Jedro

Prvostopenjski organ je tožničin zahtevek za priznanje nezmožnosti izvajanja ukrepa KOP zavrnil in svojo odločitev utemeljil z navedbo predpisov ter še povzel, da je odstopanje od izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov dovoljeno le v primeru, če ob sklenitvi obveznosti spremembe, ki vplivajo na kasnejše izvajanje ukrepov, še niso bile znane oziroma v primeru višje sile, kot to določa 47. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006, ter z zaključkom, da predčasno prenehanje izvajanja podukrepa SOR zaradi pomanjkanja količin sortnega semena na trgu po navedeni Uredbi ne sodi med primere višje sile oziroma spremembe, ki ob vstopu v podukrep SOR še niso bile znane. Po presoji sodišča je takšen zaključek upravnega organa nezadostno obrazložen. Ob tako opredeljenem zahtevku tožnice iz izpodbijane odločbe namreč niso razvidni razlogi, zakaj organ ocenjuje, da ne gre za takšno spremembo, ki vpliva na kasnejše izvajanje podukrepa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33106-5163/2007/14 z dne 26. 3. 2009, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnice za priznanje nezmožnosti izvajanja ukrepa KOP, podukrepa SOR iz razloga višje sile. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica 23. 5. 2008 poslala dopis, v katerem je navedla, da so v letu 2008 nastopile težave pri izvajanju podukrepa SOR, ker ni bilo mogoče nabaviti zadostnih količin sortnega koruznega semena, zaradi česar ni mogla izvajati celotne obveznosti. Prosila je, da ji organ potrdi nezmožnost izvajanja podukrepa SOR kot dovoljeno odstopanje in njeno obveznost prekine brez dolžnosti vračila že prejetih sredstev. Iz Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz PRP 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) izhaja, da se upravičenec z vstopom v ukrep kmetijsko okoljskih plačil obveže, da bo na kmetijskem gospodarstvu kmetijsko okoljske podukrepe izvajal že ves čas trajanja obveznosti (najmanj 5 let), skladno z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev plačila za odločen podukrep. Odstopanje od izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov je dovoljeno v primeru, če ob sklenitvi obveznosti spremembe, ki vplivajo na kasnejše izvajanje ukrepov, še niso bile znane, oziroma v primeru višje sile, kot to določa 47. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006. Predčasno prenehanja izvajanja podukrepa SOR zaradi pomanjkanja količin sortnega semena na trgu po Uredbi ne sodi med primere višje sile oziroma spremembe, ki ob vstopu v podukrep SOR še niso bile znane. Navedel je še, da je s to odločbo bilo odločeno le o zahtevku za priznanje višje sile, ne pa tudi o morebitnem vračilu sredstev. V primeru, da bo v posebnem postopku ugotovljeno nedovoljeno zmanjšanje izvajanja petletne obveznosti ukrepa KOP, bo tožnici izdana aplikacijska odločba o vračilu sredstev.

Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da če upravičenci odstopijo od svoje zaveze v celoti ali na delu površin pred petletnim obdobjem, morajo neupravičeno prejeta sredstva vrniti. Odstopanje od izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov brez vračila že prejetih sredstev pa je dovoljeno le v določenih primerih (44., 45., 46. in 47. člen Uredbe 1974/2006/ES). Te določbe so nato konkretizirane v PRP 2007-2013 in Uredbi PRP. Drugostopni organ je glede na dvaindvajseti odstavek 14. člena Uredbe PRP in 3. točko poglavja A priloge 7 Uredbe PRP ter določb Uredbe 1974/2006/ES ugotovil, da odstop od zaveze petletnega izvajanja zaradi spremembe kolobarja ni razlog za upravičeno prekinitev petletne obveznosti. Eden od pogojev za izvajanje ureja SKOP (točno: KOP) – SOR je namreč petletni kolobar, ki vključuje najmanj tri poljščine, pri čemer se tudi strniščni posevki štejejo kot ena od treh različnih poljščin, ki morajo biti vključene v petletni kolobar. Kljub ozkemu naboru sort je mogoče kolobar ustrezno zastaviti, zaradi česar v tem primeru ni mogoče zatrjevati primera višje sile oziroma nepredvidljive spremembe. Razlogi za upravičen odstop so taksativno našteti, drugi razlogi niso dovoljeni.

