Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da ker četrti odstavek 70. člena ZDSS-1 določa, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni določeno drugače, bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati tudi izrek denarne kazni po drugem odstavku 273. člena ZIZ. V tem socialnem sporu je kot tožnik udeležen zavarovanec iz socialnih zavarovanj in kot toženec Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Namen izdane začasne odredbe je v odložitvi izvršitve obvestila toženca o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varstvo in zaščita pravice, ki se zasleduje z začasno odredbo v socialnem sporu ni istovetno s pravicami, ki so predmet začasnih odredb po 273. členu ZIZ. Določilo 70. člena ZDSS-1 je v prvem odstavku glede vrste začasnih odredb jasno. Izrecno je določeno, da lahko med postopkom sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

Ker je smisel začasne odredbe v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka, sodišče pri izreku denarne kazni ni vezano na predlog upnika. Sodišče je v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ko gre za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1, pogoji za določitev denarne kazni iz drugega odstavka 273. člena ZIZ v socialnem sporu, niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odložilo izvršitev obvestila toženca o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja št. ... z dne 9. 2. 2024 do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Sodišče je zavrnilo predlagane ukrepe na določitev denarne kazni v znesku 500,00 EUR za vsako kršitev v primeru kršitve te začasne odredbe. Sklenilo je, da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo odločeno s končno odločbo.

2. Tožnik je zoper zavrnilni del, v katerem je sodišče zavrnilo njegov predlog za izrek denarne kazni (II. točka izreka) vložil pritožbo.

Sodišče je s sklepom ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev obvestila toženca o zadržanju pravic iz OZZ z dne 9. 2. 2024. Kljub temu tožnik vztraja pri izreku denarne kazni za primer kršitve, saj 4. odstavek 70. člena ZDSS-1 določa, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. ZIZ v drugem odstavku 273. člena določa, da v primeru iz 3. točke prvega odstavka tega člena določi sodišče s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZIZ. Ker ima sklep o začasni odredbi v skladu z 268. členom ZIZ učinek sklepa o izvršbi, mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi sredstva izvršbe, s katerimi se bo začasna odredba realizirala. Brez te sestavine sklep o začasni odredbi ne more učinkovati, zato je treba za primer kršitve, v ta sklep vključiti tudi izrek denarne kazni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki spremeni tako, da se zahtevku na izrek denarne kazni v višini 500,00 EUR za vsako kršitev ugodi, tožencu pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da ker četrti odstavek 70. člena ZDSS-1 določa, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni določeno drugače, bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati tudi izrek denarne kazni po drugem odstavku 273. člena ZIZ. V tem socialnem sporu je kot tožnik udeležen zavarovanec iz socialnih zavarovanj in kot toženec Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Namen izdane začasne odredbe je v odložitvi izvršitve obvestila toženca o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varstvo in zaščita pravice, ki se zasleduje z začasno odredbo v socialnem sporu ni istovetno s pravicami, ki so predmet začasnih odredb po 273. členu ZIZ. Določilo 70. člena ZDSS-1 je v prvem odstavku glede vrste začasnih odredb jasno. Izrecno je določeno, da lahko med postopkom sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

6. Ker je smisel začasne odredbe v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka, sodišče pri izreku denarne kazni ni vezano na predlog upnika. Sodišče je v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ko gre za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1, pogoji za določitev denarne kazni iz drugega odstavka 273. člena ZIZ v socialnem sporu, niso izpolnjeni.

7. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, ki jih mora pritožbeno sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti, niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 156. člena ZPP pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, nosi stroške pritožbe sam.