Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil dokazila iz računovodskih knjig, ob ostalih izvedenih dokazih, ni odločilno, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (stroškovnem delu) spremeni tako, da se stroški tožeče stranke, ki jih je tej dolžna povrniti tožena stranka, znižajo za 135,52 EUR (na 2.247,68 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2014 dalje do plačila, v roku petnajst dni, in ji povrniti stroške postopka v znesku 2.383,20 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni, podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba je v celoti nepravilna in nezakonita. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka, tj. tožnik, toženki izročil znesek v višini 5.800,00 EUR, vendar ta ni bil izročen kot posojilo in je sodišče glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je odločitev oprlo na dejstvo, da naj bi tožnik znesek toženki izročil le en dan preden je toženka plačala račun tožnika z dne 12. 6. 2013. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je toženki izročil denar, šele kasneje je toženka podpisala potrdilo o prejemu denarja. Pri izročitvi zneska v višini 5.800,00 EUR in plačilu računa z dne 12. 6. 2013 gre za dva časovno povsem različna dogodka, ki med seboj nista povezana. Sodišče je spregledalo, da je tožnik dvig z računa opravil dne 9. 6. 2013, torej preden je račun št. 10/06/2013 z dne 12. 6. 2013 sploh izdal. Zaključek sodišča, da je bil denar posojen, ker je toženka potrebovala sredstva za plačilo računa, je zato nepravilen in v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče zmotno zaključuje, da je toženka 19. 3. 2013 (prav 19. 6. 2013) potrdila prejem denarja, ki ga je dvignil tožnik v višini 6.200,00 EUR, saj to iz potrdila ne izhaja, toženka je potrdila le prejem zneska v višini 5.800,00 EUR. Sodišče je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Listine v nasprotju z zaključki sodišča izkazujejo, da glede na časovno sosledje dogodkov tožnik toženki nikakor ni izročil denarja kot posojilo z namenom, da bi toženka lahko plačala tretji račun tožnika. V potrdilu z dne 19. 3. 2013 ni navedeno, da naj bi izročeni znesek predstavljal posojilo. Navedb tožnika, da naj bi bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, navedeno potrdilo ne potrjuje. Tožnik in toženka sta bila med seboj izključno v poslovnem odnosu in toženka si denarja ne bi izposojala pri tožniku. Ni življenjsko, da bi tožnik svojemu naročniku posodil denar. Ni verjeti navedbam tožnika, da naj bi toženki posodil znesek v višini 5.800,00 EUR, za katerega ne bi vedel, kdaj bi ga toženka lahko vrnila, ob dejstvu, da je imel tožnik po podatkih portala bizi.si v letu 2013 zaradi izvršb večkrat blokirane transakcijske račune. Tožnik ni predložil nobenega dokazila, ki bi v računovodskih knjigah izkazoval obstoj posojila toženki. Prav tako znesek dviga v višini 6.200,00 EUR presega znesek v višini 5.800,00 EUR, ki je bil izročen toženki. Tožnik ni pojasnil, kaj je storil z razliko. Sodišče se do tega, da se znesek dviga z računa tožnika in znesek, ki ga je tožnik izročil toženki, ne ujemata, ni opredelilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pri presoji, ali je toženka vložila lastni prispevek, ki ga je tožnik moral upoštevati in ji stroške v zvezi s tem povrniti, ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov in se do njih vsebinsko ni opredelilo. Navedbe toženke, da sporni znesek predstavlja plačilo prispevka, je označilo kot pavšalne in nedokazane trditve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je pojasnila, katera dela je opravila. Navedena dela so bila predmet pogodbenih del in vključena v pogodbeno ceno. Tožnik (prav toženka) in J. R. sta izdatno pomagala pri delih. Tožnik je sam priznal, da se je s toženko dogovoril, da določena dela opravi toženka sama. Opozarja na priči N. H. in I. K., ki sta potrdila, da je J. R. pomagal pri delih. M. P. je povedal, da je opravil strojna dela v vrednosti 1.800,00 EUR in plačilo kompenziral z lesom toženke, S. P. je povedal, da je opravil slikopleskarska dela, za kar je prejel plačilo v višini 700,00 EUR. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo, kljub temu, da nedvomno izkazujejo resničnost navedb toženke glede lastnega prispevka in da je sporno plačilo predstavljalo plačilo le-tega. Zaključek sodišča, da naj bi bil prispevek toženke upoštevan v specifikacijah, kar naj bi bilo razvidno iz obračunske situacije št. 7, 9, 10/06/2014, je nepravilen, saj to iz obračunske situacije ne izhaja, razen glede lesa, ki ga je zagotovila toženka. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrednost materiala, ki ga je dobavila oziroma del, ki jih je opravila, toženki ni znana, zaupala je tožniku, ki je vrednost navedenega ocenil na 5.800,00 EUR in ta znesek toženki tudi izročil, saj je toženka tožniku plačala končno vrednost del brez upoštevanja lastnega prispevka. Obrazložitev sodišča, ki je kot neverodostojno štelo izpoved toženke in J. R., da je tožnik sam ocenil vrednost prispevka, hkrati pa ugotovilo, da je vrednost prispevka tožnik upošteval v situacijah, je sama s seboj v nasprotju. Jasno je, da je vrednost prispevka ocenil tožnik. Sporno je torej le, ali je vrednost tožnik upošteval v izdanih situacijah ali ne. Tožnik je upošteval zgolj vrednost s strani toženke dobavljenega lesa, ne pa tudi vrednosti ostalega, v postopku nedvomno izkazanega prispevka. Preostali prispevek iz obračunske situacije ne izhaja, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik prispevka po posameznih postavkah ni obrazloženo zatrjeval, ni navedel vrednosti in prispevka ni upošteval. To potrjuje, da je prispevek tožnik toženki izplačal v spornem znesku. Zaključek sodišča, da gre za nedokazano trditev toženke, je torej neutemeljen, neobrazložen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je izpoved priče J. R. štelo za neprepričljivo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi pomankljive dokazne ocene sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpoved J. R. so v več delih potrdile tudi druge priče, celo tiste, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Izpovedi J. R. ni mogoče označiti za neprepričljivo. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter ni obrazložilo sprejete dokazne ocene. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Tožnik je trdil, da naj bi bilo med strankama dogovorjeno, da naj bi toženka posojilo vrnila potem, ko bi prejela sredstva iz sklada. Tožnik ni pojasnil, kdaj naj bi zapadla obveznost toženke, ali je obveznost sploh že zapadla, kar potrjuje, da sporni znesek ne predstavlja posojila. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali naj bi obveznost po posojilni pogodbi že zapadla. Nepravilna je zato odločitev sodišča, da zakonske zamudne obresti tečejo od dne 2. 2. 2014. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi bila toženka dolžna izročen znesek vrniti. Sodišče se do dokazov, ki so potrjevali navedbe toženke glede plačila prispevka, ni opredelilo, nato pa je podalo zaključek, da toženka ni uspela dokazati, da bi bila sporni znesek upravičena zadržati. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Sklenitev posojilne pogodbe ni negativno dejstvo, samo potrdilo o prejemu denarja ne izkazuje sklenitve posojilne pogodbe. Opomin, ki ga je tožnik poslal toženki, je enostransko izdana listina, ki ne potrjuje resničnosti vsebine. Toženka se na opomin ni odzvala in se tega opomina sploh ne spominja. Tožnik kot strokovnjak bi moral izkazovati večjo skrbnost pri poslovanju. Višje sodišče se je s sklepom I Cp 1837/2017 v 18. točki obrazložitve že opredelilo, da je toženka podala zadostno trditveno in z dokazi podprto podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče toženki ni priznalo nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, kljub temu, da je toženka dvakrat priglasila nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, nagrado za oba postopka z rednimi pravnimi sredstvi pa je priznalo tožniku. Ker sodišče toženki neutemeljeno in nepravilno ni prisodilo stroškov postopkov z rednimi pravnimi sredstvi, je nepravilno opravilo tudi pobot. Sodišče se do tega, zakaj toženki navedenih stroškov ni priznalo, ni opredelilo. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot pravdne stroške je sodišče priznalo nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 v znesku 440,40 EUR. Vrednost spornega prometa je v ponovljenem postopku znašala le še 5.800,00 EUR, zato znaša nagrada za narok v ponovljenem postopku 262,80 EUR in ne 440,00 EUR. Sodišče odločitve glede priznane nagrade ni obrazložilo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je glede toženki nesporno izročenega zneska v višini 5.800,00 EUR pravilno zaključilo, da je bil ta toženki izročen na podlagi posojilne pogodbe in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženka neutemeljeno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Zmotno navaja, da gre med izročitvijo zneska v višini 5.800,00 EUR in plačilom računa št. 10/06/2013 z dne 12. 6. 2013 za dva časovno povsem različna dogodka, ki med seboj nista povezana. Zatrjuje, da je sodišče očitno spregledalo, da je tožnik dvig z računa opravil dne 9. 6. 2013, vendar zmotno. Iz potrdila banke X z dne 19. 6. 2013 namreč izhaja, da je tožnik znesek (sicer v višini 6.200,00 EUR) dvignil na ta dan, tj. 19. 6. 2013 (ob 10. 43 uri) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene (glej prilogo 5 k vlogi tožnika z dne 8. 12. 2014, ki je identična sicer slabo čitljivi prilogi A8). Očitek, da listine v nasprotju z zaključki sodišča izkazujejo, da glede na časovno sosledje dogodkov, tožnik toženki ni izročil denarja kot posojila, ker ob dvigu denarja račun sploh še ni obstajal, se tako izkaže za neutemeljenega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik denar dvignil 19. 6. 2013, dan po prejetju denarja (20. 6. 2013 in ne 20. 6. 2014) je toženka sporni znesek nakazala tožniku, kar izhaja iz kartice prometa transakcijskega računa toženke pri banki Y (list. št. 15 – plačilo računa 10/06/2013). Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča, da je toženka potrdila prejem denarja, ki ga je dvignil tožnik v višini 6.200,00 EUR. Navaja, da to iz potrdila ne izhaja. Toženka je res potrdila prejem zneska v višini 5.800,00 EUR, kot je tudi vtoževan, to je iz celotne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje tudi razvidno, in toženka v zvezi s tem neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je torej potrdila prejem zneska v višini 5.800,00 EUR in takšen znesek tožnik tudi vtožuje.

6. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Res zgolj potrdilo z dne 19. 6. 2013 (in ne 19. 3. 2013) še ne izkazuje, da naj bi izročeni znesek predstavljal posojilo, vendar je bilo to potrdilo le eden izmed izvedenih dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ne drži, da naj bi bilo v konkretnem primeru neživljenjsko, da bi tožnik svojemu naročniku posodil denar in da tožniku ni verjeti. Tožnik je namreč izpovedal, da je toženka znesek 5.800,00 EUR potrebovala za delno plačilo računa z dne 12. 6. 2013 št. 10/06/2013. Navedeni račun je morala plačati oziroma tožniku nakazati kot izvajalcu zato, da je imela potrdilo za pridobitev sredstev iz sklada. Tožnik je izpovedal tudi, da naj bi mu toženka denar vrnila, ko bi dobila sredstva iz sklada. Glede na to, da so morali biti računi za izplačilo sredstev, odobrenih toženki z Ukrepom 323 na podlagi razpisa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predhodno plačani,1 je ugotoviti, da je imel tožnik interes, da toženka izkaže, da je račune plačala. Računal pa je lahko na to, da bo ta sredstva zagotovo dobila. Trditve, da naj bi imel tožnik večkrat blokirane transakcijske račune in neporavnane obveznosti do svojih upnikov in tožniku zato ni verjeti, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil dokazila iz računovodskih knjig, ob ostalih izvedenih dokazih, ni odločilno, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil. Dejstvo, kaj je tožnik storil z razliko med zneskom 5.800,00 EUR, ki ga je izročil toženki, in zneskom 6.200,00 EUR, ki ga je dvignil z računa, ni pravno relevantno. Višina izročenega zneska med pravdnima strankama ni bila sporna. S tem, ko se sodišče glede same razlike ni opredelilo, pa tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

7. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP storilo v zvezi z razlogi o trditvah toženke, da sporni znesek predstavlja plačilo lastnega prispevka toženke, ki ga je tožnik moral upoštevati. Sodišče je navedlo, da je trditev toženke nedokazana, kar je pravilen zaključek. Glede zatrjevanega plačila prispevka toženke je sodišče prve stopnje dejansko stanje prav tako pravilno ugotovilo. Toženka je res pojasnila, katera dela je sama opravila. Zatrjevala je, da so bila ta dela predmet pogodbenih del in vključena v pogodbeno ceno in naj bi to predstavljalo izdaten prispevek toženke v materialu, delu in kritju stroškov. Njene trditve glede teh del in spornega zneska so bile povezane s trditvami, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena pogodbena vrednost del (po pogodbi o obnovi mlina, kašče in kozolca na K. domačiji, priloga A5), v višini 35.671,33 EUR (z DDV) in je toliko tožniku tudi plačala, zato mu ničesar več ne dolguje. Glede na dogovorjeno ceno, je bil s tem povezan tudi njen prispevek oziroma bi ji tožnik moral stroške v zvezi z njenim prispevkom povrniti. Kot je že v predhodni odločbi navedlo to sodišče, iz navedene pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili, da se bodo dela obračunala po sistemu fiksne cene in dejanske količine, zato trditve toženke (da tožniku zaradi plačila fiksnega zneska ničesar ne dolguje) že zato niso mogle biti utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (glede na vsebino pogodbe), da izpoved J. R. ni prepričljiva v tem smislu, da naj bi denar tožnik dal toženki kot njihov prispevek, kar sam tožnik naj bi ocenil, koliko znaša ta prispevek in sam prinesel denar, ne da bi ga prosili. Sodišče je navedlo, da je bil prispevek toženke upoštevan v specifikacijah, kot izhaja iz obračunske situacije št. 7, 9, 10/06/2013. Toženka ta zaključek izpodbija kot nepravilen, saj prispevek toženke iz obračunske situacije izhaja le glede lesa. Dejstvo, da je tožnik upošteval les, sodišče pa je navedlo, da je prispevek upoštevan v situacijah, ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnik navedeni prispevek dejansko upošteval. 8. Glede ostalega zatrjevanega prispevka (v specifikaciji sicer neupoštevanega) pa je ugotoviti, da tožnik del, ki jih je toženka zatrjevala, v obračunu ni zaračunal,2 kar spet potrjuje zaključek, da navedeni znesek 5.800,00 EUR ne predstavlja prispevka toženke, glede na že prej navedeno pogodbeno določilo.

9. Ker je torej tožnik prispevek toženke delno upošteval oziroma ji del, ki jih je opravila sama, v obračunu ni zaračunal, sodišče absolutno bistvene kršitve določb postopka tudi ni storilo, ko se ni opredeljevalo do s strani toženke opravljenih del in v zvezi s tem podanih izpovedih prič. Ni jasno, v čem naj bi bilo nasprotje v razlogih sodišča, ki je kot neverodostojno štelo izpoved toženke in J. R., da je tožnik sam ocenil vrednost prispevka toženke, hkrati pa je sodišče izreklo, da je vrednost prispevka toženke tožnik upošteval v situaciji. Sodišče je namreč navedeni zaključek podalo glede trditve, da naj bi tožnik ocenil prispevek in kar sam prinesel denar, ne da bi ga za to prosili. Zaključek sodišča prve stopnje, da je navedena trditev toženke ostala nedokazana, je tako pravilen, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

10. Neutemeljene so navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi pomanjkljive dokazne ocene in da sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, pri čemer toženka izpostavlja izpoved priče J. R. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti, razlogi glede lastnega prispevka pa so bili že navedeni.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zapadlosti obveznosti toženke. Tožnik je v postopku pojasnil, da je dne 19. 6. 2013 toženki izročil denarni znesek v višini 5.800,00 EUR, toženka pa se je zavezala, da bo vrnila enak znesek denarja nemudoma, ko prejme nepovratna sredstva s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zatrdil je tudi, da je dne 27. 1. 2014, ko je bilo že gotovo, da je toženka nepovratna sredstva v celoti prejela, slednjo s priporočenim opominom pozval na vrnitev posojila v roku petih dni. Tožnik je zato zahteval zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od 2. 2. 2014 dalje do plačila (glej pripravljalno vlogo z dne 21. 9. 2015). Tožnik je torej pojasnil zapadlost obveznosti toženke in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Ker je bila zapadlost vezana na prejem nepovratnih sredstev, glede katerih je tožnik zatrdil, da jih je toženka prejela, toženka pa tega ni prerekala, tega dejstva ni bilo treba dodatno dokazovati. Zamudne obresti je tožnik vezal na kasnejši datum, to je na opomin (priloga A1), zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da zapadlost obveznosti na dan 2. 2. 2014 ni bila niti zatrjevana niti izkazana.

12. Končno toženka neutemeljeno izpodbija tudi dokazno vrednost opomina, ki ga je tožnik poslal toženki. Opomin je res enostransko izdana listina, vendar pa dejstvo, da se toženka na opomin, upoštevaje njegovo vsebino, ni odzvala, kot je navedlo sodišče prve stopnje, pritrjuje trditvi tožnika, da je šlo dejansko za posojilo (čeprav res le-to zgolj s samim opominom ni izkazano). Zgolj dejstvo, da je tožnik pravna oseba, na dokazno breme ne more vplivati.

13. Neutemeljeno se toženka sklicuje na obrazložitev tega sodišča v sklepu I Cp 1837/2017, da je toženka podala zadostno trditveno in z dokazi podprto podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je sodišče tam navedlo le, da je toženka podala zadosti konkretizirane ugovorne navedbe (s katerimi bi lahko dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, vendar le, če bi se izkazalo, da so utemeljene).

14. Delno je utemeljena pritožba v delu, ko graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Neutemeljeno sicer toženka izpostavlja, da ji sodišče ni priznalo nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (dva odgovora na pritožbo), medtem ko je tožniku stroške za postopek z rednimi pravnimi sredstvi priznalo. Navedena odgovora na pritožbo namreč za odločitev sodišča druge stopnje v obeh primerih nista bila potrebna, zato ju sodišče v skladu s 155. členom ZPP toženki pravilno ni priznalo. Izrecno razloga sicer ni navedlo, vendar to pomanjkljivost odpravlja sodišče druge stopnje, medtem ko je v ostalem sodišče stroškovno odločitev ustrezno obrazložilo.

15. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno kot pravdne stroške priznalo nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 v znesku 440,40 EUR. Sodišče druge stopnje je v tem delu stroškovno odločitev spremenilo tako, da je nagrado tožnika za narok v ponovljenem postopku znižalo na 262,80 EUR (z 440,40 EUR). Potrebni stroški tožnika se zato znižajo za 177,60 EUR, vključno z DDV pa za 216,67 EUR in tako znašajo skupno 4.995,63 EUR, upoštevaje neizpodbijani uspeh tožnika (62,55 %) pa 3.124,77 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka tožniku dolžna povrniti 2.247,68 EUR stroškov postopka, tako da je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku znižalo za 135,52 EUR. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. člena ZPP.

16. V ostalem delu pritožba ni utemeljena. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialnopravne določbe o posojilni pogodbi (569. člen OZ). Tožnik je toženki izročil znesek 5.800,00 EUR, toženka ga ni vrnila. Znesek je zapadel v plačilo, zaradi zamude pa toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Ker sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z zatrjevanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, niti s kršitvami določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v ostalem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede stroškovne odločitve, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 Glej tudi izpoved M. T. O. na list. št. 152: Investitor je moral sredstva založiti, šele potem je dobil povrnjena ta nepovratna sredstva. 2 Glej npr. izpoved priče S. P. glede zatrjevanih slikopleskarskih del. Izpovedal je, da je za tožnikom popravljal delo v kašči (torej je delo opravil tožnik), na mlinu pa prej barve na zunanjem zidu ni bilo (v obračunu slednje ni zaračunano).