Jedro

Akt o kategorizaciji ima konstitutivni učinek in za tožnika pomeni dejansko razlastitev, ne glede na vpis v zemljiški knjigi – od lastninske pravice mu je ostala le gola pravica. V posledici to pomeni, da tožnik kot lastnik zemljišča, ki je del z odlokom občine kategorizirane javne ceste, zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ne more uspeti s svojim zahtevkom na opustitev poseganj v javno pot (z negatornim zahtevkom zoper toženca), saj bi odločitev posegla v obstoječo javno cesto kot javno dobro. Stvarnopravni zahtevki prizadetih lastnikov zemljišč so glede na povedano namreč izključeni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pravdni zadevi P 189/2013 in P 236/2013 združita, pri čemer vodilni spis postane pravdna zadeva P 189/2013, dovolilo pa je tudi razširitev predloga za izdajo začasne odredbe tožnika po nasprotni tožbi A. I.; zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika po primarni tožbi Z. P., da se tožencu A. I. nalaga, da nemudoma preneha voziti s tovornjaki po parcelah št. *165// in 2452/1, obe k.o. X., last tožnika, pri čemer se mu za primer nespoštovanja začasne odredbe zagrozi z denarno kaznijo v znesku 4.000,00 EUR, pri čemer začasna odredba traja do izteka 30 dne po pravnomočnosti pravde; zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi Z. P., da je toženec dolžan opustiti vsakršne posege v lastninsko pravico tožnika na navedenih parcelah, še posebej pa je dolžan opustiti vožnjo z vsemi vozili, zlasti tovornjaki, v roku 15 dni, pri čemer se tožencu, pod pretnjo denarne kazni, prepoveduje vsako bodoče poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na navedenih parcelah, vse s stroškovno posledico; zavrglo predlog tožnika po nasprotni tožbi A. I. za izdajo začasne odredbe, da je toženec dolžan nemudoma s cestišča in zračnega prostora nad cestiščem obstoječe cca 3 metre široke asfaltne ceste, ki poteka preko spornih nepremičnin, odstraniti kmetijski traktor s prikolico in se vzdržati nameščanja vsakršnih drugih predmetov na cesto, žleb, ki je s hiše D. nameščen preko ceste, namestiti najmanj 0,7 m višje na streho gospodarskega objekta na način, da bo premičen, ali ga začasno odstraniti, da bodo možne vožnje z vozili ter tovorom 7 m, odstraniti tablo, ki ob cesti prepoveduje vožnje in prenehati pisno ali ustno prepovedovati hojo ali vožnjo tožencu in osebam, ki tam hodijo ali vozijo po njegovem nalogu, pri čemer se v primeru kršitve obveznosti tožencu izreče denarna kazen 4.000,00 EUR; zavrglo tožbo tožnika po nasprotni tožbi A. I. na ugotovitev, da v breme vsakokratnega lastnika spornih nepremičnin obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi cca 3 m široki asfaltni cesti, ki iz severovzhodne strani pripelje s parcel št. *165/1 in 2474, k.o. X., na parcelo št. *165/2, se po njej med hišo na eni strani ter gospodarskim objektom na drugi strani ceste nadaljuje proti zahodu na parcelo št. 2452/1 te k.o. in preko nje preide na parcelo št. *262 te k.o., in sicer za gospodinjsko in kmetijsko rabo kot tudi za potrebe gradnje ter vzdrževanja objektov na gospodujočih nepremičninah, vse v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin (ki so v tožbenem predlogu številčno navedene), in so sedaj v lasti A. I., toženec pa je nemudoma dolžan s cestišča in zračnega prostora nad cestiščem obsoječe asfaltne ceste, ki poteka preko njegovih nepremičnin, odstraniti žleb, ki je z njegove hiše D. preko ceste nameščen na streho njegovega gospodarskega objekta, ga preurediti tako, da bo na obeh koncih premičen, ali ga začasno odstraniti, s cestišča odstraniti kmetijski traktor s prikolico ter odstraniti tablo, ki ob cesti prepoveduje vožnje in prenehati pisno ali ustno prepovedovati hojo ali vožnjo tožencu in osebam, ki tam hodijo ali vozijo po njegovem nalogu, pri čemer se je toženec dolžan tudi v bodoče, pod pretnjo denarne kazni, vzdržati motenja ali onemogočanja izvrševanja služnostne pravice tožnika po nasprotni tožbi s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik po tožbi, toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik, Z. P., se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pristranska, enostranska in koruptivna. Sodišče ne bi smelo dopustiti razširitve predloga za izdajo začasne odredbe. Če je zavržen predlog za izdajo začasne odredbe, se mora zavreči tudi razširitev predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, obrazložitev odločitve je v nasprotju z dokazi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tudi tožbenemu zahtevku, iz istih razlogov kot bi moralo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče naj si dosedanje trditve tožnika v postopku, pozorno prebere in jih upošteva. Zavrača ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljata parceli št. 165/2 in 2452/1, k.o. X., javno pot v naselju. Drugi odstavek 39. člena Zakona o cestah določa, da so občinske ceste v lasti občin, status javnih cest pa mora biti po določbi drugega odstavka 3. člena tega zakona, javno dobro. V spornem obsegu ne gre za cesto, temveč za asfaltirano dvorišče pritožnika med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem. Tudi ne drži, da je že Odlok o kategorizaciji občinskih cest v mestni občini Novo mesto (Ur. l. RS, 40/2001), kategoriziral isto pot. Odločitev sodišča ne sme temeljiti na odloku kot podzakonskem aktu, ampak na zakonu in Ustavi. Občina Straža s pritožnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč, niti ni zoper pritožnika uvedla razlastitvenega upravnega postopka, s čimer je tožniku kršena zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi. Ker je sodnik vodil postopek pristransko, enostransko in koruptivno, predlaga, da pritožbeno sodišče, ob vrnitvi postopka v izpodbijanem delu v novo sojenje sodišču prve stopnje, odloči, da novo sojenje vodi drug sodnik.

