Jedro

Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku mora obrazložitev odločbe, ki je ni mogoče šteti za odločbo v enostavni stvari, obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje. Le-to mora biti ugotovljeno tako, da je možno presoditi, ali so razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku, utemeljeni ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.7.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da po njeni oceni zaradi ponavljanja kaznivih dejanj in prekrškov, zaradi dalj časa trajajoče odsotnosti ter zaradi dejstva, da je tožnik pripadnik tujih oboroženih sil, obstajajo zadržki iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, predvsem tisti, ki jih opredeljuje 3. odstavek tega člena, saj njene ugotovitve kažejo na to, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red in mir. Tožnik sam je potrdil, da je bil dalj časa odsoten iz Slovenije, in navedel, da je bil prostovoljno včlanjen v Zbor narodne garde Republike Hrvatske, tožena stranka pa je tudi ugotovila, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo z dne 8.5.1985 obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl. 251/III in I KZ RS, proti njemu pa sta podani pri temeljnem javnem tožilstvu kazenski ovadbi zaradi kaznivega dejanja zatajitve po čl. 169/V KZ RS in kaznivega dejanja goljufije po čl. 171/III KZ RS, glede katerih pa postopek še ni končan. Nadalje je ugotovila, da je bil tožnik v letu 1991 in začetku leta 1982 večkrat kaznovan zaradi prekrškov po zakonu o temeljih varnosti v cestnem prometu, z odločbo št. 1841/91 z dne 27.9.1991 pa tudi zaradi prekrška po 6. točki 56. člena zakona o orožju.

Tožnik s tožbo uveljavlja tožbena razloga po 1. in 3. točki 10. člena zakona o upravnih sporih. Navaja, da že od leta 1982 živi v Republiki Sloveniji, kjer ima družino, katere člani so vsi slovenski državljani. Dejstvo, da je bil veliko službeno odsoten, še ne pomeni, da v Sloveniji dejansko ne živi, saj vsaka fizična odsotnost iz države še ne pomeni, da oseba stalno ne živi v Sloveniji. Odsotnost iz države je treba tolmačiti v povezavi s tem, ali oseba želi živeti tukaj ali ne. Tožnik pa je bil odsoten le zaradi okoliščin, na katere ni imel vpliva. Prav namen prosilca za državljanstvo pa je odločilen element za oceno dejanskega bivanja. Tožena stranka tudi napačno ugotavlja, da pri tožniku obstajajo zadržki iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, saj podane kazenske ovadbe iz leta 1991 ničesar ne dokazujejo. Tožena stranka tudi ni navedla dokazov, da je tožnik pripadnik oboroženih sil. Tožnik je v decembru 1991 do februarja 1992 občasno vozil za Karitas za Slovenijo in Hrvaško, v tem pa ni nobenega sovražnega delovanja proti Republiki Sloveniji. Tožena stranka je torej nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obstoj zadržkov iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ugotovila na podlagi podatkov operativnih organov. Z njimi je seznanila tožnika, ki večine podatkov ni zanikal. Pri uporabi diskrecijske pravice tožena stranka ni prekoračila njenega namena in obsega, zato predlaga sodišču, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku mora obrazložitev odločbe, ki je ni mogoče šteti za odločbo v enostavni stvari, obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje mora biti ugotovljeno tako, da je možno presoditi, ali so razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku, utemeljeni ali ne. Tožena stranka v obrazložitvi navaja tako dejanske okoliščine, ki se nanašajo na 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), to je tožnikovo dalj časa trajajočo odsotnost, kot dejanske okoliščine, ki se nanašajo na 3. odstavek istega člena, to je dve domnevni in eno pravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje, kaznovanost zaradi prekrškov in pripadnost tuji oboroženi sili. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da meni, da tožniku ne gre državljanstvo niti po 1. niti po 3. odstavku 40. člena ZDS. Vendar izpodbijana odločba poleg ugotovljenih dejanskih okoliščin nima sklepa glede dejanskega stanja niti v smeri 1. odstavka niti v smeri 3. odstavka 40. člena. Iz nje namreč ni razvidno, ali tožnikova daljša odsotnost iz Slovenije pomeni, da tukaj dejansko ne živi (1. odstavek 40. člena) ali, da razlogi odsotnosti, ki so v odločbi le nakazani, ne pa tudi jasno ugotovljeni (ni jasno, ali je bil odsoten zaradi pripadnosti Zboru narodne garde ali zaradi lastništva podjetja, ki ga ima registriranega v Republiki Hrvatski), s tem pa tudi odsotnost sama, pomeni nevarnost za "javni red in mir" (3. odstavek 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena ZDS, ki govori o javnem redu). Nekatere dejanske okoliščine, ki bi utegnile utemeljevati uporabo 3. odstavka 40. člena, pa so po presoji sodišča tudi nepopolno ugotovljene. Podana kazenska ovadba sama na sebi še ni dokaz storjenega kaznivega dejanja, še manj storilčeve kazenske odgovorosti zanj (27. člen ustave Republike Slovenije). Tožena stranka tudi ne navaja, iz odločb katerih organov izhaja, da je bil tožnik v obdobju pred izdajo izpodbijane odločbe večkrat kaznovan zaradi cestnoprometnih prekrškov, tako da njenih tozadevnih navedb niti ni mogoče preveriti. Sodišče je na podlagi vsega navedenega spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, zato je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.