Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijanim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal dovolj skrbno in se uspel razbremeniti odgovornosti (krivde) za trditve, ki jih je izrekel v spornem intervjuju. V pritožbi še zatrjevane okoliščine, da je informacijo dobil od visokih letalskih častnikov in da se je tožnik tudi sam hvalil, da je letel na vojaškem letalu F 16 ne morejo predstavljati razbremenilnih okoliščin, ki bi omogočale zaključek, da je toženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, s čemer šele bi bila lahko izključena neskrbnost pri podajanju odgovora. Kot vojaški strokovnjak bi moral podvomiti ali pa vsaj preveriti govorice, da je toženec opravljal licenco za civilna pilota na vojaškem letalu, letenje na vojaškem letalu F 16 pa prav gotovo ni primerljivo z letenjem na povsem drugem letalu - tipa pilatus. Zahteva po preverjanju resničnosti informacij je v konkretnem primeru temeljila na višjem standardu profesionalne (poklicne) skrbnosti in ne le na podlagi merila skrbnosti povprečnega človeka - nestrokovnjaka. Od toženca se je zato lahko utemeljeno pričakovalo, da bi se tudi v spornem primeru moral in mogel zavedati, da trditve, ki jih je slišal od drugih niso resnične. Tudi če ni morda vedel, kakšen je postopek pridobitve licence civilnega pilota, bi se moral o tem prepričati - lahko bi na primer v predpisih preveril, kakšen je postopek za pridobitev tovrstne licence, predno se je odločil, da potrdi novinarjeve trditve oz. vprašanje ter na ta način tudi sam nedvomno žaljivo trditev o tožnikovem ravnanju, ki vsebuje celo očitek kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja oz.

korupcijskega kaznivega dejanja, posreduje javnosti.

V pisnem opravičilu v Sobotni prilogi z dne 10.4.1999, to je kmalu po objavi spornega intervjuja, (s katerim je bil seznanjen tudi tožnik), je toženec bralce tudi obvestil o neresničnosti v intervjuju posredovanih informacij. Takšno opravičilo je vsekakor potrebno upoštevati kot delno zadoščenje za tožniku nedvomno povzročene duševne bolečine v zvezi z obravnavanim škodnim posegom.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi še za nadaljnji znesek 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, in se tako sodba sodišča prve stopnje po spremembi v celoti glasi:

1.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe, v 15 dneh.

2.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 309.072,44 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (2.9.2004) dalje do plačila, v 15 dneh.

3.Kar zahteva tožnik več se zavrne." V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta in se potrdi v nespremenjenih a izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 53.009,00 SIT.

Obrazložitev

Na podlagi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 1.500.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od dneva izdaje sodbe, v 15 dneh. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 153.496,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep o stroških spremeni tako, da pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki oz.

podrejeno, da sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožeča stranka že v pritožbi znižala svoj odškodninski zahtevek na 2.500.000,00 SIT in da je ob prisojeni odškodnini v znesku 1.500.000,00 SIT uspela z več kot polovico svojega tožbenega zahtevka. Tudi ni upoštevano, da je tožeča stranka v pravdi uspela s temeljem svojega zahtevka in da se je pritožba, ki je bila vložena zoper prvostopno sodbo nanašala na temelj samega zahtevka in da je tožeča stranka s takšno pritožbo uspela. Sodišče pa je z ugotavljanjem temelja zahtevka porabilo največ časa in dela. Z višino tožbenega zahtevka se je sodišče pve stopnje ukvarjalo sorazmerno malo in te okoliščine bi morale priti v poštev tudi pri odločitvi o stroških postopka v smislu 154. člena ZPP.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo spremeni in tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Poudarja, toženec o tožniku ni trdil in raznašal neresničnih vesti. Na vprašanje novinarja ali je res na vojaškem letalu pilatus opravil civilno pilotsko licenco, je odgovoril, da tako govorijo gospodje iz operativnega poveljstva.