Tožnica je v tožbi navedla, da je na prvostopni organ posredovala dopis, s katerim je organ seznanila z nezmožnostjo izvajanja podukrepa SOR na vseh površinah v letu 2008, na katerih je prevzela obveznost letu 2007, s prehodom iz ukrepov SKOP v ukrep KOP s podukrepi IPL, ZEL in SOR. Vzrok ni bil na strani tožnice, ampak na strani razmer na trgu, saj ni bilo zadostnih količin semena koruze tam navedenih avtohtonih sort. Če bi bilo možno kupiti zahtevano seme, bi se obveznost izvajala na vseh površinah, tako pa se je podukrep SOR izvajal le na 3,1 ha. Prosila je za dovoljeno odstopanje in prekinitev obveznosti brez vračila sredstev. Prvostopni organ je prošnjo za priznanje nezmožnosti izvajanja podukrepa SOR zavrnil, ni pa se konkretno opredelil in odločal o nezmožnosti izvajanja ukrepa. V svoji vlogi je tožnica namreč organ zaprosila za: (1) potrditev dveh zadev: za potrditev nezmožnosti izvajanja podukrepa SOR v letu 2008 zaradi nemožnosti nakupa sortnega semena in (2) za možnost prekinitve obveznosti izvajanja tega podukrepa brez dolžnosti vračila že prejetih sredstev. Tudi drugostopni organ se je opredelil le o prošnji pod (1), ni pa se opredelil o konkretno nastali situaciji v letu 2008. Tožnica je podukrep SOR izvajala v 2009 in 2010, izvajala pa bi ga tudi v letu 2008, če bi lahko kupila zadostne količine sortnega semena. Zagotovo pa tožnica ob vstopu v KOP in podukrep SOR nikakor ni mogla vedeti, niti predvideti, kakšno bo stanje na trgu v 2008. Ob sklenitvi obveznosti torej spremembe niso bile znane. Tožnica ne ugovarja odločitvi o prekinitvi izvajanja obveznosti SOR, saj je SOR izvajala v letu 2009 in 2010, ne strinja pa se, da se nezmožnost izvajanja podukrepa v letu 2008 ne obravnava kot dovoljeno odstopanje zaradi sprememb, ki ob vstopu še niso bile znane. V zvezi z drugostopno odločbo je še pojasnila, da je v 2007 opravila prehod iz SKOP v KOP, zato veljajo določbe KOP-SOR in ne SKOP-SOR. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela razloge drugostopne odločbe ter poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Po 47. členu Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 lahko države članice priznavajo, še zlasti, naslednje kategorije višje sile ali izrednih okoliščin, v katerih ne bodo zahtevale delnega ali celotnega povračila pomoči, ki jo je upravičenec prejel: (a) smrt upravičenca, (b) dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo, (c) razlastitev velikega dela kmetijskega gospodarstva, če tega ni bilo mogoče pričakovati na dan sprejetja obveznosti, (d) huda naravna nesreča, (e) uničenje hlevov na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče, (f) kužna živalska bolezen, ki prizadene vso kmetovo živino ali njen del. O primerih višje sile ali izrednih okoliščin mora upravičenec ali njegova pooblaščena oseba pisno obvestiti pristojni organ in predložiti ustrezne dokaze v 10 delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti. Ta določba (in še določbe 44., 45. in 46. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006, ki tudi opredeljujejo upravičena odstopanja od izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov) je podrobneje konkretizirana v PRP 2007-2013 in Uredbi o plačilih za ukrepe osi 2 iz PRP 2007-2013 oziroma prilogi 7 k PRP 2007 – 2013. V tej prilogi so navedeni pogoji za izvajanje podukrepov KOP-a, v točki A. pa so navedene zahteve, ki se nanašajo na vse podukrepe KOP. V točki 3 Trajanje obveznosti je med drugim določeno, da se upravičenec z vstopom v ukrep kmetijsko okoljskih plačil obveže, da bo na KMG-ju podukrepe KOP-a izvajal ves čas trajanja obveznosti (najmanj pet let), in sicer skladno z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev plačila za določen