4. Toženec po tožbi, tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec, A. I., je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Toženec se pritožuje zoper zanj neugodni del odločitve zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter odločitev v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz zagotovitev sodišča prve stopnje sledi, da preko parcel št. *165/2 in 2452/1, k.o. X. (v lasti tožnika), poteka asfaltirana pot, ki je kategorizirana kot občinska pot, pri čemer pa je zemljišče po katerem pot poteka še vedno v lasti tožnika, ki je kot lastnik zemljišč vknjižen v zemljiški knjigi. Toženec je zatrjeval, da je služnostno pravico poti pridobil na originaren način s priposestvovanjem, pa tudi, da mu javni organi ne nudijo učinkovitega javnega varstva uporabe te poti, ravno zaradi dejstva, ker pot poteka po zasebnem zemljišču. Sodišče prve stopnje je tožbo in predlog za začasno odredbo zavrglo, ker naj toženec, zaradi dejstva, da uveljavlja služnostno pravico na javni cesti, kar pomeni, da lahko pot že na osnovi tega dejstva prosto uporablja, za vložitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. To pa ne drži. Tožnik je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik zemljišča, tako da občina na teh nepremičninah stvarnih pravic nima. Toženec tako služnosti ne uveljavlja na javnem dobro, ampak na zasebnem zemljišču. Tožnik lahko kot dejanski in zemljiškoknjižni lastnik z nepremičnino prosto razpolaga, torej lahko tudi vsakemu pogodbeno ustanovi služnostno pravico. Toženec uveljavlja obstoj pravice stvarne služnosti, ki je nastala še pred uveljavitvijo akta o kategorizaciji. Ker z uveljavitvijo akta o kategorizaciji ni prenehala lastninska pravica tožnika, tudi ni prenehala pravica stvarne služnosti toženca. Dokler je zemljišče v zasebni lasti, lahko na njem teče tudi priposestvovalna doba. Toženec pravno korist za ugotovitev pravice stvarne služnosti izkazuje že na podlagi 218. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pravni interes izkazuje tudi z določbo tretjega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), po katerem pritožnik v upravnem postopku obstoja svoje služnostne pravice, ne more dokazovati drugače kot z vknjižbo v zemljiški knjigi ali z listino, ki je sposobna za takšno vknjižbo. Z ugoditvijo zahtevku javni interes ne bo v ničemer okrnjen. Če bo občina kdaj pridobila sporno zemljišče v obsegu ceste in se bo v zemljiško knjigo vknjižilo javno dobro, bo hkrati z lastninsko pravico tožnika avtomatično prenehala tudi služnostna pravica toženca. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tudi dajatvenemu zahtevku. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je poudaril, da nima učinkovitega javnopravnega varstva prav iz razloga, ker je zemljišče, po katerem poteka pot, še vedno v lasti tožnika. Traktor se že več kot pol leta nahaja delno na cesti, javnopravni organi pa zaradi obstoja lastninske pravice ne morejo učinkovito ukrepati (npr. prekrškovno sodišče). Oblastni organi torej nimajo pravice uveljavljati javnih pooblastil na kategorizirani cesti, ki še ni vknjižena v zemljiško knjigo kot javno dobro. Poleg tega tudi, če javno dobro kdaj nastane, tožencu lahko služnostna pravica zagotavlja drugačen režim od javnopravnega. Priposestvovana služnost se lahko nanaša tudi na del zemljišča, ki je izven meja javnega dobra in v tem obsegu bi pritožnik imel pravico do rabe zemljišča preko meje javnega dobra. Ni mogoče a priori domnevati, da se bodo meje bodočega javnega dobra in obseg zatrjevane služnostne trase povsem prekrivale.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb postopka, ne absolutnih in ne relativnih, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve. Razloge sodišča prve stopnje za njegovo odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

