Jedro

Če se toženec sklicuje na dovoljeno samopomoč mora zatrjevati in dokazati vse štiri elemente, ki jih zakon določa in ki morajo biti hkrati podani, da lahko sodišče zaključi, da dejanje ni protipravno, ker je bilo storjeno v mejah dovoljene samopomoči.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve.

Dopolnitev pritožbe tožene stranke se zavrže kot prepozna.

Tožeča in tožena stranka vsaka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na stanovanju in garaži na naslovu C. n. L. ..., C. tako, da ji je dne 16.6.2008 zaprla ventil za dotok vode na tej nepremičnini. Prav tako je toženi stranki naložilo, da se ji v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi dejanji posegati v posest tožnice na njenem stanovanju in garaži vse na naslovu C. n. L. ..., C. Prav tako je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 1.161,02 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2008 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo ( tč. I.). Pod II. je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrnilo.

Zoper zgoraj cit. sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi pritožnik trdi, da je nedokazana oziroma protispisna ugotovitev sodišča, da naj bi toženec onemogočal uporabo garaže in vrta, saj tožnica za to ni ponudila ustreznih dokazil, prav tako sodišče v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka. Prav tako je sodišče nepravilno zaključilo, da je nesporno, da je toženec tožnici onemogočil uporabo garaže in vrta. Zmotni so zaključki sodišča, da toženec ni dokazal, da je njemu ali njegovemu premoženju pretila neposredna nevarnost, da ni dokazal, da je nevarnost izhajala iz sfere tožnice in da mu je z izlitjem vode v kuhinjo nastala težja premoženjska škoda. Neposredna nevarnost je bila tekom postopka nedvomno izkazana in jo je potrdila tudi sama tožnica kot tudi vse zaslišane priče in izvedenec v svojem mnenju, ki so vsi potrdili poplavo, sicer res v različnem obsegu. Sodišče je sledilo le izpovedbi priče D. M., ki je izpovedal, da je bila količina vode v kuhinji toženca zelo majhna, ki je mož tožnice in kot takšen zainteresiran za izid pravde. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da toženec ni uspel dokazati, da je nevarnost izhajala iz sfere tožnice. Tekom postopka je bilo med strankama nesporno, da je tožnica že več let izključna uporabnica objekta, že izkustveno ni mogoče priti do drugačnega zaključka, kot da vsakršno dogajanje v zvezi s komunalnimi vodi ne more biti v sferi nikogar drugega kot tožnice, kot edine uporabnice. Pritožnik trdi, da je sodišče preuranjeno zaključilo, da je primarni zahtevek tožnice utemeljen. Odločitev mestoma nima razlogov oziroma so razlogi sklepa v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je iz napačnih zaključkov izvedlo ugotovitev, da tožencu s ponovnim odprtjem ni nastala nobena škoda. Kolikor bi tožnica že predhodno očistila svoje komunalne vode do zamašitve in iztekanja v gostinski lokal toženca ne bi prišlo, posledično pa tudi ne bi prišlo do zaprtja vodovodnega ventila. Ker je tožnica v celoti sama povzročila nastalo situacijo, se torej ne more sklicevati na nastanek težko nadomestljive škode. Pritožnik napada tudi stroškovni del odločitve in trdi, da iz same obrazložitve sklepa ni razvidno, za katere vloge je tožnica priglasila stroške in koliko točk je priglasila za posamezno dejanje. Sicer pa so tudi priznani stroški po prepričanju pritožnika odmerjeni previsoko. Pritožnik je priglasil tudi stroške vložene pritožbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena. Priglasila je tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena, dopolnitev pritožbe z dne 28.1.2009 pa je nedovoljena.

