Jedro

Stranka ne more nadomestiti zatrjevanja dejstev s predlaganjem dokazov. Dokazi se namreč izvajajo prav zaradi ugotovitev zatrjevanih dejstev. Če zatrjevanih dejstev ni, tudi ni nobene potrebe za izvajanje dokazov.

Vselej, kadar tožena stranka spremembi tožbe ne nasprotuje, je dolžno sodišče spremembo tožbe dopustiti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki (da se sprememba tožbe ne dovoli) in v 4. točki (izrek o stroških postopka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (točka 1 in 2 izreka sodbe) pa se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati 1.091.178,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov po računih, kot izhaja iz izvršilnega predloga z dne 08.10.1991 in povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi;

2.) razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v K., Enote v K. z dne 10.10.1991;

3.) spremembe tožbe ni dovolilo:

4.) tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 209.362,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v celoti sporen tako, da se zaradi kontradiktornosti ne da "preispitati". Sporna pa je tudi odločitev o spremembi tožbe, ki je sodišče ni dovolilo. Nerazumljivo mu je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi postal "res iudikata". Če bi bilo to res, ne bi bilo potrebno voditi oziroma dopustiti te pravde. Opozarja tudi na dejstvo, da je bil sklep o izvršbi bivšega Temeljnega sodišča v K. že razveljavljen dne 11.11.1991 in je prav posledica te razveljavitve pravda, ki se vodi pod opr.št. Pg. Zato tudi ni prav nobene potrebe, da bi sodišče z obravnavano sodbo ta sklep ponovno razveljavljalo. Moralo bi le odločiti o novem tožbenem zahtevku, kot je to storjeno pod točko 1 sodnega izreka. Ne strinja se tudi z zaključki sodišča, ki je zavrnilo njegove "modifikacijo tožbe". Poudarja še, da tožena stranka modificiranemu - zvišanemu tožbenemu zahtevku ni nasprotovala in je sodišče namesto nje o zadevi odločalo po uradni dolžnosti, po mnenju pritožnika neutemeljeno in nezakonito ter tudi s tem kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede modifikacije zahtevka še opozarja, da ob vložitvi izvršilnega predloga, ko so nesporno veljale druge valute in drugačna stališča - sodna praksa, ni mogel analizirati novo nastalo stanje ali spremenjene obresti. Tožeča stranka uveljavlja plačilo 16 neplačanih računov v katerih je obračunana "booking provizija", ki so bili pojasnjeni po na glavni obravnavi zaslišanih pričah. Kljub nepredloženim pisnim pogodbam - ravno tako neraziskanih s strani sodišča, je bilo ugotovljeno, da so bila med strankama tako imenovana "poslovna razmerja". Posli so bili opravljeni, s strani tožene stranke so bili vsi računi iz preteklosti poplačani, ostalo je le še 18 neplačanih računov, ki so predmet te pravde. O firmi G. tožeča stranka "nima blage veze a niti je bila v poslovnem razmerju s to firmo". Sodelovala je le s S.P. Zaključki sodišča prve stopnje, da zaslišane priče niso znale povedati - pojasniti vseh računov in da je tožba nedokazana, ker ni podana pasivna legitimacija tožene stranke so preuranjeni in v nasprotju z izjavami same tožene stranke in zaslišane priče. V tem kontekstu sodišče prve stopnje ni upoštevalo pričevanj J. in priče F. Sodišče prve stopnje je tudi napačno interpretiralo oznako C/O - "core off" na računih tožeče stranke, pri čemer opozarja, da na prevedenih računih teh označb sploh ni. Opozarja tudi, da tožena stranka računov ni zavrnila. V primeru razveljavitve zadeve pa tožena stranka dodatno predlaga še zaslišanje priče K., kakor tudi pribavo natančnega prevoda, kaj pomeni izraz "core off". Če vseh okoliščin ali vprašanj ni znala pojasniti tožnica, kot ji to očita sodba, potem je v interesu materialne resnice in pravilne ugotovitve dejanskega stanja bilo dolžno to ugotoviti sodišče v svoji sodbi. Ker takih odgovorov ni niti s strani tožene stranke, je sodba nepopolna in se ji ni moč pridružiti, da je pravilna. Nenazadnje iz računov, ki jih je sodišču v prevodu in originalih predložila tožeča stranka je razvidno, da uveljavlja plačilo "booking provizije", pri čemer se je med obravnavo pojasnilo, da gre za račune, ki predstavljajo prevoz tovora in se pojasnjujejo kot stroški za plačane avionske vozovnice. Tudi to nasprotje, razvidno iz sodbe, bi lahko natančno pojasnila priča K., ki bi povedala ali gre za neplačane vozovnice ali za "booking provizijo".

Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Navaja, da je tožeča stranka šele preko priče F. končno povedala, da se tožbeni zahtevek nanaša na agencijsko provizijo od "bookiranih prevozov tovora z ladjo". Dokazov o kakšnem drugačnem pravnem temelju pa tožeča stranka ni predložila, čeprav je bila izrecno pozvana s sklepom sodišča z dne 13.05.1998. Zato je šteti, da tožeča stranka pravnega temelja ni dokazala. Pritožba celo sama priznava, da se sporni računi nanašajo na "booking provizije" in da je za pritožnika še vedno sporno in nepojasnjeno, kaj je v celi stvari imela firma G. Prav to pa je bila dolžnost tožeče stranke. Na njej je bilo breme, da pojasni in dokaže pravni temelj, v pritožbenem postopku pa to ni več dopustno.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena le v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

Pritožbeno sodišče meni, da je potrebno pritožnika najprej opozoriti, da je bila določba 7.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri je bilo dolžno sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti med strankama sporna dejstva od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (načelo materialne resnice) z uveljavitvijo "novega ZPP" v letu 1999 odpravljena in je bilo uveljavljeno čisto razpravno načelo. Po načelu pa so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke ter predlagati dokaze zanje in sodišče (razen izjemoma; zgolj v primerih 2.odst.7.čl.ZPP) ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Zato so pritožbeni očitki, kolikor izpostavljajo, da je bilo sodišče dolžno raziskati in samo ugotoviti relevantno dejansko stanje, kljub temu, da ga tožeča stranka ni znala predstaviti, napačno. Nasprotno, breme dokazovanja je izključno na strankah. To izhaja iz 212.čl.ZPP. Tako je izključna dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo s tožbenim zahtevkom. Ta dejstva pa morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan pravne norme, katere uporabo zahteva pravna zaščita, ki jo tožnik uveljavlja.

In prav v tem je ključni problem obravnavane zadeve. Tožeča stranka je v tej zadevi svoj zahtevek prvotno uveljavljala z vložitvijo predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojnih listin zoper S.P., pri čemer je kot verodostojne listine predložila 19 računov. Prvih 12 računov glasi na G.C. c/o S.P., preostalih 7 pa na S.P.. Prvotno je uveljavljala plačilo 1.091.178,00 DIN, kar je kasneje spremenila v SIT. Sklep o izvršbi je bil po ugovoru tožene stranke razveljavljen in zadeva se je prevesila v pravdo. Kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke glede temelja zahtevka in tudi izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje (l.št.47 spisa) naj pojasni temelj svojega zahtevka (v kakšnem poslovnem odnosu je bila s toženo in kaj je bila podlaga za izdajo računov) tožeča stranka tega ni storila. Namesto tega je predlagala, da sodišče z zaslišanjem najprej neidentificirane, šele kasneje pa tudi poimensko opredeljene priče ugotovi, v kakšnem pravnem razmerju sta bili pravdni stranki. To pa ni pravilno, saj stranka ne more nadomestiti zatrjevanja dejstev s predlaganjem dokazov. Dokazi se namreč izvajajo prav zaradi ugotovitev zatrjevanih dejstev. Če zatrjevanih dejstev ni, tudi ni nobene potrebe za izvajanje dokazov.

