialnega značaja (acta iure gestionis), za katera se imuniteta ne priznava. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ravnanja tožene stranke, na katera se navezuje tožba, nimajo zasebnopravne narave, saj tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek utemeljuje na ravnanju organov oblasti in zahteva povračilo škode, ki bi jo naj slednji storili pri izvrševanju svojih (oblastnih) funkcij.

Prav tako pa v nasprotju s stališčem pritožbe v danem primeru ni mogoče uporabiti 12. člena že omenjenega Osnutka pravil o sodni imuniteti držav in njihovega premoženja oziroma 11. člena prav tako omenjene Evropske konvencije o imuniteti držav z dodatnim protokolom. Navedena člena urejata zahtevke za uveljavljanje škode, ki posamezniku nastane zaradi smrti ali telesne poškodbe, ter zahtevke za uveljavljanje škode na osebnem premičnem premoženju. V primeru takšnih zahtevkom se druga država ne more sklicevati na imuniteto, če je bilo dejanje storjeno v državi, v kateri se odškodninski zahtevek uveljavlja, ter če se je povzročitelj škode v trenutku škodnega dejanja nahajal v tej isti državi.

Prav ima sicer pritožba, da omenjena člena v izhodišču ne razlikujeta med dejanji, izvršenimi iure imperii, ter med dejanji, izvršenimi iure gestionis. Vendar pa v danem primeru pogoji, za to, da se tuja država v odškodninskem sporu zoper njo samo pred sodiščem druge države ne more sklicevati na imuniteto, niso izpolnjeni. Pri tem je kot prvo vprašljivo že, ali je tožeči stranki nastala škoda na fizičnem oziroma oprijemljivem premoženju (primerjaj Osnutek Pravil o sodni imuniteti držav in njihovega premoženja, Yearbook of the International Law Commission, 1991, Volumen II, Del 2, 45. str.). Vsekakor pa že iz samih navedb tožeče stranke izhaja, da so bila dejanja tožene stranke izvršena v Republiki Hrvaški, saj naj bi do škode prišlo z ravnanji sodišč ter organov pregona. Ker ti niso delovali na območju Republike Slovenije, uporaba zgoraj omenjenih določb v konkretnem sporu ne more priti v poštev.

Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrglo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Očitek pritožbe ni utemeljen, saj mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas paziti na to, ali je za odločitev v sporu pristojno sodišče Republike Slovenije (3. odst. 18. člena). V tem sporu sodišče naroka za glavno obravnavo še ni odprlo, zato je lahko sklep o zavrženju tožbe izdalo brez da bi opravilo kakršen koli narok.

Ker glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP), je pritožbi tožeče stranke zavrnilo in po njej izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. odst. 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP in v povezavi s 366. členom ZPP).