Jedro

Čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da Začasno navodilo za izvajanje disciplinskih postopkov v organih za notranje zadeve ni začelo veljati, ker ni bilo objavljeno, zoper tožnika voden disciplinski postopek ni nezakonit, ker ni bil izveden po tem navodilu, temveč po predpisih delovnega prava.

Tožnik je bil na disciplinski obravnavi izrecno vprašan, ali ima pripombe o izvedenih dokazih, krivdi in dodatnih dokazih. Predlagal je le dodatne dokaze, drugih pripomb pa ni imel. Zato ni bilo kršeno načelo neposrednosti.

Na disciplinski obravnavi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep. Odločitev je bila objavljena. To je zapisano v zapisniku o disciplinski obravnavi. Zato dejstvo, da je pisni odpravek odločbe podpisala druga oseba, in ne tista, ki je vodila disciplinsko obravnavo, ne pomeni kršitve postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe Uprave policije v L., z dne 5.3.1993 in Disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije z dne 2.6.1993, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Disciplinski organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnik dne 22.12.1992 z dlanjo desne roke neupravičeno udaril po levem licu in levem ušesu tujca H.O. in mu povzročil telesno poškodbo. Po opravljeni intervenciji dogodka ni zabeležil v poročilu dežurnega, kar bi bil dolžan storiti po 124. členu Pravil postaje milice z dne 6.5.1982 (v nadaljevanju: Pravila). Kljub naročilu starešine ni hotel napisati posebnega poročila o uporabi fizične sile, kot je določeno v prvem in drugem odstavku 18. točke IX. poglavja Navodila o uporabi prisilnih sredstev (Uradni list SRS, št. 25/81, v nadaljevanju: Navodilo). S tem je storil hujše kršitve delovnih obveznosti po 1., 2., 3. in 5. točki 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I v nadaljevanju: ZDDO).

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da niso bila kršena načela postopka zato, ker je odločbo izdala druga oseba in ne tista, ki je vodila disciplinski postopek. Iz izdane odločbe ne izhaja, da bi bila njena vsebina v neskladju z odločitvijo disciplinskega organa prve stopnje.

Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik udaril tujca in da ga je telesno poškodoval. Navodilo določa, da mora uradna oseba poročati o uporabi prisilnih sredstev. Tožnik tega ni storil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in da je izvedene dokaze pravilno ocenilo. Ugotovilo je tudi, da je tožnik storil vse tri očitane kršitve delovnih obveznosti in da pravila postopka pri toženi stranki niso bila bistveno kršena. V obrazložitvi sodbe je izrecno navedlo (4. stran), da je podana tudi hujša kršitev delovnih obveznosti, ker dne 23.12.1992 tožnik kljub naročilu starešine ni hotel napisati posebnega poročila o uporabi fizične sile.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajal je, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo (v nadaljevanju: odločba US RS), s katero je ugotovilo, da Začasno navodilo o izvajanju disciplinskih postopkov v organih za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju: Začasno navodilo) ni začelo veljati, ker ni bilo objavljeno v Uradnem listu. Tožena stranka je torej v disciplinskem postopku storila bistveno kršitev postopka.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik uporabil prisilna sredstva. Stališče sodišča, da tožnik ni hotel napisati poročila o uporabi fizične sile, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in je zato v nasprotju s spisi. To je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V postopku pri toženi stranki so bila kršena pravila postopka, ker je odločbo izdala oseba, ki postopka ni vodila, kasneje je izvedla določene dokaze in izdala odločbo. Bilo je kršeno najmanj načelo neposrednosti.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni pogoji in razlogi, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta določba pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in da pravilno uporabo materialnega prava presoja glede na takšno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik udaril tujca in mu povzročil telesno poškodbo, ugotovilo pa je tudi, da ni napisal poročila o uporabi fizične sile. Sodišče druge stopnje je tak dokazni zaključek sprejelo. Revizija zato ne more uspešno zatrjevati nasprotnega, ni pa tudi mogoče sprejeti tistih navedb v reviziji, da tožnik ni storil hujše kršitve delovnih obveznosti s tem, da ni napisal poročila.

Tožnik je bil po določbi drugega odstavka 18. točke Navodil zavezan o dogodku poročati v poročilu o opravljenem delu.

Revizija trdi, da je nasprotje med obrazložitvijo sodbe sodišča druge in prve stopnje v tistem delu, ki se nanaša na dolžnost tožnika, da bi poročal o uporabi fizične sile, kar bi naj bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz prej navedenih povzetkov obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da takšnega nasprotja ni. Sodišče druge stopnje je tudi v tem delu soglašalo z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Odločba US RS ugotavlja, da Začasno navodilo o izvajanju disciplinskih postopkov v organih za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.6.1990, s spremembo z dne 4.12.1990, ni začelo veljati, ker ni bilo objavljeno v uradnem glasilu. Odločba US RS je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 59/92 z dne 11.12.1992. Odločba izdana na podlagi Začasnega navodila bi bila nezakonita, če bi postopek potekal po določbah Začasnega navodila. V 1. členu ZDDO je določeno, da se delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v državnih organih urejajo z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, z zakonom o delovnih razmerjih in s tem zakonom, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. V listinah, ki so odločilnega pomena za vodenje postopka in za odločitev o disciplinskem ukrepu - to so: zahteva za začetek disciplinskega postopka z dne 23.12.1992, zapisnik o poteku ustne obravnave z dne 4.3.1993 (v nadaljevanju: zapisnik), prvostopna odločba z dne 5.3.1993 in drugostopna odločba z dne 2.6.1993 - niso navedene, uporabljene in tudi ne obrazložene določbe navedenega Začasnega navodila. Tudi izpodbijani odločbi, ki sta predmet preizkusa v delovnem sporu, se na določbe Začasnega navodila ne sklicujeta. Ker torej odločbi nista oprti na Začasno navodilo - postopek je potekal po predpisih, ki urejajo delovna razmerja - ni mogoče sklepati, da sta zaradi odločbe US RS nezakoniti.

Drugi odstavek 18. točke Navodil določa, da mora o uporabi fizične sile uradna oseba poročati v poročilu o opravljenem delu, posebno poročilo pa mora med drugim napisati tudi takrat, če je bila fizična sila uporabljena proti tujcu. V 124. členu Pravilnika je določena dolžnost dežurnega o vpisovanju dogodkov v dežurno knjigo in o posebnem poročilu po končanem dežurstvu. Ta določba zavezuje dežurnega, da zapiše dogodke, ki so se zgodili v času njegovega dežurstva.

Dokazano je, da tožnik ni izpolnil navedenih obveznosti.

V zapisniku z dne 4.3.1993 je navedeno, da je potem, ko je bilo disciplinski komisiji predloženo gradivo predhodnega postopka, bil obdolženec vprašan, če ima še kaj povedati o izvedenih dokazih, o krivdi in o morebitnih dodatnih dokazih. Na navedeno vprašanje je odgovoril tako, da je predlagal, da se izvedejo nekateri dodatni dokazi. Na seji je bila prisotna tudi odvetnica, njegova pooblaščenka. Pravice tožnika v notranjem postopku, niso bile kršene, ker je bil na obravnavi prisoten in ker je lahko podal izjavo o izvedenih dokazih. V zapisniku ni navedeno, da bi imel tožnik pripombe na izvedene dokaze. Podal je le dodatne dokazne predloge. Tožnik in njegova pooblaščenka sta bila prisotna pri zaslišanju nekaterih prič v predhodnem postopku. Po končani disciplinski obravnavi je bila odločitev o disciplinskem ukrepu objavljena.

Vsebina zapisnika to potrjuje. V njem je med drugim navedeno, da je dokazni postopek končan in da se tožniku izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zapisnik sta podpisala tožnik in njegova zastopnica in na način izvajanja dokazov nista imela pripomb. Načelo neposrednosti torej ni bilo kršeno.

Disciplinska obravnava na prvi stopnji je bila dne 4.3.1993. Vodil jo je takrat še pristojni podsekretar. Pisni odpravek odločbe disciplinskega organa prve stopnje z dne 5.3.1993 je podpisal podsekretar. Na disciplinski obravnavi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar je navedeno v zapisniku o obravnavi. Odločitev o izrečenem disciplinskem ukrepu je bila objavljena na disciplinski obravnavi. Pisni odpravek odločbe je bil izdan na podlagi sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu, in je v skladu z odločitvijo, ki je bila sprejeta na disciplinski obravnavi. Odločba je torej samo pisni odpravek že sprejete odločitve, zato na postopek o izrečenem disciplinskem ukrepu ne more bistveno vplivati dejstvo, da pisnega odpravka odločbe ni podpisal podsekretar, ki je vodil disciplinsko obravnavo. Drugačne revizijske navedbe zato ne morejo biti sprejemljive.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.