Jedro

V obrazložitvi izpodbijane odločbe so zgolj navedena dokazila, ki jih je priložila tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge in dokazila, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila tožena stranka od banke. Manjka pa del obrazložitve, kako je na podlagi predloženih in pridobljenih dokazov tožena stranka ugotovila dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedeni niso odločilni razlogi za presojo posameznih dokazov, niti niso navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejetje določene odločitve. Narejena tudi ni dokazna ocena s strani tožnice k zahtevi predloženih dokazil, s čimer je bila tožnici le navidezno dana možnost, da je kot stranka udeležena v postopku. V dokazno oceno niso povzete in vključene niti navedbe tožnice, ki jih je poslala toženi stranki na podlagi poziva na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0041-3488/2017/5 z dne 2. 7. 2019 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožnica, in dokumentov, ki jih je pridobila v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP), ugotovila, da je bil na dan 31. 12. 1991 pravi imetnik devizne vloge A. A., sin B., in ne C. C., sin Č., zato ne more biti tožnica dedič premoženja, ki ni nikoli bilo v lasti njenega zakonca. Ker v nobenem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu prvega odstavka 2. člena ZNISESČP in tožnice ni mogoče šteti za upravičenca skladno s prvim odstavkom 6. člena ZNISESČP, je organ njeno zahtevo za verifikacijo zavrnil. Pred izdajo izpodbijane odločbe je tožnico obvestil o svojih ugotovitvah in ji dal možnost, da se o tem izjasni, vendar na predmetni poziv tožnica ni odgovorila.

2. Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge št. ... priložila pravnomočen sklep o dedovanju z dne 7. 11. 2008 po pokojnem možu C. C., iz katerega izhaja, da je kot edina dedinja na podlagi tega sklepa podedovala denarna sredstva na navedeni devizni vlogi. K zahtevi je priložila tudi dopis Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna filijala Zagreb z dne 24. 1. 1992, iz katerega je razvidno, da je pokojni C. C. pri tej banki razpolagal z dvema deviznima knjižicama št. ... in ... (iz te devizne knjižice so bila sredstva že prenesena na tožnico). Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je sklad na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP ugotovil, da je bil sporna vloga odprta na ime D. D., da je imetnica pokojna in da je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 3. 1. 1990 predmetno devizno vlogo v celoti podedoval njen brat A. A. Na podlagi sklepa o dedovanju naj bi Glavna podružnica Zagreb dne 5. 4. 1991 v svojih evidencah izvršila spremembo imetnika devizne knjižice in kot novega imetnika navedla A. A. Organ ne pove od kje mu vsi ti podatki, niti ni bila tožnica z listinami seznanjena. Če bi bila seznanjena, bi predložila dopis Glavne filiale Zagreb z dne 22. 8. 1991, za pokojnega A. A., kjer banka sama pojasnjuje, da se prenosi deviznih sredstev v tujino ne izvajajo, kakor tudi ne izplačujejo zaradi nerešenih odnosov z Narodno banko Jugoslavije v zvezi z deponiranimi deviznimi vlogami prebivalcev. Zato meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in neutemeljeno zavrnila tožničino zahtevo za verifikacijo. Poudarja tudi, da je na poziv sklada na izjasnitev v danem roku odgovorila. Tožena stranka je ta odgovor povsem prezrla, poleg tega pa se ni opredelila niti do vseh tožničinih navedb v upravnem postopku, zato odločbe ni mogoče preizkusiti.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z ZNISESČP in ZUP. Povzema ugotovitve iz izpodbijane odločbe in navaja, da je tožnica imela možnost izjasniti se glede dokazov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. V svojem odgovoru tožnica ni podala odgovorov na navedbe iz dopisa, prav tako ni predložila ustreznih dokazil, ki bi izkazovala utemeljenost njene zahteve. Glede dopisa E., d.d. z dne 22. 8. 1991 navaja, da je bil zgolj informativne narave ter je varčevalce zgolj seznanjal z nezmožnostjo banke, da bi izvrševala prenos deviznih sredstev na račune varčevalcev pri nemških bankah in ne dokazuje, da ne bi moglo na deviznem računu priti do spremembe imetnika dne 5. 4. 1991 na podlagi sklepa o dedovanju. V predmetni zadevi je dejansko stanje jasno, tožnica namreč ni izkazala, da je bila imetnica predmetne devizne vloge oziroma, da je bila devizna vloga nanjo prenesena, zato se v skladu z določbo prvega odstavka 6. člena ZNISESČP ne more šteti za upravičenca. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi dodatno še navedla, da tožena stranka ni izkazala, da naj bi Glavna podružnica Zagreb dne 5. 4. 1991 v svojih evidencah izvršila spremembo imetnika devizne vloge in kot novega imetnika zavedla A. A., kar naj bi izhajalo iz podatkov, vendar le teh ne predloži. Gre zgolj za hipotetično domnevo tožene stranke, ki ni podkrepljena z nobenim materialnim dokazom oziroma listino. Tožnica tudi vztraja, da do spremembe imetnika devizne vloge ni prišlo, saj tudi dopis z dne 24. 1. 1992 evidentno izkazuje in je zadostna podlaga oziroma dokazilo, da je predmetna devizna vloga obstajala le za imetnika C. C. in so zato navedbe, da je pravi imetnik sporne devizne vloge A. A., povsem zmotne, v posledici tega pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Nelogično je tudi, da bi banka izvršila spremembo imetnika šele 5. 4. 1991, saj je bil sklep o pokojni D. D. izdan že 3. 1. 1990, ob dejstvu, da je banka dne 24. 1. 1992 pok. C. C. priznala predmetno devizno vlogo in ga obvestila o možnosti prenosa deviznega depozita. Tožnica je izkazala, da je imetnica predmetne devizne vloge s sklepom o dedovanju (pravnomočen 3. 3. 2009).

