Jedro

Ni v interesu otroka, da se ne bi nadaljevali nenasilno vzpostavljeni osebni stiki med otrokom in roditeljem, pri katerem ne živi, ne glede na neurejene medsebojne odnose roditeljev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo je z delno odločbo z dne 14.9.1993 določil osebne stike med očetom in ml. sinom, roj. 15.12.1990 za obdobje petih mesecev tako, da oče prevzame ml. sina v VVO vsak ponedeljek v mesecu ob 15. uri in ga pripelje k materi na dom ob 19. uri. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo. V obrazložitvi navaja, da oče za ml. sina ni neznan človek, saj je z njim samoiniciativno navezal stike, ki so po poročilu VVO izkazali pozitivne izkušnje. Odločitev o stikih v navedenem obsegu je tako v otrokovo korist. Tožnica v tožbi navaja, da se po določbi 1. odstavka 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/79, p.b., Uradni list SRS, št. 14/89) pri določitvi osebnih stikov z otrokom upoštevajo predvsem koristi otroka. Upoštevajoč koristi otroka bi Center zaenkrat moral preprečiti vsakršne stike očeta z ml. sinom, dokler nekoliko ne odraste. Mld. sin očeta dejansko ne pozna, saj se je oče odselil, ko je bil sin star nekaj mesecev in do sedaj ni imel stikov z njim. Pojem očeta je mld. sinu dejansko nadomestil materin oče. Šele z vložitvijo predloga za ureditev stikov v letu 1993 je otrokov oče začel nasilno posegati v njegov svet. Pred tem je oče zavračal vse stike, določene preživnine ni plačeval prostovoljno in v času razveznega postopka je celo vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva. Nasilni stiki otrokovega očeta, ki se je kot neznanec pojavil v VVO, še prej pa na plaži na morju, so pri otroku povzročili čustveno in identifikacijsko zmedo. Mld. sin je prenehal ubogati, začel je lulati v hlače, govoriti da je žalosten, je preplašen in negotov, čeprav tega počutja prej ni poznal. Strokovna komisija, katere mnenje je podlaga izpodbijane odločbe, ne more relevantno oceniti, kaj je za otroka koristno, ne da bi imela z njim neposreden stik. Otroka bi moral pregledati otroški psiholog, ki bi na tej podlagi ugotovil, če so stiki z očetom primerni. Prav tako bi organ prve stopnje moral pregledati vse spise pri temeljnem sodišču, ki se nanašajo na otrokovega očeta (razveza, ugotovitev očetovstva, izterjava preživnine), na podlagi katerih bi se seznanil z naravo osebnosti očeta. Odgovor na pritožbo, na katerega se je oprla tožena stranka, ni bil posredovan tožnici, tožena stranka v zvezi s tem tudi ni izvedla nikakršnega dokaznega postopka. Zato meni, da so bila kršena pravila postopka, nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, zaradi česar materialni predpis ni mogel biti pravilno uporabljen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča uveljavljani tožbeni razlogi iz 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) niso podani. Tožeča stranka ne pove, na kakšni podlagi ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na odgovor na pritožbo. Kaj takega tudi sodišče ni ugotovilo, saj zgolj naštevanje pregledanega spisovnega gradiva, med katerim je tudi odgovor na pritožbo, ni mogoče razlagati tako, da je že s tem odločitev oprta na odgovor na pritožbo. V drugačni zvezi pa se odgovor na pritožbo niti njegova vsebina v odločbi ne omenja, zato po presoji sodišča uveljavljana kršitev pravil postopka ni izkazana.

Tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom ima pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače (1. odstavek 106. člena že navedenega ZZZDR). Pri določitvi osebnih stikov je torej odločujoča otrokova korist. Po oceni sodišča je dejansko stanje o tej odločilni okoliščini v zadostni meri razčiščeno. Tožeča stranka namreč ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje, da je po poročilu oziroma "mnenju" VVO, v kateri je oče večkrat obiskal sina, mld. sin lepo sprejel očeta in se z njim veselil ter se nerad ločil od njega. Osebni stiki med očetom in mld. sinom so tako bili nenasilno vzpostavljeni in pozitivno ocenjeni. Tudi po mnenju strokovne komisije so tako izpolnjeni pogoji za delno realizacijo predlaganih osebnih stikov enkrat tedensko. Strokovna komisija je sestavljena iz strokovnjakov različnih področij in sicer dipl. psihologov, andragoga in socialnih delavcev, ki je po mnenju sodišča v podatkih spisa imela zadostno podlago za podano strokovno mnenje. Znano je namreč, da je spontan odziv majhnega otroka, ne da bi vedel, da je opazovan, zanesljivejši odraz njegovih občutij, kot pa njegov odziv pridobljen "s testiranjem". Ta spontan odziv mld. sina na očeta pa je na podlagi večkratnega srečanja bil pozitivno ocenjen. Ker tudi tožnica ne navaja ničesar takšnega o osebnih značilnosti otrokovega očeta, ki bi lahko škodovale otrokovim koristim, tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v sprejeti zaključek, da so dovoljeni osebni stiki v skladu s koristmi otroka. Splošno znano je namreč, da je za zdrav psihofizični razvoj otroka neobhodno potrebna roditeljska skrb in ljubezen. Če oba roditelja ne živita skupaj z otrokom ni v interesu otroka, da se otrok odtujuje enemu roditelju, ne glede na zamere in neurejene medsebojne odnose roditeljev. Zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi z dovolitvijo osebnih stikov bilo potrebno počakati dokler mld. sin "nekoliko" ne odraste, saj vsak dan otroku prinese nove izkušnje, ki vplivajo na oblikovanje njegove čustvene stabilnosti in identifikacijske vloge. Določitev osebnih stikov v navedenem obsegu je tudi po presoji sodišča v skladu z zakonom, zato je neutemeljen tudi ugovor napačne uporabe materialnega prava.

Ker uveljavljani tožbeni razlogi niso podani je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.