Čeprav je iz prvotno vtoževanih računov jasno razvidno, da se ti ne nanašajo na provizijo za opravljeno vozarino (na ta posel se očitno nanašajo naknadno predloženi in tudi prevedeni računi,l.št.51 spisa), je tožeča stranka kot podlago svojega zahtevka ves čas tekom postopka uveljavljala le plačilo "provizije tožnika za opravljeno vozarino" (l.št.89) oz. "plačilo booking provizije" (kot navaja v pritožbi). Na tej podlagi pa nedvomno do plačila vtoževanega zneska v višini 1.091.178,00 SIT s pripadki tožeča stranka ni upravičena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se ta njen zahtevek zavrne popolnoma pravilna. V tem kontekstu pa dejansko tudi pritožbene trditve, da se vtoževani računi nanašajo na "pomorce S.P., da so slednji potovali in za potovanja potrebovali vozovnice...da jim je na podlagi potrdil S.P. ...bilo izplačivano tožeči stranki plačilo prav iz zahtevanih - neplačenih računov njihove provizije" in da je "prišlo s strani tehnične službe S.P. do naročila vozovnic" ob siceršnji nerazumljivosti predstavljajo nenazadnje tudi navajanje druge dejanske podlage, kot se je zatrjevala pred sodiščem prve stopnje s tem pa tudi navajanje novih dejstev, kar pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po 1. odst.337.čl. ZPP, zlasti, ker tožeča stranka niti ni izkazala, da teh dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.

Pritožba tožeče stranke, kolikor ta napada izrek izpodbijane sodbe je deloma utemeljena in sicer v obsegu, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. Res je sicer, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločiti s sodbo in sklepom (tč.3 izreka), res je tudi, da je izrek sodbe v 1. in 2. tč nekoliko neobičajen, saj bi pravilno moralo v odločbi o glavni stvari sodišče odločiti ali ostane sklep o izvršbi v veljavi ali pa ga razveljavlja in bi že v okviru razveljavitve sklepa o izvršbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne pa posebej sklep o izvršbi razveljavljalo in posebej zavrnilo zahtevek tožeče stranke, kot je to storilo v obravnavanem primeru, ker pa vse navedeno predstavlja po mnenju pritožbenega sodišča le relativne kršitve postopka, ki pa niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, so kot take neupoštevne.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišče prve stopnje, da predstavlja "modifikacija tožbenega zahtevka" na naroku dne 17.5.2004 spremembo tožbe. S to "modifikacijo" je tožeča stranka uveljavljala plačilo zneska 9.429.854,06 SIT z obrestmi. Njena trditev, da ta "modifikacija" pomeni le "s pomočjo strokovnjaka" opravljen preračun dolarske vrednosti v tolarsko ter uveljavljanje obračunanih obresti, ne drži. Z "modifikacijo" je tožeča stranka uveljavljala drug zahtevek (ker pa glede prvotnega ni izrecno navedla da ga umika, sodišče pa je glede tega tudi ni izrecno pozvalo) in je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je štelo, da ta zahtevek uveljavljala poleg obstoječega. Podlaga za ta zahtevek so povsem drugi računi in zahtevek se več kot očitno navezuje na povsem drugo dejansko podlago kot prvotni (na plačilo provizije za opravljene vozarine). Prav pa ima pritožba, da je pri odločitvi, da se sprememba tožbe ne dopusti sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč.2.odst.339.čl. ZPP. V tem delu je namreč odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva in v nasprotju z razlogi, kar nenazadnje pomeni, da se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožena stranka spremembi tožbe ni nasprotovala. Kljub temu pa spremembe tožbe ni dopustilo. Vselej, kadar tožena stranka spremembi tožbe ne nasprotuje, je dolžno sodišče spremembo tožbe dopustiti. V nasprotju z razlogi pa je ta odločitev sodišča tudi zato, ker je sodišče najprej odločilo, da spremembe ne dopusti, kljub temu pa je spremenjeno tožbo vsebinsko obravnavalo, saj je (sicer pravilno) ugotovilo, da je bilo o zahtevku po spremenjeni tožbi že pravnomočno razsojeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (tč.3.izreka) razveljaviti in jo v navedenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1.odst.354.čl. ZPP). Posledično temu pa je moralo razveljaviti tudi odločitev glede stroškov postopka ( 4.odst.165.čl. ZPP).