Jedro

Univerza je dolžna podati obrazložitev glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih, preizkus sodišča pa teh okvirov ne sme presegati. Odločitev o oceni doktorske disertacije je namreč po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje njenih organov, zato se lahko pravilnost njihove odločitve vsebinsko preizkuša le s pravnimi sredstvi, ki so po ZVis, statutu ali internih pravilih univerze kandidatu na voljo v okviru in mejah samih organov univerze (npr. s pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa). Pravica do avtonomije namreč pomeni, da univerza odloča v lastnih zadevah, to je v tistih, ki sodijo v univerzitetno področje in zadevajo univerzo oziroma visoko šolo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Uvodno_

1. Senat Ekonomsko poslovne fakultete Univerze v Mariboru (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na seji dne 22. 6. 2018, na podlagi izdelanega skupnega poročila Komisije za oceno doktorske disertacije z dne 14. 6. 2018 sprejel sklep, da se tožnikova doktorska disertacija z naslovom »A« (v nadaljevanju doktorska disertacija), zavrne. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe študentov Univerze v Mariboru (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo z dne 31. 7. 2018 zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožnik je avgusta 2018 vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1794/2018 z dne 26. 2. 2020 ugodilo tako, da je oba zgoraj navedena akta odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Odločitev je utemeljilo na dveh bistvenih razlogih in sicer, da tožniku predhodno ni bila dana možnost, da se izjasni o relevantnih dejstvih in okoliščinah, ter da sklep prvostopenjskega organa ni bil obrazložen, obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa pa je bila pomanjkljiva.

3. Prvostopenjski organ je v okviru ponovnega odločanja tožniku posredoval skupno poročilo o oceni doktorske disertacije Komisije za oceno doktorske disertacije ter mu dodelil rok 30 dni za opredelitev do tega poročila. Tožena stranka je tožnikov odgovor v zvezi s tem prejela 30. 6. 2020 in z njim seznanila prvostopenjski organ.

_Izpodbijani sklep_

4. Prvostopenjski organ je dne 18. 9. 2020 s sklepom ponovno zavrnil tožnikovo doktorsko disertacijo.

5. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se tožnik v pretežni meri ni opredelil do vsebine omenjenega skupnega poročila, temveč je nasprotoval predvsem nekompetentni in protipravni sestavi Komisije za oceno doktorske disertacije. Z njegovim stališčem se prvostopenjski organ ni strinjal. Navedel je, da je bila ta komisija sestavljena skladno z 22. in 23. členom Pravilnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije na Ekonomski poslovni fakulteti Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 22. členu določa, da to komisijo predlaga katedra, iz katere prihaja mentor kandidata. Če mentor kandidata ni član nobene katedre in ni zaposlen na Univerzi v Mariboru (v nadaljevanju UM), to še ne pomeni, da v postopku ne sodeluje nobena katedra in da se postopek ne izvede skladno s Pravilnikom. V tem primeru se skladno z 22. členom Pravilnika izvod doktorske disertacije posreduje predstojniku tiste katedre, ki je glede na vsebino doktorske disertacije za to pristojna. Predlog oblikovanja Komisije za oceno doktorske disertacije je tako pripravila pristojna Katedra za politično ekonomijo, ki je predhodno že obravnavala temo tožnikove doktorske disertacije, skladno s 23. členom Pravilnika pa je to komisijo imenoval prvostopenjski organ.

6. Vsi predlagani in nato imenovani člani Komisije za oceno doktorske disertacije so habilitirani visokošolski učitelji z doktoratom znanosti, ki so znanstveno aktivni na znanstvenem področju oziroma disciplini, s katere je tožnik želel pridobiti doktorat znanosti. To je potrdila tako pristojna katedra ob podaji predloga za sestavo komisije kakor tudi prvostopenjski organ ob imenovanju njenih članov. Prvostopenjski organ je pojasnil, da se znanost deli na vede, te pa na področja (discipline). Iz šifranta znanstvenih ved, področij in podpodročij po klasifikaciji Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije izhaja, da je znanstveno področje Ekonomije (5.02) razdeljeno na dve podpodročji, in sicer Ekonomske vede (5.02.01) in Poslovne vede (5.02.02).

