Jedro

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.

Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2016 in odredba toženca z dne 30. 6. 2016 nezakoniti; da je toženec dolžan tožnici za obdobje od 12. 7. 2016 do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v znesku 894,16 EUR, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi; da ji je dolžan obračunati znesek 268,38 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi ter da ji je dolžan obračunati denarno povračilo v znesku 16.102,98 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je namen izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi trpinčenje tožnice. Odpoved je povračilne narave oziroma posledica vloženih tožb za razvezo zakonske zveze in zaradi vrnitve darila, česar sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s trpinčenjem ni v celoti raziskalo dejanskega stanja niti zaslišalo prič, je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica vztraja, da ji toženec ni omogočil zagovora pred odpovedjo. Zaradi psihičnih težav in hospitalizacije v času od 7. 7. 2016 dalje ni mogla podati zagovora. Toženca je obvestila, da ni mogla podati pisnega zagovora, saj je imela dokaze doma in z njimi v bolnišnici ni razpolagala, čeprav sodišče zaključuje drugače. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica trdi, da se toženec ni zanimal za finančno poslovanje podjetja, da je vedel za posojanje denarja od hčerke, ni pa moral vedeti za vsakokratna, konkretna posojila, saj ji je v celoti prepustil finančno poslovanje podjetja. Pisna omejitev prokure v elektronskemu sporočilu z dne 7. 6. 2016 ni bila veljavna, ker je bila dana njenemu pooblaščencu, ki je bil pooblaščen v drugih, ne pa delovnopravnih zadevah. V zvezi s tem sodišču očita zmotno uporabo določb civilnega prava o pooblastilu. Trdi, da njen pooblaščenec v zakonskem sporu ni bil upravičen oziroma pooblaščen za sprejem elektronskega sporočila o tem, kako naj tožnica opravlja svoje delovne obveznosti. Zato ga je tožnica, tudi če se je z njim seznanila, upravičeno štela za brezpredmetno. Iz navedenega sporočila ni razvidno, kaj presega redno in običajno poslovanje. Meni, da v okvir rednega poslovanja podjetja spada tudi jemanje in vračanje posojil. Tožnica je bila kot prokuristka zadolžena za finančno poslovanje s posojili tudi po prejemu elektronskega sporočila. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča, da od trenutka seznanitve tožnice z elektronskim sporočilom vračila posojila ni mogoče šteti za redno poslovanje. Navaja, da toženec ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč le po prvi alineji tega člena. Trdi, da je sodišče glede obstoja in vračila posojila hčerki neenakopravno favoriziralo toženca, saj je neživljenjsko in prestrogo od tožnice zahtevati, da konkretizira in z listinami dokazuje vsako posojilo posebej ter namen njegove porabe, zlasti glede na prepletenost zasebne in poslovne sfere in ustaljeno dolgoletno prakso gotovinskega poslovanja. Osebno in podjetniško premoženje toženca kot samostojnega podjetnika nista bila ločena. Zato se je podjetniško oziroma skupno premoženje strank uporabljalo tudi za pokrivanje osebnih potreb toženca. Meni, da bi moralo sodišče očitano ravnanje, ki je predmet odpovedi, presojati z vidika upravljanja skupnega premoženja. Tožnica ni bila dolžna dokazati, da je posojilo hčerke v celoti porabila za poslovanje toženčevega podjetja. Zadostila je trditvenemu bremenu glede obstoja posojila v znesku 8.000,00 EUR in tudi glede namena porabe, to je gotovinskega izplačevanja dela plač. Prav tako je tožnica svoje trditve dokazala z izpovedjo prič in tabelo oziroma kontno kartico. Iz navedenih razlogov je zmoten dokazni zaključek sodišča, da ni obstajal dolg v znesku 8.000,00 EUR in da je tožnica s tem, ko je hčerki vrnila navedeni znesek, huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Posledično ravnanje tožnice nima niti znakov kaznivih dejanj. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o izgubi zaupanja in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ni pravilna niti odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, tožencu pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Toženec je kot samostojni podjetnik posameznik tožnici podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 7. 2016 iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Tožnica je bila pri tožencu zaposlena na delovnem mestu pomožnega delavca, toženec pa ji je podelil tudi prokuro, tako da je skrbela za poslovanje toženca in je bila dejansko samo ona zadolžena za finančno upravljanje. V času odpovedi je bila formalno še poročena s tožencem, je pa približno en mesec pred tem že vložila tožbo za razvezo zakonske zveze. Toženec je tožnici v izredni odpovedi očital, da je dne 13. 6. 2016 samovoljno in v nasprotju z njegovo izrecno odredbo o prepovedi odtujevanja premoženja s poslovnega računa nakazala 8.000,00 EUR njuni hčerki A.A. S tem naj bi zlorabila svoj položaj, mu odtujila denarna sredstva in ga oškodovala, s čimer naj bi njena ravnanja izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja oziroma poneverbe.

7. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici pravica do zagovora ni bila kršena. Po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec večkrat določil datum zagovora, vendar pa se tožnica ni zagovarjala iz razlogov na njeni strani.

9. Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.

10. To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je toženec sicer poskušal tožnici zagovor omogočiti. Če mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani tožnice, tožencu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito. V obravnavanem primeru toženec zaradi tožničine hospitalizacije z njo ni uspel opraviti razgovora. Pomembna okoliščina je tudi, da tožnica oziroma njen pooblaščenec na dan predvidenega zagovora niti kasneje nista poslala tožencu morebitnega pisnega zagovora ali dokumentacije o zdravstvenem stanju tožnice. Poleg tega je treba upoštevati, da drugi odstavek 109. člena ZDR-1 za primer, ko ima kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tudi znake kaznivega dejanja, določa, da mora delodajalec podati izredno odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Toženec ni bil dolžan datuma zagovora za vsako ceno in v nedogled prestavljati, zlasti ker je bila tožnica hospitalizirana vse do dneva vložitve tožbe. V primerih, ko zaradi poteka prekluzivnega roka delodajalec delavcu ne bi mogel več odpovedati pogodbe o zaposlitvi, delodajalec ni dolžan upoštevati zaprosil delavca za preložitev zagovora.

11. Iz določb ZDR-1 ne izhaja, kakšna je predpisana vsebina zagovora. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca ni nekakšen dokazni postopek. Delodajalec sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za utemeljitev razloga za izredno odpoved, pri čemer je na njegovi strani tudi dokazno breme utemeljenega razloga za izredno odpoved delavcu. Glede na navedeno ni pravno odločilno, ali je tožnica v dopisu toženca obvestila, da zagovora ne more podati, ker ima vsa dokaze doma in z njimi v bolnišnici ni razpolagala. V zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Nesporno dejstvo je, da je bila tožnica pristojna za upravljanje financ toženčevega podjetja. Tožnica je bila tista, ki je skrbela za finančno poslovanje podjetja. Ob tem je skrbela tudi za zasebne finance tedanje družine. Dne 7. 6. 2016 je toženčev pooblaščenec tedanjemu pooblaščencu tožnice poslal obvestilo o tem, da ji je prepovedano kakršnokoli razpolaganje s premoženjem podjetja, tj. toženca kot samostojnega podjetnika, ki presega redno in običajno poslovanje (plačila obstoječim dobaviteljem, plačila plač delavcem), enako tudi kakršnokoli obremenjevanje podjetnikovega premoženja. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu št. VIII Ips 31/2018 z dne 31. 3. 2019 o dopustnosti omejitve prokure v razmerju med strankama, je toženec pravilno izrabil možnost komunikacije preko tožničinega odvetnika. Glede na "prepletenost" zasebne in poslovne sfere z oteženimi osebnimi okoliščinami tudi ni mogoče govoriti o zoženem pooblastilu, ki naj ne bi zajemalo poslovnega odnosa med strankama, temveč le ločitveni postopek. Sploh ob dejstvu, da je bila tožnica s toženčevim sporočilom seznanjena, kakor izhaja iz njene izpovedi. Ker je bila tožnica kot prokuristka s prepovedjo toženca dejansko seznanjena, bi se morala nanj tudi ustrezno odzvati. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica nasprotuje učinkom pisne omejitve prokure, ker je bil njen tedanji pooblaščenec pooblaščen za zastopanje v družinskopravnih, ne pa delovnopravnih zadevah, da gre za neupoštevanje določb civilnega prava o obsegu pooblastila v razmerju med tožnico in njenim tedanjim pooblaščencem in da je tožnica obvestilo z dne 7. 6. 2016 štela za brezpredmetno, so glede na obrazloženo neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju obseg prokure in njeno naknadno omejevanje raziskalo v smeri, ali vračilo posojila družinskemu članu predstavlja redno poslovanje toženca kot podjetnika. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je tožnica na podlagi pisne omejitve prokure v obvestilu dne 7. 6. 2016 lahko izvedla le plačila obstoječim dobaviteljem in plač delavcem, medtem ko so ji bila prepovedana kakršnakoli drugačna razpolaganja s podjetniškim premoženjem toženca kot samostojnega podjetnika. Toženec v okviru rednega poslovanja ni dovolil vračila posojila hčerki v znesku 8.000,00 EUR, kar je predmet izredne odpovedi. Četudi tožnica v pritožbi trdi, da je pred tem redno sklepala posojilne posle, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da od seznanitve tožnice z dopisom toženca vračila posojila njuni hčerki ni več mogoče šteti za redno poslovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica z vračilom spornega posojila kršila obveznosti iz delovnega razmerja in da ni spoštovala zahteve oziroma navodila toženca (34. člen ZDR-1).

14. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje, upoštevaje stališče iz citiranega razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, tudi pravilno izhajalo iz tega, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja konkretne posojilne pogodbe, njenega nastanka, izvrševanja in končnega poplačila preostalega dolga na strani tožnice (212. člen ZPP), ki je s tem upravičevala sporno nakazilo v znesku 8.000,00 EUR, za katerega je toženec zatrjeval odsotnost pravne podlage oziroma protipravno odtujitev. Ob upoštevanju pravila o trditvenem bremenu bi morala tožnica, ne glede na "prepletenost" zasebne in poslovne sfere, na ravni svojih navedb določno opredeliti namen in tempo posojila, če je res šlo za namene poslovanja toženca. Tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu, saj ni navedla, kako naj bi se črpalo hčerkino posojilo, tj. za poplačilo katerega konkretnega dolga toženca je bil porabljen posamezni del hčerkinega posojila in kdaj se je to poplačilo izvedlo. Ni konkretizirala, za katere namene (ki bi morali biti v okviru poslovanja toženca), v kakšni višini in kdaj je porabila vsako posamezno prejeto posojilo. Ker mora vsaka stranka zatrjevati in dokazati dejstva, ki so ji v korist, ni utemeljena pritožbena navedba, da gre za prestrogo oziroma neživljenjsko zahtevo sodišča oziroma za neenakopravno obravnavo strank ter favoriziranje toženca.

15. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec na splošno vedel, da je tožnici denar posojala tudi hčerka A.A. Vendar pa tožnica ni obvestila toženca o vsakokratnih, konkretnih hčerinih posojilih (o času prejema in vračil posojila in njihovi višini), niti ni dokazala, kdaj konkretno naj bi ga seznanila s posameznim prejetim posojilom hčerke ali vračilom posojila. Tožnica je za nazaj "legalizirala" posojila z vpisom v poslovne knjige, kar pa kaže na protislovnost njenih navedb, saj že na tej ravni ni mogoče povsem jasno razbrati, zakaj točno naj bi bila denarna sredstva izposojena in kje v okviru poslovanja naj bi bila porabljena. Tudi izpoved tožnice, da je bilo hčerkino posojilo v znesku 4.500,00 EUR dejansko porabljeno za nakup tožničinega avtomobila, dokazuje, da posojila hčerke A.A. očitno niso bila nujno namenjena le za potrebe poslovanja toženca, oziroma za kritje izplačila dela plač delavcem "na roke". Iz izpovedi tožnice in hčerke A.A. izhaja, da je bil na hčerko prepisan toženčev avto, za kar mu ni plačala kupnine, temveč se je ta v višini 6.000,00 EUR kompenzirala z njenim posojilom. Tudi glede vračila 1.000,00 EUR dne 9. 9. 2015 iz izpovedi tožnice izhaja, da naj bi šlo za vračilo tistega viška denarja, ki ga je A.A. posodila za nakup tožničinega avta, pa nato za nakup ni bil porabljen, kar pomeni, da gre za sredstva, ki niso bila namenjena za poslovanje toženca. Pri tem ni pomembno vprašanje skupnega premoženja strank oziroma premoženjskopravnega režima zakoncev, temveč vprašanje upravljanja s podjetniškim premoženjem toženca oziroma zakonitostjo finančnega poslovanja, kar je bila obveznost tožnice na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato niso bistvene pritožbene navedbe, da je tožnica razpolagala s skupnim premoženjem in da so se iz sredstev podjetniškega premoženja pokrivale tudi osebne potrebe toženca.

16. Tožnica ni dokazala obstoja dolga do hčerke iz naslova posojila v znesku 8.000,00 EUR na dan 13. 6. 2016 niti, da je zanj vedel toženec. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je to razvidno iz tabele tožnice oziroma lastne evidence. Tabela vsebuje enostransko zabeležene datume in zneske, predvsem pa iz tabele, kot je izpovedala računovodja, ni razvidno, kaj se je zgodilo s posojili A.A. 17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

18. Pritožba neutemeljeno navaja, da je izpodbijana odpoved posledica zatrjevanega trpinčenja oziroma vloženih tožb. Sodišče prve stopnje je tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika ugotovljenega odpovednega razloga s strani toženca, kot tudi z vidika tožničinih ugovorov, da je šlo za fiktivno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za povračilni ukrep zoper njo. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v posledici povračilnega ukrepa. Njegova dokazna ocena je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja tudi na vse tožničine ugovore. Zato nista podani bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, posledično pa tudi nadaljnje zahtevke tožnice.

20. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP). Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2010 in nasl. - ZDSS-1).