Jedro

V konkretnem primeru gre za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne za odpoved večjemu številu delavcev, tako da tožena stranka ni bila dolžna konkretneje opredeliti kriterijev za izbiro presežnega delavca, pač pa se je po svoji presoji odločila za odpoved tožnici, pri čemer ni ovire, da se delodajalec odloči za delavca, ki je "najmanj zainteresiran" za delo. Sodišče je bilo dolžno preverjati le, ali je bila tožnica diskriminirana, kar je tudi pravilno ugotovilo, da ni bila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v točkah od I - V izreka ter se odločitev o stroških postopka glasi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 10. 2019 je nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo temveč ji je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do vključno 29. 2. 2020. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje na delovnem mestu tržnik skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, za obdobje od 22. 11. 2019 do vključno 29. 2. 2020 ter jo za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 22. 11. 2019 do vključno 29. 2. 2020 obračunati bruto plačo v višini 1.550,00 EUR z 1 % dodatka za delovno dobo, zanjo plačati davke in prispevke ter nato tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske plač (zmanjšano za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo za odpoved reintegraciji v višini 3.131,00 EUR, v roku 8 dni ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje, do plačila.

VI. Kar zahteva tožeča stranka več in drugače (naložitev toženi stranki, da tožeči stranki: za obdobje od 22. 11. 2019 do vključno 29. 2. 2020 obračuna in izplača plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec - ki niso znižane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti; plača za višje denarno povračilo za odpoved reintegraciji – od dosojenega v V. točki te sodne odločbe do 9.300,00 EUR tj. za znesek 6.169,00 EUR), se zavrne.

