Jedro

Tožnikova trditev, da so uredbo, na katero se sklicuje, dolžni upoštevati carinski organi po uradni dolžnosti, ni pravilna. ECL je namreč vloga, s katero tožnik zahteva, kako naj se blago carini. Kontingenti so namreč ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova v ECL, ni pa tega dolžan storiti. Če ugodnosti ne uveljavi oziroma jih ne uveljavi na predpisan način, tako, da v ustrezno polje ECL (36 oziroma 39) vpiše ustrezno šifro, se šteje, da ugodnosti ne želi, in da torej veljajo za blago običajne carinske stopnje, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinskega urada A z dne 24. 1. 2001, s katero je le-ta zavrnil zahtevo tožnika za delni odpust carinskega dolga in spremembo podatkov v deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet z dne 19. 12. 2000 Carinske izpostave (CI) B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po podatkih upravnih spisov družba AAA d.o.o. kot deklarant za sprostitev blaga v prost promet vložila ECL za različne vrste blaga. Pri tem je deklarant prijavil postopek 4071 v polju 37, polji 36 in 39 sta bili prazni, v polje 47 pa je prijavil različno carinsko stopnjo in 19 % DDV. Dne 23. 1. 2001 pa je vložil zahtevek za spremembo podatkov v ECL in za delni odpust carinskega dolga, češ, da ni upošteval določb Uredbe o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 2000 (Uradni list RS, št. 103/99 - dalje uredba) in navedel, da želi vpis šifre 0 v polje 36 in 4005 v polje 39 ECL, kar ima za posledico nižje carinske dajatve. Takšen zahtevek je po presoji tožene stranke prvostopni organ utemeljeno zavrnil, sklicujoč se na določbe 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, dalje CZ), 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) ter pri tem pravilno izhajal iz ugotovitve, da so se podatki v deklaraciji pravilno upoštevali in da ne gre za očitno napako. Po uredbi, na katero se sklicuje, bi sicer deklarant lahko uveljavljal znižano carinsko stopnjo za uvoženo blago. Vendar pa bi bil v takšnem primeru po določbi 18. člena uredbe pri uvozu dolžan v polje 39 vpisati številko 4005. Ker polje ni bilo izpolnjeno na opisan način, je iz vseh ostalih podatkov sledilo, da gre za uporabo carinske stopnje iz carinske nomenklature in ne za neusklajenost listin s podatki v deklaraciji. Posledično pa tudi po mnenju tožene stranke ni podlage za spremembo podatkov v deklaraciji in s tem za delni odpust carinskega dolga. Po 3. odstavku 158. člena CZ se namreč plačilo carinskega dolga odpusti samo do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času obračuna ni bil dolgovan. Po prej povedanem pa je bil v ECL opravljen obračun, ki je bil skladen z zakonom. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožena stranka še navaja, da gre pri določbah uredbe za posebno ugodnost, ki jo uvoznik lahko izkoristi. V tem primeru mora izpolniti deklaracijo skladno z uredbo, tako, da le-ta vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni za izbran carinski postopek, ter ji priložiti ustrezne dokumente. Carinski deklarant je torej tisti, ki izbere ustrezni carinski postopek in ne carinski organ, zato je tožnik po presoji tožene stranke v zmoti, kolikor meni, da bi moral carinski organ po uradni dolžnosti, na podlagi razpoložljivih podatkov, upoštevati znižano carinsko stopnjo. Popravlja pa lahko glede na določbo 1. odstavka 223. člena ZUP samo očitne pisne pomote in ne tudi tistih, ki so v izjavi volje stranke.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo v nov postopek. V tožbi navaja, da je že v pritožbi pojasnil, da je za vlogo smiselno zahteval naknadno preveritev carinske deklaracije in pravilno odmero carinskega dolga in ne njene spremembe zaradi neusklajenosti listin z deklaracijo, vendar se tožena stranka do teh navedb ni opredelila. Sam meni, da za naknadno preverjanje deklaracije ni nobene ovire, saj CZ v 62. členu jasno določa, da carinski organi lahko tudi na zahtevo deklaranta preverijo deklaracijo, tudi po prepustitvi blaga. Prav tako po mnenju tožeče stranke ni ovire, da se pri naknadnem preverjanju ne bi ugotovilo, da deklaracija ni izpolnjena skladno s predpisi oziroma skladno z uredbo. V 4. odstavku 145. člena uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99) je namreč določeno, da carinski organ v primeru, ko se zaradi naknadne predložitve manjkajočega podatka, konkretno tistega o šifri 4005, lahko odobri uporaba znižane carinske stopnje, in obračuna uvozne dajatve po znižani stopnji. Zato bi carinski organ skladno z določbami 62. člena CZ lahko izdal odločbo, s katero bi dopolnil deklaracijo oziroma ugotovil novo višino carinskega dolga. Uredba v 5. členu ne določa, da se znižana stopnja uporablja le na predlog deklaranta in da kot taka za carinski organ ni zavezujoča. Vladna uredba kot predpis zavezuje tudi carinske organe. To pa po mnenju tožeče stranke pomeni, da je carinski organ v primeru, ko v deklaraciji naleti na blago iz uredbe, dolžan upoštevati carinsko stopnjo po uredbi in ne običajne, ki je z določitvijo znižanja izključena. Če bi vlada želela drugače, bi to zapisala, tako pa je v 5. členu uredbe določen kontingent v neomejeni višini za uporabo znižane carinske stopnje za blago po uredbi. Zato tožeča stranka tudi meni, da plačilo carine po običajni stopnji v primeru, ko je določena znižana, dejansko predstavlja plačilo carinskega dolga, ki v času obračuna ni bil dolgovan. S tem pa je podana tudi podlaga za njegov odpust na podlagi 3. odstavka 158. člena CZ in s tem za ugoditev tožnikovemu zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu upravnih spisov ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi pravilno pravno podlago. Tudi po mnenju sodišča carinski organ prve stopnje utemeljeno ni ugodil tožnikovi zahtevi v tem smislu, da se spozna ECL za nepravilno in na tej podlagi zmanjša carinski dolg iz obravnavanega uvoza. Tožnikova trditev, da so uredbo, na katero se sklicuje, dolžni upoštevati carinski organi po uradni dolžnosti, ni pravilna. ECL je namreč vloga, s katero tožnik zahteva, kako naj se blago carini. Kontingenti so namreč ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova v ECL, ni pa tega dolžan storiti. Če ugodnosti ne uveljavi oziroma jih ne uveljavi na predpisan način, tako, da v ustrezno polje ECL (36 oziroma 39) vpiše ustrezno šifro, se šteje, da ugodnosti ne želi, in da torej veljajo za blago običajne carinske stopnje, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka. V obravnavanem primeru pa med strankama ni sporno, da tožnik v ECL podatkov, ki se zahtevajo po uredbi, ni vpisal. To pa pomeni, da je ECL pravilna, le da tožnik na njeni podlagi ni uveljavljal ugodnosti, zato mu jih tudi ni bilo mogoče priznati. Hkrati pa to pomeni, da ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, posledično pa tudi ne za odpust carinskega dolga, ki ga je tožnik predlagal v svoji vlogi. Sprememba ECL pa po sprostitvi blaga v prost promet ni več možna (50. člen CZ). Določbe 145. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, pa tudi ni mogoče uporabiti, ker ne gre za poenostavljeni postopek carinjenja, ko je ECL lahko (na podlagi posebne zahteve in posebnega dovoljenja) vložena tudi brez vseh predpisanih podatkov.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.