Jedro

Pojem kršitve kazenskega zakona oziroma materialnega prava sicer lahko poleg kazenskih predpisov obsega tudi kršitve drugih materialnih predpisov, vendar le, če so ti pojmi oziroma instituti iz drugih pravnih področij sestavina oziroma zakonski znak kaznivega dejanja (npr. pri blanketnih normah).

Izrek

Zahteva obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 26.1.2000 je bil obsojeni R.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter z nadaljnjim pogojem, da obsojenec oškodovancu povrne škodo v višini 1.057.382,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 80.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 3.5.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi: "kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe - sodbe, očitne kršitve materialnega prava, ki je imelo za posledico škodljivo uporabo formalnega prava, kršitev človekovih pravic in norm, ki sodijo v sodoben in civiliziran svet in zaradi neuporabe Zakona o obligacijskih razmerjih in kršitve določil navedenega zakona". Predlagal je, naj Vrhovno sodišče pravnomočno razveljavi in takoj ustavi izvrševanje spornih sodb.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, saj obsojenec v svojih obširnih izvajanjih poskuša izpodbiti povsem pravilno ugotovljeno dejansko podlago sodbe, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba uvodoma poudariti, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev materialnega in procesnega zakona v pravnomočni sodni odločbi in postopku, ki je tekel pred takšno odločbo. Zahtevo je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu taksativno našteti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Ker posplošenih trditev ni mogoče preizkusiti, mora vložnik zahteve, če želi z vloženim pravnim sredstvom doseči pričakovani cilj, navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje in jih v obrazložitvi zahteve tudi utemeljiti.

Obsojenec se v uvodu zahteve posplošeno sklicuje na kršitev določb materialnega in procesnega prava, kršitev človekovih pravic ter določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V obširni obrazložitvi zahteve pa zatrjevanih kršitev ne utemelji, pač pa pretežno izpodbija le dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, s katerim se očitno ne strinja; pri tem navaja podroben "opis poteka pravnega posla" in ponavlja svoj zagovor ter pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, s katerimi že v pritožbenem postopku ni uspel. Navedbe v zahtevi, s katerimi obsojenec zanika krivdo in prepričuje, da je bilo njegovo posredovanje pri prodaji zemljišča zakonito, ter s tem potek dogajanja prikazuje drugače, kot je bil ugotovljen v pravnomočni sodbi, pomenijo nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar vrhovno sodišče utemeljenosti teh navedb ni preizkušalo oziroma upoštevalo.

V nadaljevanju zahteve obsojenec opozarja tudi na "bistvene napake in kršitve" prvostopenjskega sodišča, ki naj bi jih sodišče druge stopnje "toleriralo in potrdilo". S tem v zvezi navaja 1.), da sta ga nižji sodišči obsodili za dejanje, ki po zakonu ni kaznivo dejanje oziroma, da so bile napačno uporabljene določbe 1. odstavka 217. člena ter 50. in 51. člena KZ; 2.), da je sodišče druge stopnje kršilo določbe 822. do 824. člena ZOR; 3.), da je sodišče prve stopnje "kršilo določene človekove pravice, to je pravico do dela in plačila za opravljeno delo" in 4.), da je isto sodišče kršilo določbe 1. do 3. odstavka 83. člena ZKP, "ko mu je poslalo prazen obrazec sodne odločbe".

Obsojenčevih navedb v prvi točki vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker ne izpolnjujejo zakonskih kriterijev (1. odstavek 424. člena ZKP), da mora vložnik zahteve kršitve zakona, na katere se sklicuje, konkretizirati in utemeljiti. Vložnikovo sklicevanje na kršitev predpisov, navedenih v drugi in tretji točki, je pravno neupoštevno, ker omenjeni materialni predpisi, na katere se vložnik sklicuje, ne sodijo med določbe kazenskega zakona (razlog iz prve točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Pojem kršitve kazenskega zakona oziroma materialnega prava sicer lahko poleg kazenskih predpisov obsega tudi kršitve drugih materialnih predpisov, vendar le, če so ti pojmi oziroma instituti iz drugih pravnih področij sestavina oziroma zakonski znak kaznivega dejanja (npr. pri blanketnih normah); za takšen primer pa v tej zadevi ne gre. V zvezi z uveljavljano kršitvijo procesnega zakona, opisano pod četrto točko, ki se nanaša na izdajo sklepa na podlagi 83. člena ZKP o izločitvi obvestila, ki ga je obsojenec dal policiji, pa je že višje sodišče na enake pritožbene navedbe obsojencu pravilno odgovorilo, da zatrjevana pomanjkljivost ni podana in da je sklep zakonit. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.