Jedro

Zavrnitev pritožbe in revizije, ker tožnik neutemeljeno zahteva plačilo v tuji valuti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek proti (v sedanjem sojenju edinemu) tožencu, da mora plačati tožniku 150.000 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki velja pri Dolenjski banki d.d. Novo mesto za devizne hranilne vloge na vpogled za čas od 27.06.1996 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da pogodba med pravdnimi strankami vsebuje le dogovor o vračilu tožnikovega kredita banki iz dohodkov družbe, ne vsebuje pa internega dogovora za primer insolventnosti družbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ocenilo, da je tožba preuranjena, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bi banki že kaj plačal, in ker je poleg tega neutemeljeno zahtevano plačilo v tuji valuti.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je tožba preuranjena. Tožnik je s sklenitvijo sporazuma po 251. c členu Zakona o izvršilnem postopku ter na podlagi kasneje izdanega sklepa o izvršbi svojo obveznost banki izpolnil, saj je banka namesto prvotne izpolnitve (vrnitev kredita) sprejela nadomestno izpolnitev (rubež in prodaja tožnikove nepremičnine) v smislu 308. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil, lahko od toženca kot solidarnega dolžnika na podlagi 423. člena ZOR zahteva povrnitev dela obveznosti. V sami tožbi je tožnik res zahteval plačilo v tuji valuti, vendar je na prvem naroku za glavno obravnavo 17.02.1999 svoj zahtevek dopolnil s tolarsko protivrednostjo in je sodišče v prvem sojenju izdalo tej dopolnitvi ustrezno sodbo zaradi izostanka. Pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje to očitno prezrlo, enako pa je storilo tudi pritožbeno sodišče. Zato je na obeh stopnjah prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi do zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje svojo sodbo v drugem sojenju izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zahteval takrat še od dveh tožencev solidarno plačilo 150.000 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki velja pri Dolenjski banki d.d. Novo mesto za devizne hranilne vloge na vpogled za čas od 27.06.1996 dalje. Zmotna je njegova revizijska trditev, da je na prvem naroku 17.02.1999 ustrezno dopolnil svoj tožbeni zahtevek, saj kaj takega iz zapisnika, ki ga je tožnik podpisal, ne izhaja (listovna številka 65 spisa). Dejstvo, da je sodišče proti obema tožencema takrat izdalo sodbo zaradi izostanka, ki tožencema v izreku nalaga nerazdelno plačilo tolarske protivrednosti zahtevanega deviznega zneska, ni pravno pomembno, saj je ta sodba proti takratnemu prvotožencu postala pravnomočna brez pritožbe, proti takratnemu drugotožencu oziroma sedanjemu edinemu tožencu pa je bila razveljavljena in je torej ni več. Tožnik tudi kasneje v kateri od svojih vlog ali na katerem od narokov ni spremenil svojega tožbenega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje v sedanjem sojenju pravilno odločalo o takem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik uveljavljal. Pri nobenem od sodišč ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve.

Materialno pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik neutemeljeno uveljavlja plačilo v tuji valuti. Res je dogovor o valutni klavzuli dovoljen, da si pogodbeniki zagotovijo enako vrednostno osnovo obveznosti, vendar tak dogovor ne pomeni, da lahko zahtevajo plačilo v tuji valuti. Denarna enota v Republiki Sloveniji je tolar (določba prvega odstavka 1. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91-I), ki je na območju države tudi edino zakonito plačilno sredstvo (2. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 1/91-I). V postopku na prvi in drugi stopnji še veljavni Zakon o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je v 71. členu določal, da se vse obveznosti in pravice med domačimi pravnimi in fizičnimi osebami izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. Čeprav je ta zakon z uveljavitvijo novega Zakona o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 58/2002) prenehal veljati, se s tem situacija na revizijski stopnji ni spremenila. Edino zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji je še vedno tolar. Tudi novi Zakon o Banki Slovenije v drugem odstavku 7. člena napotuje na posebni zakon, ki določa denarno enoto Republike Slovenije.

Povzete zakonske določbe so določbe javnega reda. Izpodbijani razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljeni zahtevi za plačilo v tuji valuti so zato materialnopravno pravilni. Za odločitev na pritožbeni stopnji so bili tudi zadostni. Zato se revizijskemu sodišču s preostalimi revizijskimi razlogi ni bilo treba ukvarjati.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.