Jedro

ZPotK v 7. členu določa, katere sestavine mora vsebovati kreditna pogodba. V kreditnih pogodbah tožeče stranke ni bila navedena ne čista vrednost kredita, ne predvideni zneski posameznih plačil in tudi ne skupen znesek plačil. Zaradi tega so nastopile vse pravno-relevantne okoliščine, na podlagi katerih je upravni organ zaradi pomanjkanja nekaterih sestavin v pogodbah, izdal odločbo, s katero je tožeči stranki prepovedal sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožeči stranki prepovedal sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti, ker kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki, ne vsebujejo vseh predpisanih sestavih iz 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS št. 77/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK), saj v kreditnih pogodbah ni navedene čiste vrednosti kredita, predvidenih zneskov posameznih plačil in skupnega zneska plačil. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku pri pregledu celotne dokumentacije ugotovljeno, da v pogodbah o obročnem odplačevanju, ki so bile sklenjene s potrošniki, ni navedene čiste vrednosti kredita, predvidenih zneskov posameznih plačil in skupnega zneska plačil. Tožeča stranka je v inšpekcijskem postopku pojasnila svoj način poslovanja, ko gre za sklepanje kreditnih pogodb. Med drugim je navedla, da je višina čiste vrednosti kredita odvisna od nakupov in je zapisana na vsakem računu, ki ga kupec prejme ob prejemu blaga. Kupec je mesečno obveščen o njegovi mesečni porabi, višini obroka in višini celotnega odplačila, v kolikor bi celotni dolg poravnal v tekočem mesecu. Višina obroka oziroma doba odplačila je odvisna od želje kupca. Na podlagi njegove želje se lahko višina obroka oziroma doba odplačila spremeni. Celotna kreditna pogodba z vsemi pogoji obročnega odplačevanja se nahaja v katalogu, ki ga prejme potencialni kupec. Po seznanitvi s pogoji obročnega odplačevanja kupec izpolni obrazec iz kreditne pogodbe in s podpisom potrdi, da je seznanjen z vsemi pogoji obročnega odplačevanja. Na podlagi prejetega obrazca kreditne pogodbe se potrošniku določi oziroma odobri želena višina kreditnega limita, s katerim lahko razpolaga. Prvostopenjski organ ugotavlja, da kupci prejmejo le obrazec za sklenitev kreditne pogodbe skupaj z ostalimi pogoji obročnega odplačevanja in tako ne moremo govoriti o obrazcu kot kreditni pogodbi. Kupec ima možnost vpisati v obrazec izdelek, ni pa mu omogočena možnost, da bi bil seznanjen ob sklenitvi kreditne pogodbe s čisto vrednostjo kredita. Ob dostavi mora namreč plačati 10% zneska naročenega blaga v gotovini, razliko do vrednosti naročila pa predstavlja čisto vrednost kredita. O slednjem podatku pa potrošnik ni seznanjen pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Prav tako iz kreditne pogodbe ni seznanjen s predvidenim zneskom posameznih plačil, saj ima potrošnik v obrazcu le možnost označiti število obrokov. Potrošnik bi moral biti že pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s predvidenim zneskom posameznih plačil. Tudi skupni znesek plačil iz kreditne pogodbe ni razviden. 6. člen ZPotK določa, da mora biti potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe. V 7. členu ZPotK je določena vsebina kreditne pogodbe, v to vsebino spada tudi podatek o čisti vrednosti kredita (1.točka 7. člena), predvideni zneski posameznih plačil in skupen znesek plačil (5. točka 7. člena). Pri tej pogodbi veljajo tudi splošna pravila obligacijskega prava, ko ga ureja Obligacijski zakonik (Uradni list RS št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, OZ), vendar je treba poudariti, da je ZPotK v razmerju do OZ lex specialis, zaradi česar je potrebno upoštevati 7. člen ZPotK, ki določa, da mora kreditna pogodba vsebovati vse sestavine, ki so po tem zakonu obvezujoče. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil, s tem da je odločil, da se v izreku prvostopenjske odločbe črta besedilo „vseh predpisanih sestavin iz 7. člena ZPotK, saj v kreditnih pogodbah ni navedene“. V obrazložitvi odločbe glede te spremembe navaja, da mora biti skladno z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) izrek odločbe kratek in določen. Določbe predpisov se skladno z 214. členom ZUP navedejo v obrazložitvi odločbe. Taka sprememba ne vpliva na samo vsebino obveznosti tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izrek odločbe v nasprotju s 7. členom ZPotK, saj 7. člen izrecno ne določa, da mora biti v kreditni pogodbi naveden skupni znesek plačil, pač pa v 5. točki določa le, da se skupni znesek navede, če je mogoče. Zaradi tega je inšpekcijski organ presegel normo zakona. Razen tega ni pravilna ugotovitev, da v kreditnih pogodbah ni navedena