podukrep. Odstopanja od te obveznosti so dovoljena v tam navedenih primerih, med drugim tudi v primeru, če ob sklenitvi obveznosti spremembe, ki vplivajo na kasnejše izvajanje podukrepov KOP-a, še niso bile znane, oziroma v primeru višje sile, kot to določa 47. člen Uredbe 1974/2006/ES. Če upravičenec dokaže odstopanje od obveznosti zaradi zgoraj navedenih okoliščin, se njegova obveznost prekine brez dolžnosti vračila že prejetih sredstev, upravičenec pa mora v tem primeru agencijo pisno obvestiti ter ji posredovati ustrezne dokaze v roku 10 delovnih dni od dneva, ko to lahko stori. Vsako odstopanje od obveznosti se na podlagi ustrezne vloge upravičenca, posredovanega agenciji, rešuje individualno.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica v svoji zahtevi za priznanje nezmožnosti izvajanja podukrepa SOR zatrjevala (in kar zatrjuje tudi v tožbi), da so v letu 2008 nastopile težave pri izvajanju podukrepa SOR, ker ni bilo mogoče nabaviti zadostnih količin sortnega koruznega semena (Lj180 in Lj275 t(FAO200)), ker ga na Biotehniški fakulteti ni bilo dovolj, zaradi česar svoje obveznosti ni mogla izvajati na celotni površini 165, 41 ha, temveč le na 3,1 ha (sorta Lj180), sprememba kolobarja oziroma zamenjava poljščin v kolobarju pa glede na nastalo situacijo ni bila mogoča. Glede na navedeno je menila, da ni kriva za nezmožnost izvajanja tega podukrepa. Prvostopni organ je tožničin zahtevek zavrnil in svojo odločitev utemeljil z navedbo predpisov ter še povzel, da je odstopanje od izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov dovoljeno v primeru, če ob sklenitvi obveznosti spremembe, ki vplivajo na kasnejše izvajanje ukrepov, še niso bile znane oziroma v primeru višje sile, kot to določa 47. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006, ter z zaključkom, da predčasno prenehanje izvajanja podukrepa SOR zaradi pomanjkanja količin sortnega semena na trgu po Uredbi ne sodi med primere višje sile oziroma spremembe, ki ob vstopu v podukrep SOR še niso bile znane. Po presoji sodišča je takšen zaključek prvostopnega organa (ki mu pritrjuje tudi drugostopni organ v pritožbenem postopku) nezadostno obrazložen. Ob tako opredeljenem zahtevku tožnice iz izpodbijane odločbe namreč niso razvidni razlogi, zakaj organ ocenjuje, da ne gre za takšno spremembo, ki vpliva na kasnejše izvajanje podukrepa (in ki očitno – in kar med strankama ni sporno - ob sklenitvi obveznosti še ni bila znana), zlasti ob upoštevanju, da gre za izvajanje podukrepa SOR, tj. pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin, ko tožnica zatrjuje, da ni mogla nabaviti zadostno količino koruznega semena, ki je avtohtona sorta, ter ob njenem nadaljnjem zatrjevanju, da pa glede na nastalo situacijo tudi ni bila možna zamenjava poljščin oziroma sprememba kolobarja. Izpodbijana odločba je zato obremenjena s kršitvijo pravil postopka, saj ne vsebuje vseh razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnice, pa bi jih za preizkus svoje zakonitosti morala vsebovati (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Že iz tega razloga je sodišče prvostopno odločbo moralo odpraviti. Drugostopni organ je sicer v zvezi z zadnjo tožničino trditvijo še dodal, da je petletni kolobar (ki je eden od pogojev za izvajanje podukrepa SOR, vključuje najmanj tri poljščine, pri čemer se tudi strniščni posevki upoštevajo kot ena od treh različnih poljščin, ki morajo biti vključene v petletni kolobar) kljub ozkemu naboru sort mogoče ustrezno zastaviti, kar pa ne pomeni zadostne utemeljitve za zavrnitev te tožničine trditve, ki je ni preizkusil niti prvostopni organ.

Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral prvostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.