O pritožbi zoper sklep o motenju posesti V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zaradi motenja posesti in navajala, da jo je toženec motil v posesti stanovanja in garaže s tem, da je dne 16.6.2008 zaprl glavni vodovodni ventil, ki se nahaja v pritličnih prostorih stavbe, ki je v posesti toženca in s tem onemogočil dotok vode v stanovanje tožnice in njeno garažo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v skladu s čl. 31 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) podani pogoji za uporabo instituta samopomoči, saj je toženec zatrjeval, da je zaprl vodovodni ventil z namenom, da bi preprečil nastanek velike premoženjske škode, ki mu je grozila, saj se je voda zaradi zamašitve cevi, na sifonu v kuhinji izlila iz lijaka in je prišlo do poplave. V skladu z navedenim čl. ima namreč posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da je ravnal v okviru dovoljene samopomoči. Dejanje, ki je motilno, ni protipravno, če je storjeno v okviru samopomoči, za kar morajo biti hkrati izpolnjeni štirje zakonski pogoji. Neutemeljeno pritožba napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ponovno trdi, da je zaradi zamašitve odtočnih cevi prišlo v gostinskem lokalu toženca do poplave. Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je v kuhinji gostinskega lokala nahajala le manjša količina umazane vode in ni prišlo do poplave, kot je to trdil toženec in na tem utemeljeval zaprtje vodovodnega ventila oziroma dopustnost motilnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbe vseh zaslišanih prič in izpovedbe pravdnih strank, med tem ko izven pravde pridobljenega izvedeniškega mnenja A. B., univ. dipl. ing. ni upoštevalo kot dokaz, saj je ta dokaz v postopku tožnica prerekala. Tožnica in njen mož D. M. sta izpovedala, da v kuhinji toženca ni bilo poplave, temveč le nekaj vode oziroma maščobne pene okrog sifona. Toženec je celo sam izpovedal, da mu je nastala le škoda v obliki čiščenja in dezinfekcije, kar pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni težja premoženjska škoda in se sklada z izpovedbo tožnice, da v kuhinji ni prišlo do poplave. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi v primeru poplave nedvomno bila tožencu povzročena večja škoda. Tako utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi toženca, njegovi hčeri N. K. in toženčevi ženi S. H., ki obravnavanega dne niti nista bili na kraju dogodka.

Utemeljeno pritožba trdi, da grožnja nastanka premoženjske škode nujno še ne pomeni, da je podan pogoj neposredne nevarnosti kot eden izmed elementov dovoljene samopomoči. Vendar pa toženec ni uspel dokazati poplave v kuhinji gostinskega dela objekta, zato je ravnal protipravno, saj neposredna nevarnost, ki bi mu grozila, ni bila izkazana. Toženec tudi ni izkazal nujnosti svojega ravnanja, glede na to, da ni dokazal poplavljenja v kuhinji.

V skladu s čl. I. odst. 33. čl. SPZ v zv. s čl. 426 ZPP se v posestnih pravdah ugotavlja samo zadnje posestno stanje in nastalo motenje in ni pravno pomembno sklicevanje pritožbe na to, da je v preteklosti že prihajalo do izliva vode, takrat pa je tožničin mož sam zaprl vodo in očistil cevi. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da toženec ni uspel dokazati, da je do izliva vode prišlo zaradi ravnanja tožnice. Pritožba navedene ugotovitve izpodbija in navaja, da je do izliva vode prišlo po krivdi tožnice, ki cevi ni čistila. Tudi to ni pravnorelevantno dejstvo, saj v posestnih pravdah praviloma ni pomemben vzrok, ki je povzročil motilno ravnanje oziroma, ki je vzpodbudil motilca k motenju. Njihov namen je začasna ureditev razmerja in prepoved samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Po presoji pritožbenega sodišča gre v primeru zaprtja glavnega ventila zaradi manjšega izliva vode iz sifona za prekoračitev dovoljene meje samopomoči, kot je to pravilno navedlo tudi nižje sodišče. Toženec je huje posegel v varovane interese tožnice, saj ji je preprečil dovod vode in ji s tem onemogočil uporabo vode za osnovne človeške potrebe. S tem je ravnal samovoljno. Nedvomno bi se moral toženec v konkretnem primeru poslužiti milejšega ukrepa, kot pa je bilo onemogočanje dovoda vode tožnici z zaprtjem glavnega vodovodnega ventila. Toženec se v pritožbi sprašuje, kako bi lahko ravnal drugače. Dejstvo, da je po odmašitvi cevi in ponovnem odprtju vode, tožnica zopet imela vodo, tožencu pa ni nastajala nadaljnja škoda, kaže na to, da bi toženec tudi sam lahko odmašil cevi na način kot je to storila tožnica, ne da bi pri tem zaprl vodovodni ventil. Prav tako so neutemeljene nadaljnje navedbe pritožbe, ki očitajo neverodostojnost tožničini izpovedbi, ker je v tem postopku izpovedovala, da se v maščobno jamo izteka voda tako iz njenega stanovanja kot tudi iz gostinskega lokala, v upravnem postopku pa je po pooblaščencu izpovedovala drugače. Pritožba pri tem niti ne pove, kako je tožnica izpovedovala v upravnem postopku po svojem pooblaščencu, sicer pa tudi ne gre za njeno izpovedbo, ampak za navedbe njenega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je bilo ravnanje toženca dovoljeno v okviru instituta iz čl. 31 SPZ. Sklicevanje na to, čigava je maščobna jama in čigavi odtoki so v njo napeljani, ni pravno pomembno za posestno pravdo.