čista vrednost kredita in da niso predvideni zneski posameznih plačil, saj ima pogodba o prodaji na obroke vse, kar odloča 7. člen ZPotK. Pogodba tožeče stranke je sestavljena z vsemi podatki, ki jih 7. člen predvideva. Tožeča stranka tudi omenja, da ji je Urad RS za varstvo potrošnikov izdal dovoljenje za opravljanje storitve potrošniškega kreditiranja. Dejavnost tožeče stranke je kataloška prodaja izdelkov, ki se razlikuje od nakupa blaga neposredno v trgovini v tem, da potrošnik lahko oceni izdelek le na osnovi fotografije. Ob dokončni izdobavi naročenega blaga se naročilo potrošnika prenese v kreditno linijo, na osnovi katere je določena čista vrednost kredita, kot tudi predvideni zneski posameznih plačil, medtem ko število plačil določi potrošnik sam. Ob pogodbi na obroke je izdelan načrt plačila po obrokih, ki natančno opredeljuje višino čiste vrednosti kredita in višino posameznih obrokov. Potrošnik najprej sklene prodajno pogodbo, katera je osnova za sklenitev pogodbe o obročnem odplačevanju. Pogodba na obroke vsebuje vse pogoje iz 7. člena ZPotK tako, da se pogodba nanje sklicuje. Ob samem pozivu za sklenitev pogodbe o obročnem odplačevanju potrošnik ne more biti seznanjen s čisto vrednostjo kredita, saj je čista vrednost kredita vrednost prodajne pogodbe, kar pomeni, da je potrošnik dobil tisto blago, ki ga je dokončno naročil. Pogodba o obročnem odplačevanju ni sklenjena, ko potrošnik izpolni obrazec z naročilom, pač pa v trenutku, ko potrošnik na osnovi prodajne pogodbe dokončno prejme in potrdi naročilo in je vrednost potrjenega naročila čista vrednost kredita. Na osnovi naročila in po dobavi blaga je znana čista vrednost kredita in ta čista vrednost kredita se upošteva tudi pri načrtu plačila obrokov. V trenutku, ko potrošnik blago naroči, ni določeno, da bo vse naročene proizvode tudi prevzel, saj jih ima pravico zavrniti. ZPotK do Obligacijskega zakonika (OZ) ni v razmerju lex specialis. V 120. členu OZ določa samo splošne formalne pogoje, ki predstavljajo temelj pravic in obveznosti pogodbenih strank ob sklepanju konkretne pogodbe v prihodnosti. Vsi ti pogoji imajo za cilj, da olajšajo sklepanje pogodb, stranke pa imajo možnost, da predlagane klavzule sprejmejo, zavrnejo ali spremenijo. ZPotK v 7. členu določa zgolj sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o obročnem odplačevanju, ne določa pa obličnosti pogodbe. Ni določeno, da bi morale biti vse te sestavine navedene že ob ponudbi sklenitve pogodbe o obročnem odplačevanju, pač pa na osnovi pogojev tožeče stranke potrošnik in tožeča stranka določita tudi čisto vrednost kredita in višino posameznih obrokov. Prvostopenjski organ ni opredelil, kdaj bi moral biti potrošnik seznanjen s čisto vrednostjo, saj to ob naročilu ni možno. Ob naročilu se namreč potrošnik odloča, ali bo naročeno poravnal v dveh ali štiriindvajsetih obrokih. Pri odločbi tožene stranke gre zgolj za teoretično razlaganje 7. člena ZPotK, saj v obravnavanem primeru ne gre za pogodbo na obroke, pač pa za kataloško prodajo blaga, kjer stranka ob naročilu še ne vidi in ne prejme blaga, saj ga je naročila na osnovi kataloga. Tudi pri spletni prodaji ima potrošnik možnost zavrniti blago, v kolikor ne odgovarja naročenemu, in v primeru pogodbe plačila na obroke, je ta pogodba sklenjena in določena čista vrednost, ko je na osnovi naročila preko spleta potrošnik prejel in potrdil naročilo. V danem primeru ne gre za klasičen način trgovine oziroma nakupa produktov in je zato trenutek, ko je pogodba o obročnem odplačevanju sklenjena na osnovi kataloške ali spletne prodaje, ko potrošnik na osnovi prodajne pogodbe prejme in potrdi naročilo. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, s priglasitvijo stroškovnika pa smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZPotK v 7. členu določa, katere sestavine mora vsebovati kreditna pogodba. V 1. točki 1. odstavka 7. člena je določeno, da mora vsebovati čisto vrednost kredita ali kreditni limit, če ta obstaja, v 5. točki 1. odstavka pa določa, da mora vsebovati pogoje plačila, ki so naloženi potrošniku, zlasti predvidene zneske posameznih plačil, število plačil, natančen datum zapadlosti plačil in, če je mogoče, skupen znesek plačil. V obravnavanem primeru je bilo pri inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da v kreditnih pogodbah tožeče stranke ni bila navedena čista vrednost kredita, niso bili navedeni predvideni zneski posameznih plačil in tudi ne skupen znesek plačil. Zaradi tega so tudi po mnenju sodišča s tem nastopile vse pravno-relevantne okoliščine, na podlagi katerih je upravni organ zaradi pomanjkanja nekaterih sestavin v pogodbah, ki jih določa 7. člen ZPotK, izdal izpodbijano odločbo.