9. Toženec je z vlogo z dne 23.9.2013 (r. št. 8) „razširil“ predlog za začasno odredbo, pri čemer je pojasnil „da le zaradi preglednosti podaja čistopis (prvotnega) predloga celotne začasne odredbe.“ Iz primerjave obeh predlogov je razvidno, da je obseg začasne odredbe ostal isti, dodana je bila le (sedanja) tretja točka predloga, ki pa se nanaša le na način izvršitve začasne odredbe, če je tožnik ne bi izpolnil sam. Prav nobenega razloga ni, da sodišče prve stopnje takšne „razširitve“ ne bi dovolilo. V nadaljevanju je tako sodišče prve stopnje obravnavalo predlog začasne odredbe v razširjenem obsegu in tak predlog, iz razlogov, kot bodo razvidni iz nadaljevanja, pravilno in zakonito zavrglo.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da zemljišče parcel št. *165/2 in 2452/1, k.o. X., predstavlja kategorizirano javno cesto v skladu z določbami Odloka o kategorizaciji občinskih cest na območju Občine Straža (Ur. l. RS, št. 47/2007). Da je temu tako, se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje z vpogledom v ta odlok, pri čemer je še ugotovilo, da je navedeni odlok nadomestil Odlok o kategorizaciji občinskih cest v mestni občini Novo mesto (Ur. l. RS, št. 40/2001), ki je že tedaj kategoriziral isto pot in bil uveljavljen 8.6.2001, kakor tudi, da Odlok o kategorizaciji občinskih cest na območju Občine Straža (Ur. l. RS, št. 47/2007) še vedno v celoti velja.

11. Tudi ni sporno, da (občinska) javna pot poteka po zemljišču v lasti tožnika, občina kot razlastitvena upravičenka pa ni začela postopka za razlastitev. Ustavno sodišče RS je že večkrat ugotovilo, da so občinski odloki, s katerimi so občine kategorizirale javne ceste, ki so potekale po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, v neskladju z zakonom in Ustavo. Ni pa takšnih podzakonskih aktov razveljavilo oziroma odpravilo (1) (primerjaj odločbo US RS U-I 224/00, sodbo VS RS III Ips 59/2010). Tudi konkretni odlok je torej protiustaven, vendar sodišče ni moglo sprejeti odločitve neposredno na podlagi Ustave in zakona, kot, da odloka ne bi bilo. Odlok v praksi namreč učinkuje in torej deluje erga omnes tako, da tožnikove nepremičnine lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Pravnega položaja, kot bi odloka ne bilo, tožnik pa bi užival lastninsko pravico v obsegu, ki mu jo zagotavlja Ustava, sodišče tožniku ne more zagotoviti (primerjaj sodbo VS RS III Ips 59/2010), saj bi opustitev javne ceste povzročila škodo tudi tretjim osebam (uporabnikom ceste), ki so se zanesle na splošni akt občine (2).

12. Pravilno je zato sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo, da sporno zemljišče predstavlja občinsko javno cesto (3), torej javno dobro, ki je izven pravnega prometa, na njem pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic (drugi odstavek 3. člena ZCes-1).

