Jedro

Interes stranke z interesom v upravnem sporu je vezan na eno od strank, zato je ugoditev njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka vezana na njen uspeh.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba št. ... z dne 29. 7. 2005 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. 2. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožeče stranke v 1. točki odpravila odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 10. 11. 2004 v točki I.1 in I.2 izreka; v 2. točki pa odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) dolžna denacionalizacijskemu upravičencu, K izročiti obveznice v višini ... DEM kot obliko odškodnine za podržavljene nepremičnine parc. št. 1 zgradba, stavbišče - 2379 m2, parc. št. 2 stavbišče 418 m2, parc. št. 3 vrt 3 - 137 m2 in parc. št. 4 vrt 2 - 8725 m2, ob podržavljenju vpisane v vl. št. 5 k. o. Z. Prvostopni organ je s citirano odločbo za podržavljene nepremičnine določil odškodnino v korist upravičenca v višini ... DEM. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe šteje za neutemeljen ugovor, da bi se moralo eno polovico podržavljene parc. št. 4 oceniti po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok). Nezazidana stavbna zemljišča se v postopkih denacionalizacije vrednotijo po določbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Določba 11. člena Navodila določa, katera zemljišča se štejejo za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča. V smislu določb Navodila je kot nezazidano stavbno zemljišče mišljena zemljiška parcela, kar je skladno z določbami 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97). Navedeno pomeni, da je v smislu 11. člena Navodila potrebno upoštevati, da se pogoji komunalne opremljenosti presojajo z vidika posamezne parcele in ne z vidika posameznih delov parcele. V zvezi z ugovorom o dejanski rabi parc. št. 3 pa pojasnjuje, da glede na metodo, s katero se izračunava vrednost stavbnega zemljišča in glede na to, da je šlo za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, vrste rabe navedenega zemljišča niti ni potrebno ugotavljati. Zmotni so ugovori, da bi bilo potrebno navedeno zemljišče oceniti na način razviden iz priloge 4 Navodila. Tožena stranka šteje kot resničen tisti podatek, ki izvira iz uradne evidence zemljiškega katastra. Upoštevati pa tudi ne more ugovorov v smeri, da bi moral cenilec del zemljišča (v izmeri 81,70 m2) parc. št. 1 in 2 oceniti kot nezazidano stavbno zemljišče. Navedeno zemljišče je bilo po katastrskih podatkih opredeljeno kot stavbišče, zato je cenilec to zemljišče v skladu z določbami 11. in 12. člena Navodila pravilno štel kot zazidano stavbno zemljišče. V zvezi z ovirami po 1. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) pa zaključi, da je ovira po tej določbi podana, kajti nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in bi bila z njeno vrnitvijo tudi bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, saj iz dokazov izhaja, da na območju občine A ni primernega nadomestnega objekta. Upoštevala pa je ugovore, da je cenilec napačno ocenil predmetna zemljišča in upošteval posamezne faktorje oziroma količnike, ki veljajo za izračun vrednosti kmetijskih zemljišč, in ugovor, da bi moral cenilec odšteti površino fundusa objekta pri parcelah št. 1 in 2. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranka, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava. Ne strinja se z izračunano višino odškodnine v višini ... DEM, ki jo je tožena stranka določila za podržavljeni zemljišči parc. št. 1 in 2, obe k. o. A. Na zemljišču je ob podržavljenju stal objekt, površina obeh parcel skupaj pa je bila 2797 m2, kar izkazuje potrdilo o zemljiško katastrskih podatkih. Na navedenih parcelah je stala stavba v bruto izmeri 905,10 m2, kar je izračunal izvedenec ZZ. V skladu s 16. členom Navodila je v vrednosti točke 4 DEM upoštevano tudi stavbno zemljišče. V 12. členu Navodila je površina zazidanega stavbnega zemljišča opredeljena kot vsota površine stavbišča in površine funkcionalnega zemljišča. Šestnajsti člen Navodila pa določa, da je pri objektih iz 1. in 2. odstavka tega člena v vrednosti točke vsebovana tudi vrednost stavbnega zemljišča v ustreznem deležu, ki pripada delu ali celoti objekta. Ob upoštevanju navedenega znaša v predmetni zadevi površina stavbišča 905,10 m2, površina funkcionalnega zemljišča 1810,20 m2. Skupna površina zazidanega stavbnega zemljišča znaša skupaj 2717,30 m2 kar pomeni, da je razliko v površini (celotno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče), ki v tem primeru znaša 81,70 m2, po mnenju tožeče stranke možno vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče, česar pa tožena stranka pri izračunu ni upoštevala, in tudi ne, da je površina fundusa in funkcionalnega zemljišča v skupni izmeri 2715,30 m2 že vsebovana v vrednosti točke. Izračun tožene stranke ima za posledico, da je za površino funkcionalnega zemljišča 1810,2 m2 odškodnina določena dvakrat, in sicer prvič, ko je to zemljišče vsebovano v vrednosti točke 4 DEM in drugič, ko je tožena stranka odškodnino za to površino določila še s posebnim izračunom. Uporabljena metodologija v ZDen nima podlage. Upravičencu za preostalo zemljišče s parc. št. 36 in 37, v površini 81,70 m2, pripada odškodnina v obliki obveznic v višini ... DEM, preostalo zemljišče pa je že vsebovano v vrednosti točke in ga ne gre ceniti posebej. Ob izkazanih vseh elementih, bi po mnenju tožeče stranke znašala višina odškodnine v obliki obveznic za obravnavano premoženje ... DEM. Ne strinja pa se s skupno višino odškodnine v obliki obveznic tudi zato, ker iz obrazložitve odločbe ni razvidno, za katero premoženje je tožena stranka določila odškodnino v višini ... DEM. Vztraja tudi pri ugovoru, po določbi 1. točke 19. člena ZDen. Upravni organ je v postopku sicer pridobil izračun izvedenca glede nesorazmernosti stroškov nadomestitve nepremičnine, vendar pa iz izračuna ni razvidno, ali bi bili stroški nesorazmerno veliki oziroma, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem, ker izračun zgoraj imenovanega cenilca ne vsebuje analize stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta moral podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Pritrjevanje prvostopnemu organu, da na obravnavanem območju ni primernega nadomestnega objekta za opravljanje dejavnosti, po mnenju tožeče stranke še ne pomeni, da so ovire izkazane. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila, in navedla, da znižanje odškodnine ni utemeljeno. Meni, da je dejansko stanje glede ugotovljenih ovir pravilno izkazano. Na območju treh občin v J, to je A, C in U, zanesljivo ni objekta, ki bi bil primeren kot nadomestni objekt. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje nepremičnin parc.št. 1 in 2 k.o. A, seštevek celotne višine odškodnine za nepremičnine, ki so predmet obravnavanega denacionalizacijskega postopka in podanost ovir za vrnitev v naravi.