7. Tudi v ponovljenem postopku je vsebinsko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa predstavljalo skupno poročilo navedene komisije. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku skrbno preučil tožnikovo opredelitev do tega poročila in ocenil, da nima nobenega utemeljenega vsebinskega argumenta, ki bi lahko omajal strokovno oceno Komisije za oceno doktorske disertacije, sestavljene iz treh vrhunskih članov iz treh različnih univerz, pri čemer je en član iz tujine.

8. Prvostopenjski organ je pojasnil, da so člani te komisije po pregledu doktorske disertacije sprva podali najprej vsak svojo oceno, zatem pa izdelali skupno poročilo, ki je bilo podlaga za njegovo odločitev. Iz tega izhaja, da tožnik sicer obravnava družbeno aktualne in pomembne teme, vendar je predstavitveni način nedisertabilen, analiziranje pa je zgolj nesistematično nizanje različnih področij, zaradi česa ima bralec občutek, da je tožnik nametal različne poglede različnih avtorjev in dal bralcu pregled nad literaturo tega področja, da si sam sestavi konsistentno in celovito sliko jedra problema, ki ga tožnik niti ne definira. Teme je obravnaval površno in konceptualno nelogično. Naloga sicer ima sociološko-ekonomsko-filozofski potencial, vendar je predstavljena na neustrezen način in ne dosega disertabilnosti doktorske disertacije. Doktorska disertacija bi sicer z vidika zadane naloge lahko bila aktualna, vendar pa je njena relevantnost v predloženi obliki znanstveno in strokovno neustrezna. Prispevek k znanosti in stroki ni razviden, cilji doktorske disertacije niso bili uresničeni. Predložena doktorska disertacija ne vsebuje temeljnih elementov, ki so potrebni za primernost doktorske disertacije. Seznam uporabljene literature ne vključuje ključne relevantne svetovne literature na obravnavanem področju. Po obsegu gre za obsežno delo, ki pa je vsebinsko nekonsistentno. Odlik raziskave v akademskem smislu ni zaznati, strokovno izrazoslovje je na več mestih šibko in neustrezno, realizacija ciljev ni izpostavljena. Gre za nedokončano poljudno delo in ne za znanstveno delo v vsebinskem in metodološko-analitičnem smislu. Slabosti so tolikšne, da Komisija za oceno doktorske disertacije ni pričakovala možnosti korektur v kratkem času nekaj mesecev v taki meri, da bi bila raziskava na minimumu sprejemljivosti in še manj, da bi jih bilo mogoče spregledati in nejasnosti razjasniti v javni predstavitvi in zagovoru. Potrebne so številne, poglobljene in vsebinsko in konceptualno-analitično obsežne spremembe. Tožnik z izvedeno raziskavo ni ustvaril minimalnega izvirnega prispevka k znanstveni disciplini. Komisija za oceno doktorske disertacije je v zaključku skupnega poročila podala naslednjo oceno: »Zaključni sklep je, da naloga ni disertabilna, da nima potenciala niti biti popravljena niti pripravljena v obliki in na način, ki bi zadostil kriterijem in zahtevam znanstvenosti in disertabilnosti.«

9. _Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je z odločbo njegovo pritožbo zavrnil._ Ponovil je razloge iz izpodbijanega sklepa in vztrajal, da je bila Komisija za oceno doktorske disertacije sestavljena v skladu z 22. in 23. členom Pravilnika. Tožnik nima pravice, da bi si v postopku ocenjevanja doktorske disertacije sam izbiral sestavo komisij, univerza pa ima na podlagi 58. člena Ustave RS in 6. člena Zakona o visokem šolstvu ustavno zagotovljeno avtonomijo.

10. Drugostopenjski organ je ugotovil, da so bile odpravljene vse pomanjkljivosti, na katere je sodišče opozorilo v sodbi I U 1794/2018-31 z dne 26. 2. 2020. Preden je prvostopenjski organ sprejel izpodbijano odločitev, je tožniku posredoval skupno poročilo Komisije za oceno doktorske disertacije in mu v zvezi s tem dodelil rok 30 dni za izjavo. Tožnik se je torej lahko izjavil o relevantnih dejstvih in okoliščinah, izpodbijana akta pa sta ustrezno vsebinsko obrazložena. Kot je potrdilo sodišče v omenjeni sodbi (enako pa izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018), gre v konkretni zadevi dejansko za del postopka ocenjevanja, ki je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa oziroma opravilo strokovne narave, ki je v izključni pristojnosti posamezne članice UM, navedene komisije ter prvostopenjskega organa.