Toženec je imel tudi razloge verjeti, da je res, kar je slišal. Med častniki iz operativnega poveljstva so bili namreč tudi letalski častniki, ki se na področje letalstva spoznajo bolj kot on. Toženec je v to, kar je dejal dodal tudi svoj dvom z besedo "menda". Tudi sodišče ugotavlja le možnost, da so si bralci ustvarili mnenje, da toženčev odgovor ne predstavlja le povzetka trditev drugih, temveč tudi povsem trdno ugotovitev, prepričanje, da je tožnik ravnal tako kot se govori. Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, štev. II Ips 546/2000, z dne 19.9.2001, ki jo mestoma povzema v pritožbi. Po tej sodbi mora biti iz informacije razvidno le to, da se nanaša na dejstva, ki niso preverjena. To pa je lahko razvidno tudi z uporabo besede menda. Tako je potrebno razumeti navedbo vira za govorice in besedo menda tudi v toženčevem primeru in ne kot neko navidezno omilitev izjave, kot ocenjuje prvostopno sodišče. Toženec je o dejanju tožnika govoril kot pojavu nereda in nediscipline v Slovenski vojski. V toženčevih odgovorih ni ničesar v smeri zlorabe položaja, osebnega okoriščenja, politične diskreditacije in podobno.

Toženec je imel utemeljen razlog verjeti v skupno letenje tudi zato, ker je tožnik priznal letenje na pilatusu z letalskim poveljnikom Ž. in se je v medijih pohvalil o tem. Sodišče pa razen z zatrjevanjem toženčeve strokovnosti ni z ničemer obrazložilo svoje presoje tožnikovih navedb in ni z ničemer obrazložilo presoje njegovih trditev. V nasprotju z ZPP so bili zavrnjeni dodatni dokazi - pisanja o tožniku v medijih. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ta pisanja nimajo z zadevo povezave. Z dokazi je hotel toženec sodišču predočiti nerazumljivo stanje, ko tožnik na mnogo hujše očitke in žalitve ne odreagira in od nikogar ne zahteva odškodnine, toženčeve izjave pa naj bi mu povzročile toliko bolečin in vsakovrstne škode. Pritožnik tudi citira odlomke člankov v časopisu Dnevnik, ki izkazujejo žaljive zapise in obtožbe na račun tožnika, na katere pa se tožnik ni nikoli skliceval ali jih omenjal. Toženec jih navaja le zato, da opozori, da tožniku ni verjeti, da ga je sporna toženčeva izjava tako prizadela.

Tudi ni dokazano, da bi tožnik rabil zdravniško pomoč ali drugega strokovnjaka. Dokazal tudi ni kakšnega pisanja v medijih kot posledico toženčevega intervjuja, kot je zatrjeval na zadnjem zaslišanju sodnici. Glede višine prisojenega zneska 1.500.000,00 SIT bi moralo sodišče prve stopnje konkretizirati sodno prakso, na katero se je sklicevalo. Pritožnik navaja zadevo II Ips 546/2000, ko je bila prisojena odškodnina v znesku 1.300.000,00 SIT in zadevo II Ips 402/99, ko je bila zaradi očitka tožniku, da grozi tožencu s smrtjo prisojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT. Toženec odvetnikovi pritožbi prilaga tudi dodatek, ki naj se šteje kot sestavni del pritožbe in v katerem zatrjuje in opisuje politične motive tožnika za vložitev tožbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v druge za tožnika "obremenilne" časopisne članke in da se ni "izreklo o ključnih navedbah toženca", s čemer naj bi bila po mnenju pritožnika storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, predstavljata po svoji vsebini očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo obravnavan v nadaljevanju te pritožbene odločbe. Pritožbeno sodišče pa ne ugotavlja kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP).

Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je tožnik trdil in raznašal neresnične govorice. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnik v spornem intervjuju na vprašanje novinarja ali je res, da je K. nalet za svojo civilno pilotsko licenco opravil na vojaških pilatusih, odgovoril, da "tako govorijo gospodje iz operativnega poveljstva v

X., s katerim je imel priložnost sodelovati v zadnjih nekaj mesecih.

Menda sta se vozila skupaj z načelnikom". Te izrečene besede pa nedvomno predstavljajo tudi raznašanje govoric (glej tudi SSSK - DZS Ljubljana 1994, str. 1128. raznašati: nav. ekspr. : razširjati, razglašati - raznašati čenče, raznašati novice po vasi...). Res je sicer toženec uporabil besedico "menda", kar pa izrečenemu odgovoru ne odvzema narave raznašanja govoric, temveč le njegovo delno omilitev. Ker je tožnik priznan vojaški strokovnjak (kot takšen je bil predstavljen tudi v spornem intervjuju) pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da so si lahko bralci intervjuja ustvarili mnenje, da toženčev odgovor ne predstavlja le povzetka trditev drugih temveč tudi prepričanje, da je tožnik ravnal tako, kot se govori. Res takšna ugotovitev izraža obstoj možnosti oblikovanja opisanega vtisa pri bralcih, kar pa toženčevemu odgovoru ne odvzema njegove protipravnosti, to je žaljive izjave o neresničnem dejstvu izražene v obliki - v tožbi izpostavljenega namiga, da je tožnik zaradi letenja na vojaškem letalu z Y. temu omogočil tudi imenovanje na položaj načelnika in s tem zlorabil položaj. Toženec namreč do govoric kot strokovnjak tudi ni zavzel kritične distance, temveč je nasprotno pri bralcih utrjeval vtis o njihovi resničnosti.