13. Akt o kategorizaciji ima torej konstitutivni učinek (4) in za tožnika pomeni dejansko razlastitev, ne glede na vpis v zemljiški knjigi – od lastninske pravice mu je ostala le gola pravica. V posledici to pomeni, da tožnik kot lastnik zemljišča, ki je del z odlokom občine kategorizirane javne ceste, zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ne more uspeti s svojim zahtevkom na opustitev poseganj v javno pot (z negatornim zahtevkom zoper toženca), saj bi odločitev posegla v obstoječo javno cesto kot javno dobro, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve). Stvarnopravni zahtevki prizadetih lastnikov zemljišč so glede na povedano, namreč izključeni (5). Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

14. Ker odlok torej velja in učinkuje (erga omnes) ter ima, kljub nezaznambi javnega dobra v zemljiški knjigi, konstitutivni učinek, sklicevanje toženca na stanje vpisov v zemljiški knjigi ni pravno relevantno. Sporna pot je javna cesta, torej javno dobro, na kateri ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic (drugi odstavek 3. člena ZCes-1). Tudi v prvem odstavku 44. člena SPZ je določena splošna prepoved priposestvovanja lastninske pravice na javnem dobru ne glede na to, kdo je (bil) lastnik. Enako določa tudi 22. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Tožbeni zahtevek toženca je bil tako že iz tega razloga neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi upravičeno izpostavilo, da toženec sporno nepremičnino lahko prosto uporablja v skladu z odlokom in Zakonom o cestah, v katerem je javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa (prvi odstavek 3. člena ZCes-1). To pa v posledici pomeni, da toženec ni izkazal pravne koristi za vložitev tožbe in je sodišče prve stopnje tožbo in predlog za začasno odredbo iz tega razloga, pravilno in zakonito zavrglo (prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbene trditve toženca, da bi morebitna priposestvovana služnostna pot obsegala širše zemljišče kot ga predstavlja obstoječa javna asfaltirana pot, so prepozne trditve (takšnih trditev toženec pred sodiščem prve stopnje ni postavil), poleg tega je toženec tekom postopka sam izrecno zatrjeval, da služnostna trasa poteka po obstoječi asfaltni cesti, da je trasa služnostne poti opredeljena s širino obstoječe asfaltne ceste (navedbe v tožbi, navedbe v pripravljalni vlogi z dne 23.9.2013), nesporno pa je bilo ugotovljeno, da obstoječa asfaltna cesta predstavlja obstoječo občinsko javno pot. 15. Za javne ceste, za katere lastninska razmerja še niso urejena, velja drugi odstavek 123. člena ZCes-1, ki ohranja v veljavi 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 92/2005 ZJC-B). V osmem odstavku 19. člena je določeno, da se 61. člen tedanjega ZJC uporablja ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih teče obstoječa cesta iz prvega odstavka tega člena (ki se nanaša na vse obstoječe javne ceste). 61. člen prepoveduje trajno ali začasno zasesti javno cesto ali njen del, ter izvajati kakršnakoli dela, ki bi ogrožala ali ovirala varnost prometa na njej. Izvajalec rednega vzdrževanja ceste je dolžan poskrbeti za odstranitev vseh ovir s ceste in za varen promet na njej. Enako izhaja tudi iz prehodne določbe sedmega odstavka 213. člena ZGO-1 (6). To pa pomeni tudi, da sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku toženca za odstranitev s cestišča morebitnih ovir (kot so zatrjevane v tožbi), temveč je, kot rečeno, izvajalec rednega vzdrževanja ceste dolžan poskrbeti za odstranitev vseh ovir s ceste in za varen promet na njej in je bila tožba v tem obsegu, tudi iz tega razloga, pravilno in zakonito zavržena (274. člen ZPP). Toženec se mora torej v zvezi z odstranitvijo ovir na javni cesti obrniti na pristojnega izvajalca rednega vzdrževanja ceste.

16. Glede na vse povedano, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP, druga točka 365. člena ZPP).

17. Ker s pritožbama nista uspela, tožnik in toženec sama nosita svoje stroške pritožbe. Ker odgovora na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča nista pripomogla, pravdni stranki sami nosita tudi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Temveč odločilo, da mora občina ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v uradnem listu, tako da s pobudnikom sklene pravni posel za pridobivanje zemljišč oziroma v istem roku začne postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpelje postopek za ukinitev javne poti.

(2) Primerjaj Krisper Kramberger, M: Lastninskopravni režim javnih cest – občinske ceste v praksi, Podjetje in delo, letnik 2011, str. 7. (3) Prvi odstavek 2. člena Zakona o cestah (Ur. l. RS, št. 109/2010, 48/2012, ZCes-1) med drugim določa, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto.

(4) Prvi odstavek 2. člena ZCes-1; Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 111. členu ureja zaznambo pravnih dejstev, med katere uvršča tudi javno dobro.

(5) Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 374/2012. (6) Kakršnakoli samopomoč posameznikov – lastnikov zemljišča ali uporabnikov ceste je torej prepovedana.