Jedro

V novem zapuščinskem postopku, v katerem sodišče odloča o dedovanju denacionaliziranega premoženja, se sodišču ni treba (ponovno) ukvarjati z veljavnostjo (v predhodnem zapuščinskem postopku razglašene) oporoke, za katero je bilo tedaj ugotovljeno, da je veljavna in je bil na njeni podlagi že izdan pravnomočen sklep o dedovanju.

Dedič je lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja (1. odst. 125. čl. ZD). ZD instituta dedne pravice za pokojnikovega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, je pa umrl med zapuščinskim postopkom, ne pozna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine (1. točka izreka) in odločilo, da na podlagi sklepa o dedovanju O 181/57 z dne 30.7.1957 in zapustnikove oporoke z dne 28.8.1956 zapuščina pripada vdovi M. O., roj. 1.9.1888 (2. točka izreka sklepa) ter da se po pravnomočnosti tega sklepa v zemljiški knjigi odredi vpis pri zapustnikovih nepremičninah parc. št. 309/2 k.o. X ter se vknjiži lastninska pravica na M. O. Ocenilo je, da je zapustnik z oporoko 28.8.1956 izrecno razpolagal s premoženjem, ki mu je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije, zato je oporoko na podlagi 81. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami; ZDen) upoštevalo in odločilo, da premoženje, ki je bilo zapustniku vrnjeno v postopku denacionalizacije, pripade vdovi M. O. Zoper sklep sta se pritožili dedinji B. S. in M. K. S. zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po njunem v tem, da sodišče ni upoštevalo napotkov višjega sodišča in je ponovno ustanovilo dedno pravico za M. O. Brez dokaznega postopka je ugotovilo, da je zapustnik z oporoko razpolagal prav s premoženjem, ki je predmet dedovanja, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Brez obrazložitve je ostalo tudi vprašanje veljavnosti sporne listine kot oporoke. Napačna in neustrezno je obrazložena tudi odločitev sodišča, da ne bo odločalo o priglašenih terjatvah do zapuščine. Ker je opis premoženja, ki je bilo nacionalizirano, v oporoki nepopoln, ne vsebuje identifikacijskih znakov nepremičnin, bi moralo sodišče zaradi nestrinjanja zakonitih dedičev z oporočnim dedovanjem, ugotoviti, ali je predmet dedovanja isto premoženje, ki je navedeno v oporoki. V oporoki namreč ni navedeno, za katero posestvo gre in je zato nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sklep o dedovanju je napačen, ker temelji na nepravilno uporabljenem materialnem pravu glede veljavnosti oporoke. Sodišče je namreč izdalo sklep o dedovanju na podlagi prepisa (ne izvirnika) listine, za katero je sodišče ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev glede obličnosti pisne oporoke in jo je upoštevalo kot ustno oporoko, čeprav ni izpolnjevala pogojev niti za veljavnost ustne oporoke. V nadaljevanju razloguje o tem, da izrednih okoliščin ni bilo, niso bile ugotovljene niti v prvotnem zapuščinskem postopku, niti v izpodbijanem sklepu o dedovanju, prav tako ni ugotovljeno, kdaj so te izredne okoliščine prenehale. Prvotni sklep o dedovanju je sicer postal pravnomočen, kar bi lahko saniralo vse napake, ki jih je zagrešilo sodišče v prvotnem postopku, vendar so zakoniti dediči vložili tožbo zaradi razveljavitve tega sklepa. Pravnomočnost prvotnega sklepa o dedovanju in dejstvo, da je sodišče takrat opravilo dedovanje na podlagi nepravilne in neveljavne oporoke, nima nobenega vpliva na dedovanje premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Sodišče, ki je odločalo na podlagi oporoke, bi moralo najprej ugotoviti, ali oporoka sploh obstaja in ali je veljavna, pri čemer mu zapuščinskega postopka ne bi bilo treba prekiniti, ker gre za pravna vprašanja. Pravne naslednike oporočne dedinje bi v primeru vztrajanja pri oporočnem dedovanju moralo napotiti na pravdo zaradi dokazovanja obstoja oporoke in zaradi njene veljavnosti. Brez podlage je ugotovitev sodišča prve stopnje, da lahko osebe, ki menijo drugače kot sodišče uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Kadar gre za sporna vprašanja med dediči jih je treba razčistiti pred izdajo sklepa o dedovanju.

Na pritožbo so odgovorili dediči A. K., T. P. in S. P., po odvetniku S. P. ter A. T., I. T. in B. T., pri čemer so vsi predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih) v zvezi s 163. členom ZD, kar je ponovno narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP, v zvezi s 163. členom ZD.

Sodišče prve stopnje, ki je odločalo o dedovanju v denacionalizacijskem postopku zapustniku R. O. vrnjenega premoženja, je očitno (o tem nima razlogov) ustanovilo dedno pravico na (očitno) pok. M. O., roj. 1.9.1888, pri čemer datuma smrti niti ne ugotavlja. V zvezi z institutom ustanovitve dedne pravice je pritožbeno sodišče že v svojem razveljavitvenem sklepu 5.12.2007 obrazložilo, da ga ZD ne pozna, česar sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni upoštevalo (nepravilna uporaba materialnega prava) in tudi ni navedlo razlogov za svojo drugačno odločitev. Po 1. odstavku 125. člena ZD je lahko dedič samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Ker zakon ne pozna instituta dedne pravice za pokojnikovega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, je pa umrl med zapuščinskim postopkom, je sodna praksa take primere rešila tako, da so namesto dediča, ki je preživel zapustnika, umrl pa je pred zaključkom zapuščinskega postopka, stopili njegovi dediči, kar se smiselno lahko uporabi tudi pri dedovanju denacionalizacijskega premoženja. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, kdaj je zapustnikova vdova M. O. umrla, kar je glede na določbo 78. člena ZDen bistvenega pomena za določitev kroga dedičev. Iz priloženega zapuščinskega spisa (sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo) je razvidno, da je M. O. umrla 2.10.1968, torej po pravnomočnosti sklepa o dedovanju O 181/57 in pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji.