VII. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti 997,24 EUR v roku 8 dni ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje, do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani (ugodilni) del sodbe zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške, vključno s stroški pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je na strani tožene stranke, objektivno gledano, poslovni razlog, zaradi katerega je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, in sicer reorganizacija in prestrukturiranje poslovanja, v resnici obstajal, saj je bilo 22. 10. 2019 zaradi spleta okoliščin pri nadomeščanju dalj časa odsotnih delavcev, na delovnem mestu "tržnik" zaposleno še enkrat več delavcev, kot jih je bilo na tem delovnem mestu zaposlenih običajno, saj so bili, ob vrnitvi tožnice na tem delovnem mestu zaposleni štirje delavci, potrebovali pa so samo dva. Pravilna je ugotovitev sodišča, da ne držijo navedbe tožnice, da naj bi bil resničen razlog za njeno odpoved dejstvo, da je ženska, kar je bilo prepričljivo izpodbito najprej z zaslišanjem priče A.A., potem pa še s prepričljivo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke. S tako ugotovljenim dejanskim stanjem tožena stranka soglaša, kot tudi s stališčem in naziranjem sodišča, da sodišče ne more presojati poslovnih odločitev delodajalca, ki sodijo v polje njegovega svobodnega ravnanja in svobodnih odločitev. V nadaljevanju pa je stališče sodišča pravno zmotno, saj s svojo presojo zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga tožnici nadaljuje v smeri presojanja ustreznosti izbire delavke, pri čemer v predmetni zadevi ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Posledično tožena stranka ni bila dolžna niti v odpovedi niti v sodnem postopku konkretneje opredeliti kriterijev izbire tožnice kot "presežne" delavke oziroma delavke, kateri se je izmed štirih zaposlenih na delovnem mestu "tržnik" odločil delodajalec podati odpoved iz poslovnega razloga (Pdp 769/2017). Ob tem je sodišče tudi predhodno samo (12. točka obrazložitve sodbe) ugotovilo, da ne držijo tožničine navedbe o domnevni diskriminaciji kot razlogu za odpoved. Sodišče se je ugotavljanja utemeljenosti oziroma kriterijev izbire konkretne delavke, kateri se je tožena stranka odločila podati odpoved iz sicer utemeljenega poslovnega razloga, lotilo, ne da bi za to obstajal zakonski razlog (zmotna uporaba materialnega prava), pri čemer je samo ugotovilo, da tožnica s strani delodajalca ni bila deležna diskriminatorne obravnave, kar bi bil edini kontekst, v okviru katerega bi bilo vprašanje kriterija izbire "presežne" delavke sploh lahko kakorkoli pravno relevantno. S tem je sodišče storilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo tožene stranke. V celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica navaja, da je tožena stranka podala pavšalne navedbe glede obstoja odpovednega razloga. Iz odpovedi ni jasno, kakšne so bile okoliščine, kaj je bil dejanski razlog za odpoved, ampak je le pavšalno navedeno, da je bila potrebna racionalizacija delovnega mesta. Ob zaposlitvi B.B. je tožena stranka vedela, kdaj se bo tožnica vrnila nazaj na delo s porodniškega dopusta. Sodišče se naslanja na izpoved A.A., ki je še vedno zaposlena pri toženi stranki in je imela interes, da priča v korist tožene stranke. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka iskala nov kader za delovno mesto, kjer je bila zaposlena tožnica. Dejstvo je, da je tožena stranka tožnico odpustila iz razloga, ker je ženska in je s tem kršila načelo nediskriminatornosti. Delodajalec ima pravico prosto izbrati kriterije, na podlagi katerih izbere delavca, vendar mora biti kriterij objektiven in nediskriminatoren. Delodajalec mora dokazati, da diskriminacija ne obstaja, če jo delavec zatrjuje. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si izrek sodbe in razlogi za odločitev ne nasprotujejo in niso v medsebojnem nasprotju. Uveljavljani pritožbeni razlog po vsebini predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnice C.C., zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. ter priče A.A., E.E. in F.F.. Vpogledalo je tudi v register ZZZS za tožnico in vse listine, ki so jih predložile tožnica in tožena stranka.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 89. členu določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, kot to določa 1. alineja prvega odstavka navedenega člena. Drugi odstavek 89. člena ZDR-1 pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki omogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... na delovnem mestu "tržnik", in sicer za nedoločen čas, kot to določa 4. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 10. 2019, pri čemer ji je delovno razmerje prenehalo dne 21. 11. 2019 po 30-dnevnem odpovednem roku. V času podane redne odpovedi iz poslovnega razloga tožnici so bili na delovnem mestu "tržnik" zaposleni še A.A., E.E. in B.B.. Kot je ugotovilo sodišče na podlagi listinskih dokazov, je tožena stranka tožnici podala redno odpoved zaradi reorganizacije in prestrukturiranja poslovanja ter posledično drugačne organizacije zaradi spremenjenih pogojev poslovanja, obsega in razdelitve del. Ugotovila je, da tožnice ni mogoče zaposliti pod drugačnimi pogoji na drugem delovnem mestu. Ob navedenem je sodišče tudi ugotovilo, da tožnica ni več zaščitena kategorija po prvem odstavku 115. člena ZDR-1, saj otroka več ni dojila. Prav tako je sodišče ugotovilo, da na projektu G. na delovnem mestu "tržnik" običajno delata dva delavca, v času odpovedi pa so bili zaposleni na delovnem mestu "tržnik" štirje delavci zaradi daljših bolniških odsotnosti, tožena stranka pa je dejansko potrebovala le dva delavca. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana iz razloga, ker je ženska in ker je sama ostala z otrokom. To je demantirala tudi priča A.A., ki je povedala, da jo je tožena stranka zaposlila po koncu njene prve nosečnosti in da nikoli ni slišala izjave od zakonitega zastopnika tožene stranke, da ni dobro zaposlovati žensk. Ob navedenem je sodišče ugotovilo, da je bilo na spletnem portalu "Moje delo" objavljeno delovno mesto dne 5. 11. 2019, pri čemer je bila tožnici podana odpoved predhodno dne 22. 10. 2019, pri tem pa je potrebno upoštevati dejansko stanje v času same odpovedi in ne kasneje. Tožena stranka je namreč že po podani odpovedi tožnici dne 4. 11. 2019 od priče A.A. izvedela za njeno nosečnost. 10. Sodišče prve stopnje je glede izbire delavca sprejelo stališče, da tožena stranka ni prepričljivo niti v odpovedi, niti v sodnem postopku dokazala utemeljenih razlogov, na podlagi katerih se je odločila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Navajala je, da se je za tožnico odločila, ker je bila med zaposlenimi na delovnem mestu "tržnik" najmanj zainteresirana za delo na tem delovnem mestu oziroma pri toženi stranki. Zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. je izpovedal, da je menil, da je tožnica izrazila interes za prenehanje z delom ter določeno obdobje ostati doma in si najti bolj primerno zaposlitev, tako da je mislil, da je to njena želja.

11. Pritožbeno sodišče poudarja, da je šlo v konkretnem primeru za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne za odpoved večjemu številu delavcev, tako da tožena stranka ni bila dolžna konkretneje opredeliti kriterijev za izbiro presežnega delavca, pač pa se je po svoji presoji odločila za odpoved tožnici, pri čemer ni ovire, da se delodajalec odloči za delavca, ki je "najmanj zainteresiran" za delo. Sodišče je bilo dolžno preverjati le, ali je bila tožnica diskriminirana, kar je tudi pravilno ugotovilo, da ni bila. Tudi sama tožnica je zaslišana pojasnila, da se je pogovarjala o svoji zaposlitvi, pri čemer ji je direktor ponudil sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki pa ga ni želela podpisati, ker tako ne bi bila upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Direktor tožene stranke je tudi izpovedal, da so bili drugi zaposleni boljši od tožnice, pri čemer je bil E.E. po kriteriju delovne uspešnosti daleč najboljši, tudi A.A. je ustvarila višje dohodke, na zadnjem mestu pa sta bila tožnica in B.B., zato se je zakoniti zastopnik odločal med njima. Logično je, da se je odločil za delavko, ki je bila „najmanj zainteresirana“ za delo in se je celo pogovarjala za možnost prenehanja delovnega razmerja.

12. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem (ugodilnem delu) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilu 5. alineje 358. člena ZPP. To je imelo za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških, tako da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (5. odstavek 41. člena ZDSS-1), tožnica pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.