Za toženčevo odgovornost za poseg v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena je tako zadostovala že zgolj omiljena trditev. Tudi informacij, povzetih od drugih, torej govoric, namreč ni mogoče raznašati okrog, ne da se pri njihovem preverjanju prej uporabi tista mera skrbnosti, ki predstavlja izpolnitev pravnega standarda potrebne skrbnosti, v konkretnem primeru - v izpodbijani sodbi pravilno izpostavljena skrbnost dobrega strokovnjaka. Tudi že zgolj z navajanjem oz. raznašanjem neresničnih govoric je v konkretnem primeru bilo poseženo v čast in dobro ime oz. osebnostne pravice prizadetega, odškodninsko odgovoren pa je toženec, ki jih je raznašal naprej, ne da bi se pri tem z zadostno mero skrbnosti prepričal, ali so takšne njemu sporočene trditve sploh mogoče oz. resnične.

Pritožbeno sodišče torej soglaša tudi z izpodbijanim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal dovolj skrbno in se uspel razbremeniti odgovornosti (krivde) za trditve, ki jih je izrekel v spornem intervjuju. V pritožbi še zatrjevane okoliščine, da je informacijo dobil od visokih letalskih častnikov in da se je tožnik tudi sam hvalil, da je letel na vojaškem letalu F 16 ne morejo predstavljati razbremenilnih okoliščin, ki bi omogočale zaključek, da je toženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, s čemer šele bi bila lahko izključena neskrbnost pri podajanju odgovora. Kot vojaški strokovnjak bi moral podvomiti ali pa vsaj preveriti govorice, da je toženec opravljal licenco za civilna pilota na vojaškem letalu, letenje na vojaškem letalu F 16 pa prav gotovo ni primerljivo z letenjem na povsem drugem letalu - tipa pilatus. Zahteva po preverjanju resničnosti informacij je v konkretnem primeru temeljila na višjem standardu profesionalne (poklicne) skrbnosti in ne le na podlagi merila skrbnosti povprečnega človeka - nestrokovnjaka. Od toženca se je zato lahko utemeljeno pričakovalo, da bi se tudi v spornem primeru moral in mogel zavedati, da trditve, ki jih je slišal od drugih niso resnične. Tudi če ni morda vedel, kakšen je postopek pridobitve licence civilnega pilota, bi se moral o tem prepričati - lahko bi na primer v predpisih preveril, kakšen je postopek za pridobitev tovrstne licence, predno se je odločil, da potrdi novinarjeve trditve oz. vprašanje ter na ta način tudi sam nedvomno žaljivo trditev o tožnikovem ravnanju, ki vsebuje celo očitek kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja oz.

korupcijskega kaznivega dejanja, posreduje javnosti. Toženec torej ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ko je pritrdilno odgovoril na novinarjevo vprašanje - "ali je res, da je K. nalet za svojo civilno pilotsko licenco opravil na vojaških pilatusih". Na pravilnost takšnega zaključka pa kaže celo samo toženčevo ravnanje po objavljenem intervjuju, ko se je tožniku opravičil in navedel, da je ugotovil, da je to, kar je navajal, neresnično. Sporne govorice so bile torej nedvomno preverljive, torej se je bilo mogoče prepričati o njihovi verodostojnosti. Ob povedanem pritožbeno sodišče tako ne more soglašati s pritožbenimi trditvami, da je imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost podanih izjav drugih. V njegovem ravnanju so podani tudi znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, pri čemer pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da poseg v čast in dobro ime oz. druge osebnostne pravice ni mogoč le na podlagi storitve enega od kaznivih dejanj, uvrščenih med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, temveč tudi z ravnanjem, ki ni nujno istovetno s katerim od takšnih kaznivih dejanj. Pomembno je, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti - torej nedopustno škodno ravnanje (ki je lahko vsako tisto dejanje, ki drugemu povzroči škodo - člen 16 ZOR), vzročna zveza med takšnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost (krivda - naklep ali malomarnost) povzročitelja.

Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. štev. II Ips 546/2000, z dne

19.9.2001, na katero se tudi sklicuje pritožnik, se nanaša na sporni primer, ki ni primerljiv s predmetnim sporom. Obravnava namreč poseg v čast in dobro ime oziroma osebnostno pravico, ki ga lahko stori novinar pri publicistični dejavnosti. V konkretnem primeru pa gre za intervjuvano osebo - vojaškega strokovnjaka, ko se je kot je bilo že zgoraj pojasnjeno v časopisu obravnavala problematika s področja dejavnosti intervjuvanca, ki je s svojim strokovnim ugledom s področja, ki ga je intervju obravnaval, nedvomno utrjeval vtis o resničnosti povedanega oziroma vsaj omogočal utrjevanje takšnega prepričanja pri bralcih.

Pač pa je utemeljena pritožba glede višine odškodnine, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbenim zavzemanjem, da je toženec z neodreagiranjem na časopisne članke, v katerih naj bi bili navedeni očitki in žaljivi komentarji, pokazal čustveno neobčutljivost, kar naj bi preprečevalo priznanje odškodnine za duševne bolečine v spornem primeru. Prvostopno sodišče je takšno povezavo na podlagi ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za povsem drugačne žaljive očitke, pravilno izključilo, pri čemer so bili procesno pravilno zavrnjeni kot prepozno predloženi dokazni predlogi z vpogledom v članke objavljene v letih 1998 in 1999, saj jih je toženec predložil že po prvem naroku za glavno obravnavo, dne 25.4.2003, pri čemer toženec te procesne sankcije tudi ni preprečil z navajanjem kakšnih ekskulpacijskih razlogov v smislu določbe 2. odstavka 286. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je, ko je odmerjalo višino odškodnine ugotovilo, da se je toženec tožniku opravičil s prispevkom v pismih bralcev.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega pri odločanju o višini tožbenega zahtevka ni upoštevalo, tako ni utemeljen.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je to dejstvo bilo pri odmeri odškodnine upoštevano v premajhni meri. V pisnem opravičilu v Sobotni prilogi z dne, to je kmalu po objavi spornega intervjuja, (s katerim je bil seznanjen tudi tožnik), je toženec bralce tudi obvestil o neresničnosti v intervjuju posredovanih informacij. Takšno opravičilo je vsekakor potrebno upoštevati kot delno zadoščenje za tožniku nedvomno povzročene duševne bolečine v zvezi z obravnavanim škodnim posegom. Upoštevaje tudi sodno prakso v primerih posegov v čast in dobro ime (del teh citira tudi pritožnik) je po oceni pritožbenega sodišča upoštevaje tudi navedeno toženčevo opravičilo primerna odškodnina 700.000,00 SIT, in ne 1.500.000,00 SIT, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Šele z znižano odškodnino je pravilno upoštevana določba 200. člena ZOR, ki pri odmeri odškodnine narekuje upoštevanje razen trajanja in intenzivnosti bolečin tudi vseh drugih okoliščin primera, pri čemer pa mora sodišče gledati ne le na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (satisfakcija pri odškodnini za negmotno škodo), temveč tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V konkretnem primeru je bilo res poseženo v toženčevo ustavno varovano - osebnostno pravico, prav tako je na toženčevo duševno trpljenje vplivalo dejstvo, da je bil intervju objavljen v vplivnem in zelo branem slovenskem časopisu oziroma njegovi poznani Sobotni prilogi, namig, izhajajoč iz spornih izjav, o zlorabi položaja in koruptivnem ravnanju pa nedvomno hud za čast in dobro ime vsakogar, ne le toženca, ki je tedaj opravljal visoko državno funkcijo. Vendar pa tudi v podobnih resnejših primerih po ustaljeni sodni praksi odškodnine ne presegajo zneskov 10 povprečnih plač (primerjaj tudi sodbo VS RS II Ips 131/2000 objavljeno v Bazi SOVS). Odmero "polne odškodnine", pa kot že zgoraj omenjeno, v konkretnem primeru preprečuje dejstvo, da se je toženec javno opravičil, kar je potrebno upoštevati v večji meri, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pri tem tudi ni mogoče spregledati, da pomeni javna objava preklica neresničnih izjav ali opravičila povzročitelja škode oškodovancu celo ene od zakonsko predvidenih oblik zadoščenja, ki bi jo tožnik lahko tudi uveljavljal s tožbo (primerjaj določbo 199 člena ZOR), po drugi strani pa sicer toženčevemu opravičilu v spornem primeru glede na opisane okoliščine ni mogoče dati takšnega pomena, za kakršnega se zavzema pritožnik - da bi bila namreč na njegovi podlagi lahko povsem izključena v tej pravdi uveljavljana denarna odškodnina. Vsa našteta zakonska merila in kriteriji torej niso bili upoštevani z izpodbijano sodbo, zaradi česar je navedeno zakonsko določilo kršeno in je s tem podan uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava. Šele s to sodbo znižani znesek predstavlja povsem zadostno zadoščenje za v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljene duševne bolečine, ki jih je trpel tožnik zaradi spornega posega v njegove osebnostne pravice, upoštevaje v ustrezni meri vse okoliščine primera. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v navedenem obsegu (člen 358 - tč. 4 ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Spremenjena odločitev glede višine tožbenega zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede stroškov prvostopnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov prvostopnega postopka enako kot že prvostopno sodišče upoštevalo kot višino uveljavljanega tožbenega zahtevka znesek 5.000.000,00 SIT, saj je tožbo delno umaknil in skrčil tožbeni zahtevek na znesek 2.500.000,00 SIT - na procesno upošteven način upoštevaje določbo 2. odstavka 188. člena ZPP, šele na zadnji glavni obravnavi dne 2.9.2004 in je sodišče prve stopnje lahko s sklepom tudi šele tedaj ugotovilo delni umik tožbe.