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, ki določajo način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona.

7. Postopek verifikacije se začne na zahtevo upravičenca (prvi odstavek 10. člena ZNISESČP). Drugi odstavek 10. člena določa, da mora zahteva vsebovati podatke o upravičencu, osebno ime in naslov stalnega prebivališča morebitnega zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca upravičenca, podatke o neizplačani stari devizni vlogi, v primeru pridobitve terjatve z dedovanjem, navedbo pravnega prednika in podlage za dedovanje, naslov za vročanje, če ni enak naslovu stalnega prebivališča upravičenca in podpis upravičenca. Zahtevi morajo biti po tretjem odstavku 10. člena ZNISESČP priložene listine o neizplačani stari devizni vlogi, kopija osebnega dokumenta upravičenca, pooblastilo ali drug posamičen akt, ki daje podlago za zastopanje, če upravičenec vlaga zahtevo po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu, pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo, dokazilo o imetniku in številki transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge, ter pisna izjava upravičenca s prevzemom materialne in kazenske odgovornosti, da neizplačana stara devizna vloga ni bila prenesena na drugo osebo. Nadalje je v prvem odstavku 12. člena ZNISESČP določeno, da Sklad RS za nasledstvo odloča o zahtevi za verifikacijo na podlagi podatkov iz 9. člena tega zakona ter podatkov in listinskih dokazov, ki jih predloži upravičenec. Če ti podatki in listinski dokazi ne zadoščajo za odločitev, lahko Sklad RS za nasledstvo pozove upravičenca, da v določenem roku predloži dodatna listinska dokazila.

8. Na podlagi tako izvedenega upravnega postopka izda organ upravni akt, ki mora biti obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po navedeni določbi je namreč vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice sodi tudi pravica do ustrezno obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, oziroma razloge, zaradi katerih zahtevku ni bilo ugodeno. V obravnavani zadevi izpodbijani akt takšne vsebine ne vsebuje, zaradi česar njegov preizkus ni mogoč. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so namreč zgolj navedena dokazila, ki jih je priložila tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge in dokazila, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila tožena stranka od banke. Manjka pa del obrazložitve, kako je na podlagi predloženih in pridobljenih dokazov tožena stranka ugotovila dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka), navedeni niso odločilni razlogi za presojo posameznih dokazov (3. točka), niti niso navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejetje določene odločitve (5. točka 214. člena ZUP). Narejena tudi ni dokazna ocena s strani tožnice k zahtevi predloženih dokazil, s čimer je bila tožnici le navidezno dana možnost, da je kot stranka udeležena v postopku. V dokazno oceno niso povzete in vključene niti navedbe tožnice, ki jih je poslala toženi stranki na podlagi poziva na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe. Zaradi tega je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 237. člena ZUP in bistvena kršitev določb postopka iz 3. in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

9. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (1. alineje drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

10. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Tožnica je tožnik vložila po odvetniku.

11. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skupaj z zahtevanim 22 % DDV v višini 57,00 EUR, ter 2% materialni stroški v višini 5,7 EUR, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).