Peta točka 1. odstavka 7. člena ZPotK res določa, da mora biti skupen znesek plačil naveden, če je to mogoče, vendar pa to še ne pomeni, da je prvostopenjski organ ravnal napačno, ko je odredil tožeči stranki, da mora biti v pogodbah naveden tudi skupen znesek plačil. Navedba „če je mogoče“ po mnenju sodišča pomeni, da če prvostopenjski organ oceni, da mora biti skupen znesek plačil naveden in da je po njegovi oceni to mogoče, potem je upravičen tudi to sestavino pogodbe naložiti tožeči stranki.

V upravnem spisu se nahaja več primerov pogodb o obročnem odplačevanju. Pri tem sodišče ugotavlja, da te pogodbe vsebujejo podatke o potrošniku, podatke o izdelku, podatke o delodajalcu potrošnika in o dobi zaposlitve ter o številu obrokov, v katerih bi želel potrošnik kupiti blago. Sodišče pri vpogledu v te pogodbe ugotavlja, da v njih ni navedena čista vrednost kredita, kot tudi ne znesek posameznih plačil in tudi ne skupen znesek plačil. Iz navedenih razlogov ostalih navedb tožeče stranke ni mogoče upoštevati. Ni mogoče upoštevati navedb, da ima pogodba o prodaji na obroke vse, kar odloča 7. člen ZPotK, saj iz primerov pogodb, ki so v upravnem spisu, to ne izhaja. V tožbi je zelo natančno pojasnjeno, na kakšen način poteka kataloška prodaja, ko nekdo kupuje določen izdelek na obroke. Ne glede na ta pojasnila pa ostaja dejstvo, da v pogodbah o obročnem odplačevanju ni vseh sestavin, ki jih določa 7. člen ZPotK, kar je mogoče ugotoviti iz vpogleda v te pogodbe. Zaradi tega vse te tožbene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost odločitve. Dokument, ki ga tožeča stranka poimenuje kot Pogodba o obročnem odplačevanju, bi lahko imel tako ime šele takrat, ko bi bilo obema strankama znano, katere so tudi ostale vsebine pogodbe, kot jih določa 7. člen ZPotK. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, sklicevanje na kataloško prodajo ne more biti razlog za opustitev zakonsko določenih obveznosti. V tožbi je tudi navedeno, da pogodba o obročnem odplačevanju ni sklenjena, ko potrošnik izpolni obrazec z naročilom, pač pa v trenutku, ko potrošnik na osnovi prodajne pogodbe dokončno prejme in potrdi naročilo in je vrednost potrjenega naročila čista vrednost kredita. Tudi glede te navedbe se sodišče sklicuje na obrazložitev drugostopenjskega organa, ki navaja, da se v obravnavanem primeru pogodba o obročnem odplačevanju šteje za sklenjeno, ko tožeča stranka prejme od potrošnika izpolnjen obrazec pogodbe o obročnem odplačevanju. Sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da je ZPotK nasproti OZ posebni zakon, ki ureja kreditne pogodbe, pri katerih je jemalec kredita potrošnik, ki jemlje kredit. Glede navedbe, da je tožena stranka izdala tožeči stranki dovoljenje za opravljanje storitve potrošniškega kreditiranja pa sodišče meni, da to dejstvo nima povezave z obravnavano zadevo, saj ne gre za vprašanje, ali tožeča stranka sploh sme opravljati potrošniško kreditiranje, ampak gre za to, kakšne morajo biti njene kreditne pogodbe.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.