11. Nadalje iz obrazložitve te odločbe izhaja pojasnilo, da je temo doktorske disertacije ocenjevala Komisija za oceno teme doktorske disertacije (v nadaljevanju Komisija za oceno teme), doktorsko disertacijo pa Komisija za oceno doktorske disertacije, ki teme in dispozicije ni preverjala. Nikjer ni določeno, da morajo obe navedeni komisiji sestavljati isti člani. Drugostopenjski organ je ponovno navedel vse pomanjkljivosti predložene doktorske disertacije in pritrdil njeni negativni oceni.

_Povzetek bistvenih tožbenih navedb_

12. Tožnik uvodoma povzema postopek od prijave teme do zavrnitve doktorske disertacije, potek predhodnega upravnega postopka in upravnega spora I U 1794/2019. Navaja, da pri oceni doktorske disertacije ne gre za povsem samostojno, ločeno dejanje neke ad hoc komisije, ki bi bila neodvisna od predhodnega postopka. Kandidat in njegov mentor sta po Pravilniku vezana na odobreno temo, strokovni okvir presoje doktorske disertacije pa je začrtan s temo in dispozicijo. Obrazložitev sklepa o zavrnitvi doktorske disertacije mora zato vsebovati tudi razloge o tem, kako ta odstopa od potrjene teme in dispozicije. V izpodbijanih aktih teh razlogov ni, zato sta po njegovem mnenju arbitrarna in samovoljna. Obremenjena sta s kršitvami njegovih ustavno varovanih pravic (zlasti 22. člena Ustave), saj se ju ne da preizkusiti.

13. Ocena doktorske disertacije bi po njegovem mnenju morala vsebovati razloge o (ne)skladnosti s potrjeno dispozicijo tudi zato, ker so člani Komisije za oceno teme in Komisije za oceno doktorske disertacije sicer znotraj istega znanstvenega področja Ekonomija, ekonomske vede, vendar z različnih ožjih področij. S tem ne bi bilo poseženo v strokovno plat odločanja, temveč bi se preprečilo, da bi pod krinko »strokovne odločitve« in samostojnosti UM prišlo do arbitrarnih in nerazumnih odločitev. Iz skupnega poročila Komisija za oceno doktorske disertacije na primer izhaja, da naj bi tožnik uporabil neznanstveno metodologijo, ni pa razvidno, ali je bila uporabljena metodologija drugačna od tiste, ki je bila potrjena v dispoziciji ali pa se zdaj ocenjevalci s prej potrjeno metodologijo ne strinjajo več.

14. Ne sme priti do situacije, ko kandidatu ena komisija odobri temo (to zajema tudi dispozicijo), nato pa mu druga komisija zavrne doktorsko disertacijo brez pojasnila, v katerih delih ta ne ustreza potrjeni temi in dispoziciji. Tožnik meni, da nestrinjanje članov dveh komisij ne sme vplivati na njegove pravice. V takem primeru bi morala tožena stranka v luči zagotavljanja vsebinskega uresničevanja načel, pravic in svoboščin iz 2., 14., 22. in 57. člena Ustave RS poskrbeti za menjavo članov Komisije za oceno doktorske disertacije oziroma sama ugotoviti, ali so neskladja med dispozicijo in disertacijo, ter mu v tem primeru naložiti ustrezno popravo doktorske disertacije. Sicer bi lahko prišlo do odločitve presenečenja, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru.

15. Tožnik nadalje navaja, da v nasprotju z večinsko prakso v Komisijo za oceno doktorske disertacije ni bil imenovan njegov mentor. Imenovani so bili člani, ki se ne ukvarjajo s področjem družbene odgovornosti in politične ekonomije. In to kljub temu, da ima tožena stranka zaposlene in so na drugih visokošolskih zavodih v Sloveniji aktivne vsaj štiri osebe, ki takšna specifična znanja imajo. Glede tega se je tožena stranka že v prvem sodnem postopku sklicevala na standardno klasifikacijo Javne agencije za raziskovalno dejavnost, nanjo pa se opira tudi izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. Drži, da se ekonomija kot področje deli na ekonomske vede in poslovne vede, vendar je za oceno doktorske disertacije takšna klasifikacija bistveno preširoka. Tožena stranka je zamolčala, da so znotraj nje in UM podpodročja ekonomije bistveno bolj razdeljena.

