Jedro

Sama okoliščina, da naj bi obtoženec, upoštevaje določbo 1. odst. 109. člena KZ, že izpolnil pogoje za pogojni odpust, sama po sebi še ne more biti okoliščina, ki bi kazala na nesorazmernost med časom, prebitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Dejstvo je namreč, da pogojni odpust ni pravilo, temveč le možnost, ki jo daje zgoraj citirana določba in 105. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem o pogojnem odpustu obsojenca odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa navedeni zakon, pa tudi upravnik zavoda.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega D.C.B.A. se kot neutemeljena z a v r n e.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je razpravljajoči senat prvostopenjskega sodišča po opravljeni glavni obravnavi pripor, ki je bil odrejen zoper obtoženo M.B.A. in obtoženega D.C.B.A. podaljšal iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP s tem, da sme pripor trajati do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka časa kazni, izrečene v sodbi prvostopenjskega sodišča. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep o podaljšanju pripora spremeni tako, da njegovega varovanca izpusti na prostost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko v svoji pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče oz. razpravljajoči senat Okrožnega sodišča v K. ravnal napak, ko je zoper obtoženega D.C.B.A. pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP podaljšal še po izrečeni sodbi. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta bila obtoženca spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odst. 212. člena v zvezi s 1. odst. 211. člena in 25. členom KZ, za kar jima je sodišče izreklo vsakemu po šest mesecev zapora, v tako izrečeno zaporno kazen pa vštelo čas njunega pridržanja od 31.7.2006 od 20.00 ure dalje. Iz vsebine zagovornikove pritožbe je videti, da pritožnik obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP sploh ne oporeka, temveč meni le, da pripor glede na čas, ki ga je njegov varovanec v njem že prestal in upoštevaje izrečeno mu zaporno kazen ni več neogibno potreben oz., da ni več podanega sorazmerja med izrečeno kaznijo in že prestanim priporom, kar utemeljuje s tem, da naj bi njegov varovanec že izpolnil pogoje za pogojni odpust. Sama okoliščina, da naj bi obtoženec, pač upoštevaje določbo 1. odst. 109. člena KZ, že izpolnil pogoje za pogojni odpust pa sama po sebi še ne more biti okoliščina, ki bi kazala na nesorazmernost med časom, prebitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Dejstvo je namreč, da pogojni odpust ni pravilo, temveč le možnost, ki jo daje zgoraj citirana določba in 105. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem o pogojnem odpustu obsojenca odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa navedeni zakon, pa tudi upravnik zavoda. Glede na navedeno je bilo tedaj ob ugotovitvi, da je tudi utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje podan in upoštevaje dejstvo, da pritožnik pripornega razloga begosumnosti sploh ne izpodbija, je bilo njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Kolikor pa se pritožnik spušča v samo dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve pa mu je potrebno povedati, da se pritožbeno sodišče v fazi odločanja o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora v dokazno oceno, kolikor pač ta presega tisto, potrebno za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, spuščati ne more.

Nedvomno je, da je glede na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP pripor neogibno potreben za nemoten potek kazenskega postopka, upoštevaje vse zgoraj povedano pa tudi sorazmeren teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter nevarnosti, ki bi nastopila z izpustitvijo obtoženca na prostost. Glede na vse povedano je bilo tedaj na podlagi 3. odst. 402. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti.