Jedro

Rok za izplačilo nujnih deležev sodišče določi glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča, to je prevzemnika kmetije. Ta rok lahko praviloma traja največ pet let; v izjemnih primerih pa lahko sodišče na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, določi tudi daljši rok, in sicer največ do deset let. Nujni delež, ki ga določi sodišče, se do plačila vsako leto revaloziriza po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri.

Izrek

Pritožbi nujnih dedičev se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je oporočna dedinja dolžna nujnim dedičem plačati za čas od izdaje sklepa sodišča prve stopnje do zapadlosti posameznih zneskov zneske, revalorizirane po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri, zakonite zamudne obresti pa od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila.

V ostalem se pritožba nujnih dedičev in v celoti pritožba oporočne dedinje zavrne ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim sklenilo, da je oporočna dedinja A. M. dolžna nujnim dedičem do 1.9.2005 v desetih enakih obrokih plačati skupaj znesek 14.310.658,00 SIT, in sicer F. G. znesek 4.770.219,00 SIT, R. K. M. prav toliko, K. in D. M. pa vsakemu po 2.385.110,00 SIT. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora v primeru zamude oporočna dedinja nujnim dedičem plačati zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper rok izplačila nujnih deležev ter tek zakonitih zamudnih obresti se pravočasno pritožujejo tako oporočna dedinja kot nujni dediči: Oporočna dedinja sklep v tem obsegu izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da ji je sodišče prve stopnje določilo prekratek rok za izpolnitev njene obveznosti. Sicer je sodišče izčrpno ugotavljalo, kakšne so njene premoženjske zmožnosti in gospodarske zmožnosti kmetije, moglo pa je ugotoviti tudi to, da je že priletna in zelo slabega zdravstvenega stanja (med drugim sladkorna bolezen). Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bo zaradi izpolnitve obveznosti tako ali tako morala začeti s postopno prodajo nepremičnin - z obdelovanjem posestva in gospodarjenjem z njim se namreč preživlja, saj ji skromna pokojnina z varstvenim dodatkom ne zadošča za preživljanje in vzdrževanje nepremičnin. V primeru, če bi dejansko morala razprodati zapuščinsko premoženje, da bi lahko izplačala nujne dediče, pa bi bila s tem ne le izničena zapustnikova volja, marveč tudi zakon, katerega namen je ohraniti kmetijo, ne glede na to, da gre za kmetijo, ki po novih predpisih ne bi mogla več uživati statusa zaščitene kmetije. V takih okoliščinah je nemogoče, da bi v petih letih, čeprav obročno, odplačala zneske nujnim dedičem, zato je mnenja, da gre v njenem primeru za tak izjemen primer, kakršnega ima v mislih določba prvega odstavka 15. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95; v nadaljevanju ZDKG). Nadalje oporočna dedinja meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi četrtega odstavka 122. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86; v nadaljevanju ZNP) odločilo, da mora v primeru zamude s plačilom posameznih obrokov plačevati nujnim dedičem tudi zamudne obresti in sicer od dneva izdaje sklepa in ne od dneva zamude s plačilom posameznega zneska do plačila. ZDKG je v odnosu do ZNP specialni predpis in je zaradi tega glede poplačevanja nujnih deležev v denarju potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 15. člena ZDKG. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da izreče obveznost izplačila nujnih deležev v trajanju desetih let, pri čemer naj se nujni deleži usklajujejo po določbi drugega odstavka 15. člena ZDKG, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Nujni dediči zakonskih pritožbenih razlogov zoper izpodbijani del sklepa ne navajajo, menijo pa, da odločitev prvostopenjskega sodišča, da se izplačilo denarnih vrednosti nujnih dednih deležev opravi v roku petih let, ni pravilna. Ob ugotovitvi sodišča, da oporočna dedinja nima nobenih finančnih možnosti, da bi dediče izplačala ne da bi začela s prodajo nepremičnin, ni videti utemeljenega razloga za to, da oporočna dedinja ne bi tega storila takoj in nujne dediče odplačala brez odlašanja. Vsako odlašanje poplačila bi namreč zanjo glede na tek zakonitih zamudnih obresti predstavljalo še večje breme. Tekom postopka so z njo skušali doseči tak dogovor, da izplačila ne bi bila potrebna, pa se oporočna dedinja z nobenim predlogom, ki so bili korektni, ni strinjala. Zavedala se je torej, da bo morala opraviti denarna izplačila. Nujni dediči se ne strinjajo tudi s tistim delom izreka izpodbijanega sklepa, kjer je oporočna dedinja dolžna plačati zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sklepa dalje od plačila, in sicer šele v primeru zamude plačila kateregakoli obroka denarne vrednosti nujnega dednega deleža. Določbe četrtega odstavka 122. člena ZNP v zvezi s 27. členom ZDKG in prvim odstavkom 16. člena istega zakona namreč ni mogoče tolmačiti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ob pravilni uporabi navedenih zakonskih določb odločiti, da za vse nujne dediče velja, da jim mora oporočna dedinja izplačati denarne vrednosti njihovih dednih deležev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o dedovanju s tem, da bi njihove terjatve postale izvršljive v roku, ki bi ga prvostopenjsko sodišče določilo za izplačilo. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da oporočni dedinji naloži, da je dolžna plačati nujnim dedičem denarne vrednosti njihovih nujnih deležev v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje, podrejeno pa, da sklep pod točko 2 izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba oporočne dedinje ni utemeljena, pritožba nujnih dedičev pa je delno utemeljena.

Poznano tako oporočni dedinji kot nujnim dedičem je, da rok za izplačilo nujnih deležev sodišče določi glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča, to je prevzemnika kmetije. Ta rok lahko praviloma traja največ pet let; v izjemnih primerih pa lahko sodišče na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, določi tudi daljši rok, in sicer največ do deset let (prvi odstavek 15. člena ZDKG).

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tako z gospodarsko zmožnostjo kmetije kot socialnimi razmerami oporočne dedinje. Poleg stanovanjske hiše, dvorišča in stavbišča ter gospodarskega poslopja ima kmetija "komaj nekaj več kot 2 ha zemljišč" (zapisnik z naroka dne 2.11.1998, list.št. 94), pa še ta obdeluje in z njimi gospodari zgolj oporočna dedinja brez pomoči koga tretjega. Gospodarska zmožnost kmetije torej v danih okoliščinah ni velika. Tudi za socialne razmere oporočne dedinje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so prej slabe kot dobre. Pritožbeno sodišče se kljub temu ne strinja z oporočno dedinjo, da bi ji sodišče moralo določiti najdaljši možni desetletni rok odplačila nujnih deležev. Po prejšnjih predpisih (Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev iz leta 1973) in v času izdaje (sedaj že pravnomočnega) vmesnega sklepa o dedovanju, s katerim je sodišče določilo, kdo je prevzemnik kmetije, je kmetija izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo, po danes veljavnih predpisih (ZDKG) pa tega statusa ne uživa več. Taka situacija je nujnim dedičem omogočila, da so oporočni dedinji tekom zapuščinskega postopka namesto obveznosti izplačila denarne vrednosti nujnih deležev, predlagali druge, za oporočno dedinjo glede na konkretno stanje kmetije in njene finančne zmožnosti po oceni pritožbenega sodišča ugodnejše rešitve. Že na naroku dne 7.12.1998 pa kasneje maja leta 1999 so oporočni dedinji predlagali, da bi jim prepustila v last določene nepremičnine, v denarni vrednosti pa bi izplačala le razliko. Namesto razlike v denarju so ponudili možnost vknjižbe solastnine in oporočni dedinji priznanje dosmrtnega užitka, vendar oporočna dedinja na nobenega od predlogov ni pristala. Na drugi strani držijo pritožbene navedbe nujnih dedičev, da je oporočna dedinja že od izdaje vmesnega sklepa o dedovanju decembra leta 1994 pravzaprav vedela, da bo nujne dediče potrebno izplačati. Ob vsem tem bi po oceni pritožbenega sodišča določitev izjemnega desetletnega roka izplačila pomenil neutemeljeno favoriziranje oporočne dedinje. Trenutno stanje kmetije po oceni pritožbenega sodišča ne opravičuje niti takojšnjega izplačila vseh štirih zneskov nujnih deležev. Oporočni dedinji je treba dati možnost, da kmetijo ohrani kot celoto, saj jo je v tem smislu tudi dedovala. Pritožbeno sodišče se strinja z oporočno dedinjo, da bi takojšnja odprodaja zemljišč pomenila izničenje zapustnikove volje predvsem pa neupoštevanje smisla in namena posebnega režima dedovanja zaščitenih kmetij.

Petletni rok za izplačilo nujnih deležev je tako v okviru zakonskih pogojev in konkretnih okoliščin primera po oceni pritožbenega sodišča primeren rok.

Je pa bilo potrebno izpodbijani del sklepa spremeniti tako, da se bo zagotovila ohranitev realne vrednosti denarne obveznosti oporočne dedinje. Drugi odstavek 15. člena ZDKG, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, pa bi ga moralo, namreč določa, da se nujni deleži, ki jih določi sodišče, do plačila vsako leto revalorizirajo po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje denarnim zneskom prisodilo tudi napačen tek zakonitih zamudnih obresti. Te zavezanec za izplačilo denarja dolguje vedno le v primeru zamude, torej od zapadlosti obveznosti in ne izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje. V tem delu je pritožba nujnih dedičev po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

Odločitev o delni spremembi izpodbijanega dela sklepa je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) v zvezi z določbo 163. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76) in določbo 6. člena ZDKG.