16. V prvotnem postopku tožnik in njegov mentor nista imela nobene možnosti izjave, v ponovljenem postopku pa je tožena stranka tej ustavno varovani pravici zadostila zgolj formalno, z vročanjem skupnega poročila Komisije za oceno doktorske disertacije, odločitev o zavrnitvi disertacije pa je sprejela že vnaprej. Pri tem ni upoštevala niti tožnikove izjave niti okoliščine, da je vsebina disertacije skladna z dispozicijo. Glede tega izpodbijani sklep prvostopenjskega organa vsebuje le zapis, da tožnikova opredelitev ne omaje zaključkov skupnega poročila Komisije o oceni doktorske disertacije. Po mnenju tožnika izpodbijani sklep prvostopenjskega organa ne vsebuje lastnih sklepov, temveč zgolj povzema ugotovitev Komisije za oceno doktorske disertacije.

17. Tožnik ne soglaša z vnaprejšnjim stališčem Komisije za oceno doktorske disertacije, da slednjo v dveh mesecih ni moč dopolniti in popraviti tako, da bi bila sprejemljiva. O tem odloča prvostopenjski organ in ne omenjena komisija, ki je že vnaprej izključila to možnost in sama de facto sprejela odločitev o zavrnitvi disertacije, prvostopenjski organ pa je temu v izpodbijanem sklepu le neargumentirano sledil. V nasprotju z ustaljeno prakso tožnik ni imel možnosti odpraviti pomanjkljivosti, saj je prvostopenjski organ doktorsko disertacijo takoj zavrnil brez, da bi v ta postopek vključil njegovega mentorja. Slednjega ni imenoval v Komisijo za oceno doktorske disertacije, ni ga pozval k izjavi glede podane ocene in tudi ni odgovoril na njegova izrecna vprašanja.

18. Ne glede na siceršnjo avtonomnost tožene stranke je država tista, ki je po Ustavi RS zavezana ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Vsem mora zagotavljati pravico do enakosti pred zakonom, kar pomeni, da pridobitev izobrazbe ne sme biti odvisna od političnega ali kakršnega koli drugega prepričanja kandidata in njegovega mentorja, ki se morebiti razlikuje od odločevalcev o pridobitvi izobrazbe. Vsakdo mora imeti tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede na navedeno tožnik predlaga sodišču, da tožbi ugodi tako, da se sklep prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov z zamudnimi obrestmi.

_Povzetek bistvenih navedb v odgovoru na tožbo_

19. Tožena stranka navaja, da sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ postopek vodila pravilno in nista posegla v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. V ponovljenem postopku so bile odpravljene vse pomanjkljivosti, ugotovljene v sodbi I U 1794/2018 z dne 26. 2. 2020. Tožnik je imel pred ponovnim odločanjem možnost izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah, oba izpodbijana akta pa sta ustrezno obrazložena.

20. Za pridobitev doktorata znanosti ne zadošča, da je »_mentor ocenil, da je doktorska disertacija ustrezna.._.«. Mentor ima v postopku pridobitve doktorata znanosti pomembno vlogo, ne sprejema pa končne ocene in odločitve o predloženi doktorski disertaciji. Prav tako ni mogoče enačiti Komisije za oceno doktorske disertacije s Komisijo za oceno teme. Kandidat ali njegov mentor si v postopku ocenjevanja doktorske disertacije ne moreta sama izbrati komisije in je ocenjevati. To bi bilo to v izrecnem nasprotju z osnovnimi etičnimi standardi in bi lahko predstavljalo konflikt interesov.

21. Prvostopenjski organ je pri imenovanju Komisije za oceno doktorske disertacije ravnal še posebej skrbno; zaradi zagotavljanja objektivnosti, neodvisnosti in nepristranskosti je vanjo imenoval kar dva od treh članov iz drugih univerz, od tega je bila ena članica tuje univerze.

