Jedro

Izvršilno sodišče v sklepu o nadaljevanju postopka zoper dolžnikovega pravnega naslednika ni dolžno navesti, da novi dolžnik odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja, novi dolžnik pa v pritožbi zoper ta sklep ne more uveljavljati, da je obveznost prešla nanj le do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. VL 3772/2010 z dne 19. 1. 2010, ki je postal pravnomočen dne 30. 1. 2010, nadaljevalo zoper Republiko Slovenijo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje Republika Slovenija kot pravna naslednica dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov. Sklep izpodbija, ker sodišče ni ugotovilo, da Republika Slovenija odgovarja za dolgove zgolj omejeno, v skladu z določbo 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Iz sklepa o izvršbi, ki ga je sodišče posredovalo obenem s sklepom o nadaljevanju postopka zoper novega dolžnika izhaja, da je sodišče dovolilo izvršbo na plačo in druge stalne prejemke dolžnika A. A. Iz predloženega predloga upnika za nadaljevanje postopka ne izhaja noben predlog za novo izvršilno sredstvo, kar pomeni, da sodišče nadaljuje postopek zoper Republiko Slovenijo na njeno plačo in njene stalne prejemke, ki pa jih slednja nima, niti sodišče o tem nima nobenega podatka. Republika Slovenija predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog upnika, ki je predlagal nadaljevanje izvršbe, ne da bi predlog dopolnil v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZIZ zavrne, saj ne vsebuje vsega, kar je potrebno za nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom, s stroškovno posledico. Glede omejitve dedovanja, ki ga sodišče ni upoštevalo ob odločanju o predlogu upnika, pa Republika Slovenija dodaja, da iz sklepa o dedovanju, ki ga navaja sodišče in ki ga glede na obrazložitev, niti ni vpogledalo, saj je očitno, da premoženje vključuje predvsem pasivo (iz obrazložitve izhaja, da je zapustnik poleg prijavljenih dolgov v zapuščinski postopek zapustil številne druge dolgove ter da so se dediči dedovanju odpovedali, Republika Slovenija pa zaradi minimalne mase ni predlagala uvedbe stečaja zapuščine), sicer bi sodišče ne izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper Republiko Slovenijo brez vsakršne omejitve. Sodišče torej ni upoštevalo omejitev, ki jih nalaga določba 142. člena ZD. Država namreč ne vstopa v zapustnikova razmerja v celoti kot napačno obrazlaga izpodbijani sklep, temveč zgolj do višine podedovanega premoženja. Republika Slovenija ni prevzela po pokojnem nobenega premoženja, saj je bančni račun zaprt in je poplačala znesek 7,85 EUR, ki se je nahajal na njegovem računu za stroške zaprtja računa, zato ni mogoče nadaljevati izvršbe zoper novega dolžnika neomejeno, do višine izvršljive terjatve upnika, kot izhaja iz predmetnega sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo določbe 142. člena ZD, dejansko stanje je ugotovilo napačno oziroma nepopolno, podane so bistvene kršitve določb postopka, saj sklep ni obrazložen in odločilna dejstva niso navedena niti iz obrazložitve ni razvidno katere dokaze je sodišče izvedlo in kakšna je njegova dokazna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, tako da sklepa ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

5. Po opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je v obrazložitvi sklepa ustrezno obrazložilo, pri svojem delu pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo po ugotovitvi, da je dolžnik umrl in je sodišče v zapuščinskem postopku (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV D 3213/2013 z dne 17. 11. 2015) ugotovilo, da dedičev ni, zato se celotna zapuščina izroči Republiki Sloveniji. Obstoječa zakonska ureditev odgovornosti Republike Slovenije za dolgove zapustnika po 9. členu ZD ne daje podlage za odstop od pravila, urejenega v 142. členu ZD, zato je tudi Republika Slovenija za dolgove zapustnika odgovorna le do višine vrednosti prevzetega premoženja ob smrti zapustnika. Na Republiko Slovenijo preide zapuščina v celoti, država pa je, tako kot dediči, dolžna poravnati dolgove zapustnika, vendar le do višine vrednosti zapuščine. Namen kaducitete je predvsem varovanje javnega interesa in preprečitev razlikovanja med zapustniki in upniki, zato da se prepreči, da terjatev upnikov ne bi bila poravnana, če zapuščina ostane brez dedičev.1

7. Pritožnici je treba sicer pritrditi, da kot dedinja na podlagi omejitve iz prvega odstavka 142. člena ZD odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar pa je za izdajo procesnega sklepa o nadaljevanju postopka zoper novega dolžnika odločilen le prvi del navedene določbe ZD, kjer je predpisano, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka zoper pravnega naslednika dolžnika je le sklep procesne narave, s katerim se odpravlja procesna ovira, ki je v izvršilnem postopku nastala zaradi dolžnikove smrti in dejstva, da dolžnik v postopku ni imel pooblaščenca (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prekinjeni postopek se namreč nadaljuje, ko ga dediči oz. pravni nasledniki prevzamejo, ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo (208. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 37. člen ZIZ). Ker sklep o nadaljevanju postopka ne pomeni vsebinske odločitve o pravicah in obveznostih dolžnikovega pravnega naslednika, sodišče prve stopnje v takem sklepu ni dolžno navesti, da novi dolžnik odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja, dolžnica pa v pritožbi zoper ta sklep ne more uveljavljati ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da je obveznost prešla nanjo le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ob reševanju pritožbe zoper sklep o nadaljevanju postopka pritožbeno sodišče presoja le, ali se izvršilni postopek nadaljuje zoper dolžnikovega pravnega naslednika.

8. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje višine vrednosti zapuščine, ne predstavljajo pravnih dejstev, katera bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ob izdaji izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka zoper novega dolžnika, saj se vsebinsko navezujejo na fazo opravljanja izvršbe, zato jih mora sodišče prve stopnje obravnavati posebej kot ugovor zoper sklep o izvršbi v okviru 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Že iz tega razloga je pritožba neutemeljena. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo dolžnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako Zupančič K. in Žnidaršič Skubic, v: Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja Ljubljana 2009, stran 66 do 70.