Jedro

Izpodbijana odločba CSD je bila prosilčevemu zakonitemu zastopniku vročena 19. 5. 2015. Navedeno pomeni, da je imel zakoniti zastopnik možnost in dolžnost, da bi zoper sporno odločbo v tožnikovem imenu vložil pravno sredstvo (tožbo v upravnem sporu), če bi presodil, da je to tožniku v korist. Z vročitvijo izpodbijane odločbe tožnikovemu zakonitemu zastopniku je bila ustrezno varovana njegova pravica do sodnega varstva. V takem primeru bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost, saj bi pomenilo, da lahko tožnik še naprej po lastni presoji sproža sodne postopke, sodišču pa nalaga, da opravi komunikacijo z njegovim stalnim skrbnikom – to je dejanje, do katerega bi, upoštevaje za kakšen namen je bil stalni skrbnik v konkretnem primeru postavljen oz. predviden, moralo priti med stranko in zakonitim zastopnikom že pred vložitvijo pravnega sredstva.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je pri tem sodišču 12. 6. 2015 vložil tožbo zoper odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. P 24/2014 z dne 15. 4. 2015, zaradi motenja posesti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, in če ni, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost, prvi odstavek 77. člena ZPP).

Iz podatkov oziroma listin, s katerimi razpolaga sodišče, izhaja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za aktivnosti, povezane s sodnimi in drugimi uradnimi postopki. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da je bila tožniku poslovna sposobnost v tem obsegu odvzeta, ker je sodišče ugotovilo, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih sodnih oziroma uradnih postopkih (pravdnih, izvršilnih, kazenskih, upravnih, ...), v katerih pa sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in koliko so smiselni.

To pomeni, da tožnik zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti ni pravdno sposoben. Ker ne more samostojno nastopati pred sodišči, tudi ne more sam opravljati procesnih dejanj v upravnem sporu, zato ga mora v sodnem postopku vselej zastopati njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Ta je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona (drugi odstavek istega člena). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da se osebi, ki ji je v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, postavi skrbnik. Ta v skladu s prvim odstavkom 192. člena omenjenega zakona zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik.

Z odločbo Centra za socialno delo Domžale (CSD) št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014, je bilo odločeno, da se tožniku za novega stalnega skrbnika imenuje CSD, ki bo opravljal to dolžnost zanj po uradni dolžnosti, za opravljanje posameznih opravil in nalog stalnega skrbnika pa bo direktorica CSD pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo (2. točka izreka).

Ker je tožnik vložil tožbo sam, za kar po povedanem ni procesno sposoben, je sodišče v nadaljevanju presojalo, ali bi bilo treba v postopek pritegniti stalnega skrbnika in od njega zahtevati odobritev tožbe. ZPP v drugem odstavku 81. člena določa, da sodišče zahteva, kadar ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika ali da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, če je to potrebno, da organ, pristojen za socialne zadeve, postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi, oziroma zahteva od zakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali pa ukrene, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana odločba CSD kot prosilčevemu zakonitemu zastopniku vročena 19. 5. 2015. Navedeno pomeni, da je imel zakoniti zastopnik možnost in dolžnost, da bi zoper sporno odločbo v tožnikovem imenu vložil pravno sredstvo (tožbo v upravnem sporu), če bi presodil, da je to tožniku v korist. Kadar je stranki poslovna sposobnost odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik namreč skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 211/1994 z dne 7. 4. 1994). Zato ima pravico in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru preveri, ali je potrebno in smiselno karkoli ukreniti za varstvo strankinih pravic, in če je, to v njenem imenu tudi storiti.

V skladu z navedenim sodišče meni, da je bila z vročitvijo izpodbijane odločbe tožnikovemu zakonitemu zastopniku ustrezno varovana njegova pravica do sodnega varstva. V takem primeru bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost, saj bi pomenilo, da lahko tožnik še naprej po lastni presoji sproža sodne postopke, sodišču pa nalaga, da opravi komunikacijo z njegovim stalnim skrbnikom – to je dejanje, do katerega bi, upoštevaje, za kakšen namen je bil stalni skrbnik v konkretnem primeru postavljen oz. predviden, moralo priti med stranko in zakonitim zastopnikom že pred vložitvijo pravnega sredstva.

Ker ima tožnik že stalnega skrbnika za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih, v obravnavani zadevi pa je bila temu sporna upravna odločba tudi vročena, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba odpraviti v sodnem postopku. Sodišče je zato tožbo zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).

Sodišče še pojasnjuje, da bi je bila tožnikova prošnja za dodelitev nujne Bpp v zvezi z obravnavno tožbo zavržena s sklepom tega sodišča Bpp 166/2015 z dne 30. 6. 2015.