22. Tožena stranka odločno zavrača tožbene navedbe in namigovanja o njenem diskriminatornem ravnanju ter o tem, da izpodbijana akta ne temeljita na strokovni presoji, temveč na nekih osebnih okoliščinah tožnika. O pomanjkljivostih njegove doktorske disertacije so se namreč izrekli vsi člani katedre, celotna Komisija za oceno doktorske disertacije in na koncu še prvostopenjski organ. Vsi so bili sestavljeni iz več članov, v Komisijo za oceno doktorske disertacije sta bila vključena dva zunanja člana in le en zaposlen pri toženi stranki. Tožnikova doktorska disertacija je bila zavrnjena, ker po oceni strokovne komisije ni dosegla standardov znanstvenosti, tožnik pa z raziskavo ni ustvaril minimalnega izvirnega prispevka k znanstveni disciplini.

23. Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi predložene disertacije po ustaljeni sodni praksi predstavlja del postopka ocenjevanja, to pa je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej gre za opravilo strokovne narave. Z izpodbijanima aktoma se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi, saj ocena prvostopenjskega organa ni pravica ali pravna korist osebe, ki se izobražuje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

24. V nadaljevanju postopka sta obe stranki predložili več pripravljalnih vlog, s katerimi sta utemeljevali svoja stališča. **K točki I izreka:**

25. Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

27. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo doktorsko disertacijo, drugostopenjski organ pa je z odločbo njegovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. 28. V upravnem sporu se glede na določbo 2. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti, ki posegajo v pravni položaj stranke, torej vsebujejo vsebinsko odločitev o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat sprejelo stališče, da akt o zavrnitvi doktorske disertacije ni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Ocena doktorske disertacije je strokovno opravilo, zato ta ne more biti predmet sodnega varstva.1 Sklep o zavrnitvi predložene doktorske disertacije je del postopka ocenjevanja, ki ga opravi senat fakultete kot strokovni organ2 na podlagi poročila članov komisije. Postopek ocenjevanja je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej opravilo strokovne narave, za katerega se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne uporabljajo.3 Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018 tudi izhaja, da negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava in da zoper oceno ni zagotovljeno sodno varstvo po določbi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis).

29. Univerza je dolžna podati obrazložitev glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih, preizkus sodišča pa teh okvirov ne sme presegati. Odločitev o oceni doktorske disertacije je namreč po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje njenih organov, zato se lahko pravilnost njihove odločitve vsebinsko preizkuša le s pravnimi sredstvi, ki so po ZVis, statutu ali internih pravilih univerze kandidatu na voljo v okviru in mejah samih organov univerze (npr. s pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa). Pravica do avtonomije namreč pomeni, da univerza odloča v lastnih zadevah, to je v tistih, ki sodijo v univerzitetno področje in zadevajo univerzo oziroma visoko šolo.4 Tožena stranka tako med drugim določa oblike in obdobja preverjanja znanj študentov, podeljuje strokovne in znanstvene naslove v skladu z zakonom ter samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje s Statutom UM (prim. 6. člen ZVis).

30. Na podlagi 2. točke 253. in 355. člena Statuta UM je tožena stranka sprejela Pravilnik o doktorskem študiju UM št. 012/2018/1, ki v sedmem odstavkom 48. člena določa, da se morata postopek za potrditev teme doktorske disertacije in postopek za predhodno oceno doktorske disertacije in njen zagovor, ki sta se pričela pred začetkom veljavnosti tega pravilnika, izpeljati v skladu s prej veljavnimi zahtevami. Na podlagi drugega odstavka 1. člena prej veljavnega Pravilnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije na UM (št: A7/ 2008 – 41 AG) lahko članica univerze podrobneje uredi posebnosti postopka priprave in zagovora doktorske disertacije v lastnem pravilniku.

31. Pravilnik o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije na Ekonomski poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, ki ga je prvostopenjski organ sprejel 25. 10. 2013 (v nadaljevanju Pravilnik) podrobneje določa postopek prijave in potrditve teme doktorske disertacije, izbire mentorja, obveznosti mentorja, obveznosti kandidata, postopek izdelave, oblikovanja in ocenitve doktorske disertacije ter postopek zagovora doktorske disertacije na doktorskem študijskem programu Ekonomija in poslovne vede in doktorskem študijskem programu Poslovodenje in organiziranje – MBA ter študijskem programu 3. stopnje Ekonomske in poslovne vede na Ekonomsko-poslovni fakulteti UM.