Tožeča stranka utemeljeno ugovarja pravilni uporabi materialnega prava pri vrednotenju nepremičnin parc. št 1 in 2 k.o. A. ZDen v 39. členu določa, da se za način ugotavljanja vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov uporablja enačba iz Pravilnika, navedenega v 2. odstavku 44. člena tega zakona, vrednost točke omenjene v tej enačbi pa znaša tolarsko protivrednost 4 nemške marke na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Po 3. odstavku 16. člena Navodila vrednost točke iz 39. člena ZDen vsebuje tudi vrednost stavbnega zemljišča (stavbišča in funkcionalnega zemljišča) v ustreznem deležu, ki pripada delu ali celoti objekta. Če funkcionalno zemljišče k objektu ni določeno, se po 12. členu Navodila v vrednosti točke upošteva funkcionalno zemljišče v površini dvakratne površine fundusa, preostali del zemljišča pa vrednoti samostojno. Glede na citirane določbe ZDen in Navodila je tako utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da je bila vrednost funkcionalnega zemljišča v obsegu dvakratne površine fundusa že upoštevana v vrednosti stavbe na parc. št. 1 k.o. A, ki je bila točkovana po točkovni metodi ter zato ni utemeljeno ponovno ovrednotenje funkcionalnega zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča (enako sodba Vrhovnega sodišča I Up 1409/2002 z dne 23. 3. 2005).

