Jedro

Ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (11. točka 1. odst. 371. člena ZKP), če je sodišče v izreku obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa se je oprlo na 3. točko cit. določbe, ker je ugotovilo, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen. Navedena kršitev je podana le takrat, kadar gre za nasprotje glede dejanskih, ne pa pravnih vprašanj. Glede na določbo 9. odst. 364. člena ZKP sodišče v izreku niti ni bilo dolžno navesti razlogov za oprostitev, pač pa le v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obd. D.B. iz razloga po 3. točki 385. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odst. 224. člena KZ.

Oškodovanca M.M. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti navedeni sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče obsodilno sodbo.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da naj višje sodišče iz razlogov, ki jih navaja pritožnik, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP; vidi jo v nasprotju med sodbenim izrekom in njeno obrazložitvijo, saj je bil obdolženec v izreku sodbe oproščen po 1. točki 358. člena ZKP (torej zato, ker dejanje, ki ga je obtožen, ni kaznivo dejanje), v obrazložitvi pa se navaja, da ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, torej se sodba v tem delu opira na 3. točko 358. člena ZKP. Omenjeno nasprotje po mnenju višjega sodišča ne predstavlja zatrjevane kršitve postopka, saj ta predpostavlja nasprotje glede dejanskih (ne pa pravnih) vprašanj. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe niti ni bilo dolžno navesti razlog oprostitve iz 358. člena ZKP glede na določbo 9. odst. 364. člena ZKP, po kateri se ta razlog navede v obrazložitvi sodbe.

Iz te pa povsem jasno in nedvoumno izhaja, (kljub ponovnemu sklicevanju na 1. točko 358. člena ZKP), da je bil obdolženec oproščen obtožbe po 3. točki, torej zato, ker ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen (ker ni dokazov za eventualni naklep).

Pravilno razumevanje vsebine in pravnih razlogov za izrek oprostilne sodbe že samo po sebi izključuje tudi obstoj drugega pritožbenega razloga (kršitve kazenskega zakona), ki ga uveljavlja pritožnik. Ta namreč očita sodišču prve stopnje, "da je prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje v obtožnem predlogu kaznivo dejanje in sicer v tem smislu, da je napačno zaključilo, da ni". Ker, kot je že bilo navedeno, iz razlogov sodbe takšni zaključki ne izhajajo, po oceni višjega sodišča tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ni dokazan eventualni naklep in sicer niti njegova zavestna, niti voljna sestavina. Pritožnik z navajanjem okoliščin, da na mestu dogodka redno parkirajo avtomobili in da je obdolženec vedel, da je bilo tam parkiranih dosti avtomobilov, ne prepriča, da bi za navedene okoliščine res lahko zadoščale za zanesljiv sklep, da se je obdolženec zavedal možnosti nastanka poškodbe avtomobila in da je bil do te posledice brezbrižen.

K razlogom izpodbijane sodbe, ki takšni presoji krivde nasprotujejo in jim višje sodišče pritrjuje, je treba še pojasniti, da je sprejemljivo in življenjsko logično pojasnilo obdolženca in oškodovanca, da med prepirom in posledičnim prerivanjem res nista bila posebej pozorna na parkirane avtomobile. Ugotovljeno je bilo, da je prvi obdolženca odrinil oškodovanec, nato pa obdolženec njega, tako, da sta oba "pristala" na avtomobilu. Pri takšnem prerivanju oziroma odrivanju, ki ga tudi pritožnik ne zanika, je očitno šlo za bolj ali manj nekontrolirano in težko obvladljivo dogajanje, zaradi česar je bilo tudi težko redno predvideti možen razplet. V takšnih okoliščinah tudi po mnenju višjega sodišča obdolženec ni mogel imeti predstave o možnih posledicah, kot so nastale, kaj šele, da bi na takšne posledice pristal, ko pa je bilo njegovo dejanje usmerjeno k povsem drugemu cilju (obračun z oškodovancem).

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo državnega tožilca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.