32. Iz 8. in 9. člena Pravilnika izhaja, da imenovanje Komisije za oceno teme predlaga pristojna katedra. Ta komisija mora imeti najmanj 3 člane, sestavljajo pa jo habilitirani visokošolski učitelji ali znanstveni delavci z znanstvenega področja, s katerega želi kandidat pridobiti doktorat znanosti. En član komisije je visokošolski učitelj druge univerze. Kandidatov mentor je lahko član te komisije. Naloge Komisije za oceno teme Pravilnik opredeljuje 12. členu, v katerem določa, da ta komisija ugotovi, ali kandidat izpolnjuje pogoje za pridobitev doktorata znanosti in oceni ustreznost predlagane teme (oceni, ali dajejo predložena tema in vprašanja, ki jih namerava kandidat obravnavati v doktorski disertaciji, dovolj možnosti za samostojen in izviren prispevek k ustrezni znanstveni disciplini). Pri tem komisija poda skupno mnenje o kandidatovi analizi izvirnosti ter mnenje o aktualnosti teme doktorske disertacije, vsak član pa ima pravico podati ločeno mnenje.

33. Ko kandidat predloži doktorsko disertacijo, se jo skladno z 22. členu Pravilnika posreduje pristojni katedri, ki predlaga komisijo za oceno doktorske disertacije. Skladno s 24. členom Pravilnika to komisijo na predlog pristojne katedre imenuje prvostopenjski organ. Sestavo te komisije ureja 23. člen Pravilnika, ki določa, da mora imeti najmanj 3 člane, ki so habilitirani visokošolski učitelji ali znanstveni delavci z doktoratom znanosti in so znanstveno aktivni na znanstvenem področju oz. v znanstveni disciplini, s katere želi kandidat pridobiti doktorat znanosti. En član komisije mora biti iz druge univerze.

34. Tožnik očita toženi stranki, da v nasprotju z večinsko prakso v Komisijo za oceno doktorske disertacije ni bil imenovan njegov mentor. Po presoji sodišča ta njegov tožbeni ugovor ni konkretiziran in ni utemeljen, saj tožnik ni navedel nobenega primera zatrjevane večinske prakse. Poleg tega določba tega člena ne zahteva, da mora biti član te komisije tudi kandidatov mentor, temveč v drugem odstavku določa le, da je lahko njen predsednik tisti član komisije, ki ni kandidatov mentor. Določbo drugega odstavka 22. člena Pravilnika sodišče razlaga tako, da je kandidatov mentor lahko član komisije za oceno doktorske disertacije, ni pa to nujno. V nobenem primeru pa kandidatov mentor (če je član navedene komisije) ne more biti njen predsednik.

35. Glede na navedene določbe Pravilnika sta komisija za oceno teme in komisija za oceno doktorske disertacije lahko različno sestavljeni, različne pa so tudi njune naloge. Naloge, ki jih ima komisija za oceno teme so določene v 12. členu Pravilnika (glej zgoraj), naloge komisije za ocene doktorske disertacije pa so drugačne in jih Pravilnik ureja v 24. členu. Iz te določbe je razvidno, da člani komisije za oceno doktorske disertacije nimajo nobenih nalog v zvezi z dispozicijo in temo doktorske disertacije, predmet njihovega dela je le doktorska disertacija. Vsak član te komisije jo je dolžan v roku treh mesecev pregledati in z ostalimi člani komisije podati skupno pisno poročilo njeni o oceni. To skupno poročilo morajo hkrati s predlogom o sprejemu, zavrnitvi ali morebitnih popravkih poslati dekanu Ekonomske poslovne fakultete, pri čemer lahko vsak član komisije poda tudi ločeno mnenje.

36. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo skupno poročilo Komisije za oceno doktorske disertacije vsebovati tudi razloge o (ne)skladnosti disertacije s potrjeno dispozicijo (na primer glede uporabe neznanstvene metodologije v doktorski disertaciji). Če bi Komisija za oceno doktorske disertacije ugotavljala ali so med med dispozicijo in doktorsko disertacijo kakšne neskladnosti, bi po oceni sodišča s tem lahko presegla okvir pristojnosti, ki jih ima v skladu s Pravilnikom.