Tožnik je torej od uveljavljanih 5.000.000,00 SIT uspel z zneskom

700.000,00 SIT in tako znaša njegov uspeh 14%, uspeh toženca je torej 86 %. Toženec je tako dolžan tožniku plačati 14% v izpodbijani sodbi pravilno odmerjenih stroškov v višini 527.152,00 SIT, kar znese

73.801,28 SIT. Tožnik pa je tožencu dolžan plačati 86% v izpodbijani sodbi pravilno odmerjenih stroškov v višini 445.202,00 SIT, kar znese

382.873,72 SIT. Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se izkaže, da mora tožnik tožencu plačati 309.072,44 SIT njegovih stroškov.

Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov pravdnih strank.

Potrebno pa je bilo stroškovno zavrniti tožnikovo pritožbo, ki izpodbija le odločitev o stroških postopka. Takšna zavrnilna odločitev je delno nujna posledica spremenjene odločitve o glavničnem zahtevku, delno pa tudi posledica že pri zgoraj obrazloženi pritožbeni stroškovni odločitvi navedenih razlogov. Tako tudi pri novi odmeri stroškov pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbene zahteve, naj se kot zahtevani znesek upošteva 2.500.000,00 SIT in ne 5.000.000,00 SIT (natančno pojasnjeno že zgoraj), kot tudi ne nadaljnjega pritožbenega očitka, da bi moralo biti upoštevano, da je toženec v celoti uspel s temeljem zahtevka. Procesne določbe, ki urejajo povrnitev stroškov postopka, namreč ne predpisujejo načina ugotavljanja uspeha pravdnih strank v zvezi z odločanjem o odškodninskih zahtevkih. Zato metoda, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, povzelo pa tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o spremenjenem uspehu pravdnih strank (upoštevanje odstotka uspeha glede na višino tožbenega zahtevka in ne tudi še posebej glede na temelj zahtevka), ni v nasprotju z določbami ZPP. Določba 154. člena ZPP tako ni kršena, kot neutemeljeno očita tožnik v pritožbi. Zato je moralo pritožbeno sodišče zavrniti tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu, kolikor torej tožnik zahteva ugodnejšo stroškovno odločitev, prvostopno sodbo potrditi (člen 353 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Toženec je v pritožbenem postopku uspel z zneskom 800.000,00 SIT (1.500.000,00 SIT - 700.000,00 SIT). Potrebni priglašeni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 v zvezi z tar.štev. 21/1 OT) in poročilo stranki 20 točk (Tar.štev. 39/4 OT), kar skupaj znese 395 točk x 110 SIT = 43.450,00 SIT ter zahtevani 20% DDV v višini

8.690,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še priglašene stroške poštnine in administrativne stroške v višini 2% od priznanih odvetniških stroškov, to je 869,00 SIT. Stroškov v zvezi z odgovorom na tožnikovo pritožbo pa pritožbeno sodišče tožencu ni moglo priznati, saj odgovor na pritožbo zoper sklep o stroških postopka ni predviden (člen 366 ZPP) in zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov (člen 155/1 ZPP). Skupaj je tako tožnik dolžan tožencu plačati še 53.009,00 SIT pritožbenih stroškov, glede na neuspešnost svoje pritožbe pa mora svoje pritožbene stroške nositi sam.