Jedro

Skupne stroške, o katerih govori 139. člen ZNP, trpijo udeleženci postopka. Taksa za ureditev meje je strošek za delo sodišča in to predstavlja skupne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mejo med predlagateljevo parcelo št. 553 k.o. G. R. in parcelo št. 548 k.o. G. R. last nasprotnega udeleženca določilo tako, da gledano iz smeri vzhoda proti zahodu poteka po točkah D4, D5, A3, A2 in B, katerih lega je razvidna iz skice, ki jo je izdelal sodni izvedenec geodetske stroke mag. P. Z. in je sestavni del izpodbijanega sklepa. Ugotovilo je, da mejni sporni prostor znaša 13.165 m2, njegova vrednost pa je 6.582,50 EUR. Nadalje je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, skupne stroške postopka v znesku 1.695,37 EUR pa udeleženca nosita vsak do ½, pri čemer mora nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti 847,85 EUR skupnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil nasprotni udeleženec. Meni, da je izpodbijani sklep nerazumljiv. Iz sklepa izhaja, da poteka meja med parcelama št. 553 in 548 obe k.o. G. R. od točke A2 do točke B, iz skice izvedenca pa poteka med parcelama od točke A2 do A1. Razlogi sklepa so tudi nejasni, saj je govora o parc. št. 533 k.o. G. R.. Ni res, da asfaltna cesta, ki poteka preko spornega mejnega prostora, ne bi bila vrisana na skici izvedenca. Nasprotni udeleženec je svojo močnejšo pravico uveljavljal tudi na tem, da je sporni mejni prostor do leta 1980 užival njegov stric J. B., da je bil lastnik tega prostora F. B. in je na tem delu sekal leta 2002 in tudi leta 2004 in 2006. V letih 1966 in 1967 sta tu sekala J. in A. B.. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil predlagatelj v času od 1973 do 1993 v dobri veri. Pri tem se sklicuje na izjave zaslišanih prič J. T., A. in J. B., S. B.. Sodišče pa je zmotno ugotovilo, da iz skice sporne površine izhaja, da bi bile oznake na drevesih obrnjene v grapo. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo, da so stroški sodne takse za predlog v višini 150,00 EUR skupni stroški.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Zavrača vse pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih sklepa. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je vsebovan tudi odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Ni slediti pritožbi, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni, nerazumljivi in nasprotujejo sami sebi. Izrek sklepa je jasen in ni dvoma, da se nanaša na parc. št. 553 k.o. G. R.. Res je v obrazložitvi govora o parceli št. 533 a gre tu za očitno pisno pomoto in ne gre dvomiti, da vse kar sodišče napiše o parceli 533 gre dejansko za v izreku navedeno parcelo številka 553. Pravnomočen pa postane le izrek sklepa, ne pa tudi obrazložitev sklepa. Tudi ne drži navedba o pritožbi, da poteka meja med parcela 553 in 548 k.o. G. R. od točke A2 do točke A1. Iz mnenja izvedenca in skice, ki je sestavni del sklepa ter obrazložitve sklepa jasno izhaja, da mejnika v točkah B in B4 nista na mejah sosednjih parcel in določata le smer meje proti njima (izvedensko mnenje na list. št. 65). Meje v točkah B4 in B sodišče ni moglo določiti, saj v postopku niso sodelovali lastniki sosednjih parcel. Asfaltna pot (včasih je bila kolovozna) ni vrisana v katastrskem načrtu, je pa tako kot pravi tudi pritožba vrisana v skico izvedenca mag. P. Z.. Res je nasprotni udeleženec svojo močnejšo pravico na katastrski meji uveljavljal tudi na tem, da je sporni mejni prostor do leta 1980 užival njegov stric J. B., da je bil lastnik stric F. B., da je na spornem prostoru sekal v letu 2002, nato pa še v letu 2004 in 2006, a je to le zatrjeval v pripravljalni vlogi z dne 12.4.2010. Trditev v nadaljevanju z dokazi, ki jih je predlagal, ni uspel dokazati. Nasprotno pa je predlagatelj uspel dokazati dobro vero, da je sporna parcela njegova in jo je zato priposestvoval. Zaslišane priče niso govorile o obdobju, ko je tekla priposestvovalna doba. Predlagatelj je zaslišan kot stranka povedal, da je delal na parceli skupaj s svojim očetom, da so oznake na drevesih na levi strani grabna, ki sicer običajno predstavlja naravno mejo. Sam nasprotni udeleženec je povedal, da mu strica ob prevzema kmetije nista omenila, da bi obstajal kakšen spor o poteku meje s predlagateljem. Vse povedano v tem sklepu in sklepu prvega sodišča na katerega se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje ni dvoma, da je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in glede na to tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, zato ni dvoma, da je odločitev sodišča, da je bil sporni prostor priposestvovan, pravilna.

Neutemeljen pa je tudi očitek prvemu sodišču, da je zmotno ugotovilo, da skupne stroške predstavljajo tudi stroški sodne takse za predlog za ureditev meje v znesku 150,00 EUR. V nepravdnem postopku vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (35. člen ZNP). Skupne stroške o katerih govori 139. člen ZNP pa trpijo udeleženci postopka. Taksa za ureditev meje je strošek za delo sodišča in to predstavlja skupne stroške. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi polovico skupnih stroškov. Odločitev prvega sodišča glede plačila teh stroškov zato nedvomno je pravilna in pravična.