Neutemeljeno nadalje pritožba trdi, da tožnica ni dokazala, da je bila z zaprtjem vode onemogočena v uporabi garaže in vrta. Glede vrta sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, saj ni zajet v tožbenem zahtevku kot kraj, kjer je prišlo do motenja. V skladu z I. odst. 213. čl. ZPP namreč dokazovanje obsega samo tista dejstva, ki so pomembna za odločbo. Glede garaže pa je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankami ugotovilo, da je z motilnim dejanjem toženec onemogočil tožnici uporabo garaže, saj tožnik tožbenim navedbam v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo nasprotoval. O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljen. V ugovoru zoper izdano začasno odredbo toženec navaja, da mu je zaradi poplavljanja vode nastala težka premoženjska škoda in da mu bo, če bo vodovodni ventil odprt, nastala še bistveno višja premoženjska škoda.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor, saj se je tekom postopka izkazalo, da je toženec, s tem ko je glavni vodovodni ventil zaprl, motil tožnico v posesti stanovanja in garaže. Prav tako je sodišče navedlo, da toženec z izdano začasno odredbo ni trpel nadaljnje škode, saj mu po ponovnem odprtju ventila, ni nastala nobena škoda, saj se vodni madež v kuhinji ni večal, za tožnico pa bi v primeru zaprtja nastala težko nadomestljiva škoda, saj bi ostala brez tekoče pitne vode. Neutemeljeno pritožba ponovno trdi, da je tožnica v celoti zakrivila, da se je cev zamašila, ker je ni očistila. Kot je že obrazloženo zgoraj, navedeno ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, saj tožencu ni grozila neposredna nevarnost in je bilo njegovo ravnanje, ko je zaprl ventil, samovoljno.

Neutemeljeno pritožba nadalje napada stroškovno odločitev, ko trdi, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje odmerilo priglašene stroške tožeče stranke, zato preverljivost sklepa v tem delu ni možna. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je potrebne pravdne stroške odmerilo v skladu z veljavno OT in Zakonom o sodnih taksah (ZST), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika pravdnih strank. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki vse priglašene stroške za sestavo vlog in za udeležbo na naroku, kot jih je tožnica priglasila v stroškovniku na list. št. 38 v spisu, kot tudi ostale priglašene materialne stroške, pričnino in stroške sodnih taks. Pritožba sicer pavšalno navede, da so priznani stroški odmerjeni previsoko, vendar pa je v tem delu pritožbo zavrniti kot neobrazloženo in s tem neutemeljeno, saj konkretno ne pove, glede katerih opravljenih dejanj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo OT.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ( 2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP), saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti ob obravnavanju pritožbe ( II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s čl. 154/I ZPP v zv. s čl. 165/I ZPP sam trpi stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za pritožbeno obravnavo ni bil potreben, glede na to, da ni pripomogel k vsebinski odločitvi pritožbenega sodišča ( čl. 155 ZPP).

O dopolnitvi pritožbe z dne 28.1.2009 Tožena stranka je dne 28.1.2009 vložila dopolnitev pritožbe. Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju dopustnosti dopolnitve pritožbe ugotovilo, da je ta prepozno vložena. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil izpodbijan sklep z 8-dnevnim pritožbenim rokom pooblaščeni odvetniški družbi toženca vročen dne 19.1.2009, zaradi česar je dopolnitev vložena po preteku zakonskega roka in je prepozna ( II. odst. 343. čl. ZPP).

Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. tč. 365. čl. ZPP zavrglo kot prepozno.