Utemeljen pa je tudi ugovor, da bi bilo pri ugotavljanju površine funkcionalnega zemljišča treba uporabiti določbo 12. člena Navodila. Po 12. členu Navodila se v primeru, če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča (zazidano stavbno zemljišče) ni mogoče ugotoviti oziroma v primeru, ko funkcionalno zemljišče k objektu ni določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu največ dvakratna površina stavbišča s stanovanjskimi objekti. To določbo je treba razlagati tako, da se kot stavbišče šteje dejansko pozidano zemljišče, torej fundus - tloris objekta, kot funkcionalno zemljišče pa njegov dvakratnik, če gre za objekt iz 1. odstavka 16. člena Navodila, kolikor funkcionalno zemljišče do odločanja o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin še ni bilo določeno v skladu s predpisi o urejanju naselij in drugih posegih v prostor oziroma s predpisi, ki so pred uveljavitvijo navedenih predpisov urejali določanje funkcionalnega zemljišča. Ni pomembno, kot kaj je bilo in kot kaj je zemljišče po vrsti opredeljeno v zemljiškem katastru oziroma v zemljiški knjigi. Če izračun izkaže, da ne gre za funkcionalno zemljišče, se pri določitvi odškodnine ovrednoti ugotovljena razlika zemljišča kot komunalno opremljeno nezazidano zemljišče. Navedeno pomeni, da denacionalizacijski upravičenec ni upravičen do vrednotenja celotne površine obeh parcel kot zazidano stavbno zemljišče (enako sodba Vrhovnega sodišča 1 Up 193/2002 z dne 20. 1. 2005).

Utemeljen pa je nadalje tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na višino odškodnine v znesku ... DEM. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi korektno obrazložila, katere ugovore je v pritožbenem postopku upoštevala, nato pa na strani 6., 1. odstavek, napravila seštevek relevantnih odškodnin, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kaj se nanaša sporni znesek.

Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja ovire po 1. odstavku 19. člena ZDen. V 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Prvi razlog, torej da se v sporni stavbi opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja, med strankami ni sporen. Sporen pa je obstoj enega od nadalje določenih razlogov, torej ali bi bila zaradi vračila nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino oziroma da bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Za utemeljenost ovire iz 1. odstavka 19. člena ZDen zadostuje že podanost dejanskega stanja po enem izmed citiranih spornih pogojev, v kolikor je podan status nepremičnine, ki utemeljuje uporabo določbe po 1. odstavku 19. člena ZDen. Po mnenju sodišča pa je bilo dejansko stanje glede razloga, da bi bila zaradi vračila nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, zadostno raziskano, in ugotovitev da ker na območju treh občin ni objekta, v katerem bi se lahko opravljala izobraževalna dejavnost, kot v spornem, opravičuje uporabo določbe 1. odstavka 19. člena ZDen. Glede na navedeno sodišče ne odgovarja na tožbene ugovore, ki se nanašajo na nezadostno ugotovljeno dejansko stanje za uporabo drugega spornega razloga.

V ponovnem postopku reševanje pritožbe naj tožena stranka upošteva stališče sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, določbe 44. člena ZDen in podzakonskih predpisov, ki urejajo vrednotenje nepremičnin in o zadevi ponovno odloči. Ker je bilo v denacionalizacijski zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranki z interesom je sodišče zavrnilo, saj je bil interes stranke z interesom na strani tožene stranke, njena odločba pa je bila odpravljena na podlagi uspešne tožbe tožeče stranke, torej je odločitev sodišča o stroških v skladu z načelom uspeha v postopku, ki ga določa ZPP, ki se na podlagi 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.