37. Tožnik meni, da nestrinjanje članov dveh komisij ne sme vplivati na njegove pravice. Tudi ta tožbena navedba ni utemeljena. Kot že povedano Pravilnik za vsako komisijo posebej določa postopek imenovanja in njene naloge, člani obeh komisij pa lahko podajo tudi ločena mnenja. Pravilnik ne nalaga toženi stranki ugotavljanja (ne)skladnosti dispozicije in disertacije ali menjave Komisije za oceno doktorske disertacije. Za takšno stališče ni pravne podlage, tožnik pa tega ne more doseči niti z zatrjevanim uresničevanjem načel, pravic in svoboščin iz 2.5, 14.6, 22.7 in 57.8 člena Ustave RS.

38. V čem naj bi bila kršena 2. in 14. člen Ustave RS tožnik ni konkretiziral, zato sodišče te tožbene trditve ne more preveriti. Njegova splošna predvidevanja, da izpodbijana akta temeljita na njegovih osebnih okoliščinah (starosti, nazorih, političnem prepričanju) trditvenemu bremenu ne morejo zadostiti. Tudi tožnikov očitek, da sta izpodbijana akta pomanjkljivo obrazložena in zato obremenjena s kršitvijo 22. člena Ustave RS, po oceni sodišča ni utemeljen (več o tem v nadaljevanju), iz tožbenih navedb pa tudi ni razvidno, v čem naj bi bila tožnikova pravica do pravnega varstva okrnjena9. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je bilo v skladu s sodbo tega sodišča I U 1794/2018 z dne 26. 2. 2020 tožniku vročeno skupno poročilo Komisije za oceno doktorske disertacije, tožnik se je do tega opredelil, tožena stranka pa je njegovo izjavo v zvezi s tem upoštevala pri izdaji izpodbijanih aktov. Dejstvo, da se tožnik z njima ne strinja, pa ne pomeni, da sta zato arbitrarna ali nerazumna.

39. Sodišče se pridružuje tožnikovemu stališču, da gre pri aktu o zavrnitvi doktorske disertacije za poseg v pravico do izobrazbe iz 57. člena Ustave RS. Pravica do izobrazbe oziroma pridobitve znanstvenega naziva sicer ne pomeni, da je treba vsakomur, ki opravljala doktorski študij ob koncu tudi potrditi disertacijo in mu priznati znanstveni naziv, nedvomno pa ta pravica pomeni, da morajo biti posamezniku pri odločanju o podelitvi znanstvenega naziva zagotovljene vse osnovne procesne pravice, ki jih določa Ustava RS. Tožnik ima prav, da je treba ločiti po eni strani med oceno kot strokovnim opravilom in po drugi strani s samim postopkom ocenjevanja. Tudi če se izhaja iz stališča, da je tudi zavrnitev doktorske disertacije s strani senata strokovno opravilo in ne le ocena sama po sebi, ki jo sicer izdela drug poseben strokovno kvalificiran subjekt (komisija), je treba upoštevati, da je z odločitvijo senata o zavrnitvi disertacije, tudi če je to strokovna odločitev, dejansko poseženo v pravico do pridobitve izobrazbe na podlagi 57. člena Ustave RS, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je v vsakem primeru taka zavrnitev tudi v nasprotju s to ustavno določbo. Po presoji tožbenih navedb je sodišče tudi ugotovilo, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek, v katerem je izdala izpodbijana akta in ni posegla v tožnikovo pravico do pridobitve izobrazbe na podlagi 57. člena Ustave RS. Vsebinsko oceno doktorske disertacije pa je podala v okviru svojega avtonomnega delovanja, v katero sodišče ne sme posegati.

40. Sodišče ne more pritrditi tožniku, da je v tej zadevi prišlo do odločitve presenečenja. Tožena stranka je v zvezi s tem pojasnila, da je pristojna Katedra za politično ekonomijo ocenila, da ne doktorska disertacija ne izpolnjuje temeljnih vsebinsko-znanstvenih in formalno-tehničnih kriterijev za njeno pripravo. Tožniku je predlagala temeljitejše, fokusirano delo na tezi in izpostavila pripravljenost nuditi podrobnejše vsebinske napotke. Ko je nato v luči predhodno podanih pripomb in napotkov obravnavala popravljeno doktorsko disertacijo, je ugotovila, da tožnik izpostavljenih poglavitnih pomanjkljivosti ni odpravil in ni dosegel temeljnih vsebinsko-znanstvenih in formalno-tehničnih kriterijev. Seznanila ga je, da doktorska disertacija navedenim kriterijem ne bo zadostila. Člani Komisije za oceno doktorske disertacije so nato podali skupno pisno poročilo o oceni. Zaključni sklep komisije je bil, da naloga ni disertabilna, da nima potenciala niti ni popravljena niti pripravljena v obliki in na način, ki bi zadostil kriterijem in zahtevam znanstvenosti in disertabilnosti. V primeru negativnega poročila Komisije o oceni doktorske disertacije se v skladu s četrtim odstavkom 26. člena Pravilnika doktorska disertacija zavrne. Glede na opisan potek celotnega postopka, izpodbijana akta za tožnika nista mogla predstavljati odločitve presenečenja.

