Jedro

Določbe 3.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, pač pa morata biti izkazani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bi obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Z navedbami, da naj bi bil zaseženi denar last društva, katerega predsednik je obdolženčev oče, in torej ne izvira iz kaznivega dejanja po 1.odst. 196.čl. KZ, pri čemer je zahtevi za varstvo zakonitosti priložen seznam članov, ki so skupno prispevali 10.600 DEM, zagovorniki uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je razlog, ki ga po 2.odst. 420.čl. ZKP z navedenim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. S.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30.6.2000, izdanim na podlagi 5. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odločil, da se zoper obd. S.Č. odredi pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 10.7.2000 pritožbo zagovornikov obd. S.Č., vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obd. S.Č. so dne 19.7.2000 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Uvodoma navajajo, da uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlagajo pa, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obd. S.Č. odpravi. Zagovorniki obd. S.Č. so z vlogo, poslano priporočeno po pošti dne 25.7.2000, zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnili ter dopolnitvi priložili izjavo Albanskega nacionalnega zavezništva, odseka v Ljubljani, z dne 13.6.2000. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je priporni razlog, zaradi katerega je pripor odrejen, podan, sodišče pa z izpodbijanim sklepom ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih očita zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornikov obd. S.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sme po določilu 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP zoper določeno osebo odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ni pa mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče v celoti ignorirala določilo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, ki je bil izdan pred izdajo sklepa o preiskavi, so podrobno navedeni razlogi, iz katerih izhaja, da sta obdolžena T.E. in S.Č. utemeljeno sumljiva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP pa si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, pač pa morata biti izkazani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bi obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Take okoliščine pa je sodišče ugotovilo in jih tudi obrazložilo v obrazložitvi pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora. Ena izmed objektivnih okoliščin, kot izhaja iz razlogov pravnomočnega sklepa, je namreč v tem, da je šlo za prodajo četrt kilograma heroina, kar nedvomno pomeni veliko težo kaznivega dejanja, katerega sta obdolženca utemeljeno sumljiva. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je poudarjen tudi način storitve kaznivega dejanja, saj naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu in z usklajenim ravnanjem obdolžencev. Res je sicer, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil obd. S.Č. že obsojen, vendar pa to ne pomeni, da zoper neobsojeno osebo ni mogoče odrediti pripora iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Za presojo, ali je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, so pomembne tudi razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine. V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora so obrazložene tudi te okoliščine, saj je navedeno, da obd. S.Č. kljub temu, da ni zaposlen, razpolaga z velikimi količinami denarja, ki je bil zasežen pri hišni preiskavi. Zagovorniki obd. S.Č. sicer že v zahtevi za varstvo zakonitosti in v njeni dopolnitvi zatrjujejo, da je denar, ki je bil zasežen, last društva Albanskega nacionalnega demokratskega zavezništva, katerega predsednik je U.Č., oče obd. S.Č., pridobljen s članarinami članov društva, pri čemer je dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti priložen tudi seznam članov, ki so skupno prispevali 10.600 DEM. S takimi navedbami zagovorniki obd. S.Č.

uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je treba v zvezi s tem pripomniti, da je bilo pri hišni preiskavi poleg 3.400 DEM, 200 USD in 10.000 Lit najdenih in zaseženih tudi 1,516.000 tolarjev, zlasti pa je treba poudariti, da je bila ta gotovina najdena v oblačilni omari ter v žepih kavbojk, ki jih obdolženčev oče, kot je v zagovoru povedal obd. S.Č., ne nosi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obd. S.Č., ki doslej na podlagi pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora še ni bil priprt, kot tudi ni bil priprt soobdolženi T.E., zoper katerega je odrejen razpis tiralice (425. člen ZKP).