Drugih uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil po zapustniku R. O. končan zapuščinski postopek s sklepom o dedovanju O 181/57 z dne 30.7.1957 in je bila za oporočno dedinjo, ki je dedovala zapustnikovo premoženje razglašena vdova M. O. Tudi z dodatnim sklepom o dedovanju 26.10.1957 ugotovljeno premoženje je pripadlo njej. Ker je zapustnik s premoženjem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, razpolagal z oporoko 28.8.1956, je sodišče prve stopnje materialno pravilno, v skladu z 81. členom ZDen, presojalo, ali se oporoka nanaša tudi na v denacionalizaciji vrnjeno premoženje. Ocenilo je, da je z zapisom v oporoki „v slučaju, da bi naše nacionalizirano posestvo, katero so nam vzeli dali nazaj, zapuščam vse moji ženi M.O.“, zapustnik jasno izrazil svojo voljo, da razpolaga tudi s premoženjem, ki je bilo takrat še podržavljeno. Gre za pravno vprašanje, vprašanje razlage oporoke, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka, kot sta očitno zmotno prepričani pritožnici. Posledično tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve postopka. Bistveno je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je iz oporoke jasno razvidno, da je zapustnik razpolagal tudi s podržavljenim premoženjem, pri čemer ni pomembno, kako ga je poimenoval in tudi ni treba, da bi bilo določno opredeljeno (pritožbena trditev, da je opis premoženja v oporoki nepopoln, ker ne vsebuje identifikacijskih znakov nepremičnin, ki so predmet oporoke).

Sodišču prve stopnje se z vprašanjem veljavnosti ustne oporoke, glede na ugotovitev, da je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan (sklep o dedovanju 30.7.1957), ni bilo treba ukvarjati. Opustitev razlogov v zvezi z vprašanjem veljavnosti oporoke zato ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb postopka. Zapuščinsko sodišče je pri odločanju 30.7.1957 oporoko 28.8.1956 štelo za veljavno ustno oporoko v skladu s takrat veljavnim Zakonom o dedovanju (78. člen Zakona o nasleđivanju, objavljen v Službenem listu FLRJ z dne 11.5.1955, ki je veljal od 11.7.1955, v nadaljevanju ZN). Kot je razvidno iz podatkov spisa, je bila oporoka v skladu z 209. členom ZN razglašena 25.7.1957 in je podedovala premoženje na njeni podlagi zapustnikova vdova M. O. Pogoji za veljavnost ustne oporoke (78. člen ZN) so bili takrat enaki kot jih določa sedaj veljavni ZD (72. člen do 75. člen ZD). Oporočitelj je lahko ustno izrazil svojo poslednjo voljo pred dvema pričama, če zaradi izrednih razmer ni mogel sestaviti pisne oporoke, veljavnost take oporoke pa je prenehala po preteku 30 dni od prenehanja izrednih okoliščin, v katerih je bila sestavljena.

Čeprav je upoštevaje 74. člen ZDen, sodišče prve stopnje glede dedovanja zapustniku vrnjenega denacionalizacijskega premoženja moralo opraviti nov zapuščinski postopek (po določbah sedaj veljavnega ZD), to ne pomeni, kar trdita pritožnici, da bi moralo (ponovno) presojati veljavnost oporoke. Ob ugotovitvi, da obstaja že omenjeni pravnomočni sklep o dedovanju, sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot trdita pritožnici. Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa o dedovanju ni izdalo „na podlagi prepisa listine, ki jo je upoštevalo kot ustno oporoko“, saj je bila oporoka, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, v zapuščinskem postopku razglašena in je bil sestavljen tudi zapisnik o razglasitvi oporoke (209. člen ZN v zvezi z 208. členom ZN), vsebina oporoke pa je povzeta tudi v sklepu o dedovanju. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da pravnomočni sklep o dedovanju nima vpliva na dedovanje premoženja vrnjenega v denacionalizacijskem postopku. Na pritožbeno razlogovanje o neobstoju izrednih razmer oziroma prenehanju le-teh, s čimer se pritožnici ukvarjata v pritožbi, pritožbenemu sodišču zato ni treba odgovarjati. Nobene potrebe tudi ni, da bi bilo treba pravne naslednike oporočne dedinje napotiti na pravdo zaradi dokazovanja obstoja oporoke in veljavnosti oporoke.

Sodišče prve stopnje bo zato pri ponovnem odločanju moralo odpraviti ugotovljene kršitve, pri čemer posebni napotki niso potrebni. Ugotoviti bo moralo dediče po zapustniku na dan uvedbe dedovanja in če bo ugotovilo, da so bili ob pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb že pokojni, kot kažejo podatki spisa, njihove dediče, ter ponovno odločiti o dedovanju v denacionalizaciji vrnjenega premoženja R. O.