41. V obravnavani zadevi je bilo sicer sporno tudi vprašanje, ali je bila Komisija za oceno doktorske disertacije kompetentno sestavljena in ali je bila njena ocena vsebinsko pravilna. Sodišče se do tožbenih trditev v zvezi s tem ni opredeljevalo, saj bi s tem v nasprotnem primeru nedopustno poseglo v ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko določeno avtonomijo tožene stranke. Ugotovilo pa je, da sta izpodbijana sklep in odločba dovolj obrazložena10, da omogočata preizkus, da je odločanje potekalo v predpisanem okviru.

42. Tožnik neutemeljeno navaja, da v nasprotju z ustaljeno prakso ni imel možnosti odpraviti pomanjkljivosti v doktorski disertaciji, saj da jo je prvostopenjski organ takoj zavrnil brez, da bi v ta postopek vključil njegovega mentorja. Slednjega ni imenoval v Komisijo za oceno doktorske disertacije, ni ga pozval k izjavi glede podane ocene in tudi ni odgovoril na njegova izrecna vprašanja. Kot je sodišče že ugotovilo, tožena stranka ni bila zavezana, da bi glede na določbe Pravilnika v omenjeno komisijo morala imenovati tožnikovega mentorja. Prav tako mu ni bila dolžna vročiti skupnega poročila oz. ocene te komisije. Na katera izrecna vprašanja njegovega mentorja tožena stranka ni odgovorila, tožnik v tožbi ni pojasnil, prav tako pa tudi ne, kako naj bi ta opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bila njegova doktorska disertacija zavrnjena. Tožena stranka je obeh izpodbijanih aktih obrazložila, da je tožnikova disertacija nedokončano poljudno delo in ne za znanstveno delo v vsebinskem in metodološko-analitičnem smislu. Slabosti so tolikšne, da ni pričakovala možnosti korektur v kratkem času nekaj mesecev v taki meri, da bi bila raziskava na minimumu sprejemljivosti in še manj, da bi jih bilo mogoče spregledati in nejasnosti razjasniti v javni predstavitvi in zagovoru. V to vsebinsko oceno tožene stranke se sodišče, zaradi upoštevanja njene avtonomije, ni spuščalo.

43. Ob upoštevanju vseh navedenih razlogov je izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

44. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

45. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 30/2018 z dne 26. 8. 2019 (16. točka obrazložitve in dalje), sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 289/2017 z dne 26. 3. 2018 (11. točka obrazložitve). Enako stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo tudi v sodbah I Up 553/2008, I Up 28/2009, X Ips 60/2009, X Ips 328/2012, X Ips 188/2013. V sklepu I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da sklep o zavrnitvi doktorske disertacije ni posamični upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu (8. točka obrazložitve). 2 Prvi odstavek 21. člena Zakona o visokem šolstvu določa, da je senat strokovni organ visokošolskega zavoda. 3 Tako npr. Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009, sklepu X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010 in v sklepu I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018. 4 O tem Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998 in U-I-22/94 z dne 25. 5. 1995. 5 Slovenija je pravna in socialna država. 6 V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. 7 Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 8 Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. 9 Tožnik je imel možnost zoper sklep prvostopenjskega organa vložiti pritožbo pri drugostopenjskem organu, njegovo odločbo pa izpodbijati na tem sodišču. Obe pravni sredstvi je tudi izkoristil. 10 V zvezi s tem prim. razloge za zavrnitev doktorske disertacije na 8. in 9. strani izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa in obrazložitev drugostopenjskega organa na 3. strani izpodbijane odločbe, kar je sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve sodbe.