Jedro

Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da tožnik prejema mesečno pokojnino v višini 818,92 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik ne ugovarja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča opr. št. Bpp 69/2010-2 z dne 19. 5. 2010. Tožena stranka v obrazložitvi povzema razloge, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji in ugotavlja, da je prosil za stalno brezplačno pravno pomoč. Vendar upoštevaje določbo 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami) in določbo 2. odstavka 11. člena ZBPP je prošnjo tožnika obravnavala kot prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v konkretnih upravnih sporih. Tožnik je v prošnji navedel, da gre za nujno zadevo, vendar tožena stranka meni, da določba 36. člena ZBPP, ki ureja nujno brezplačno pravno pomoč, pristojnemu organu za odločanje o brezplačni pravni pomoči v ničemer ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP.

Tožena stranka je na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP ugotavljala finančni položaj tožnika in druge pogoje, določene s tem zakonom. Na podlagi podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je ugotovila, da je tožnik v obdobju treh koledarskih mesecev (marec, april, maj 2010) pred mesecem vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč imel prejemke iz naslova pokojnine v skupni višini 2.456,76 EUR, oziroma 818,92 EUR mesečno. Mesečni dohodek tožnika (lastni dohodek) tako znaša 818,92 EUR, kar pa je znesek, ki presega znesek določen v ZBPP v zvezi z določbami Zakona o socialnem varstvu (ZSV) kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem je tožena stranka še pojasnila, da se glede na ustaljeno sodno prakso administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP ne upoštevajo. Tožena stranka je zato presodila, da prosilec presega finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj njegov mesečni dohodek presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej 453,60 EUR.

Iz navedenih razlogov je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in v tožbi navaja, da sodniki in sodnice nezakonito in pristransko zavračajo vse njegove tožbe v zvezi z zadevami brezplačne pravne pomoči. Zato predlaga, naj sodišče tožbo odstopi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj vse napadene odločbe razveljavi. Poudarja tudi, da so bila kršena pravila splošnega upravnega postopka, ker mu kot procesno nesposobnemu ni zagotovila zagovornika. Z enakimi absolutnimi kršitvami pravil Zakona o upravnem sporu in Zakona o pravdnem postopku so obremenjeni tudi vsi sklepi in sodbe, ki mu jih je izdalo naslovno sodišče. Poudarja tudi, da je po sodno izvedeniških psihiatričnih mnenjih že od srede 90-ih let nezmožen skrbeti za svoje pravice z nastopanjem pred sodišči in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Predlaga, naj mu sodišče dodeli stalnega brezplačnega zagovornika ter ga oprosti plačila stroškov pred vsem sodišči Republike Slovenije oziroma, naj mu dodeli brezplačnega odvetnika, ki bo zoper navedeno izpodbijano odločbo sestavil pravilno oziroma učinkovito tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena ZBPP za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a., 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena ZSV. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da tožnik prejema mesečno pokojnino v višini 818,92 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Pravilno je tudi ugotovila, da znaša znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, 226,80 EUR, 2-kratnik torej 453,60 EUR. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik ne ugovarja.

Tožnik zmotno meni, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker mu kot procesno nesposobnemu ni zagotovila zagovornika. Iz vpisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je res v teku postopek odvzema poslovne sposobnostni tožniku, vendar zadeva še ni pravnomočno zaključena. Zato je tožnik procesno sposoben oziroma stranka, ki sme opravljati dejanja v postopku.

Tožnik tudi neutemeljeno pričakuje, da bo sodišče odločalo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Za takšno odločanje sodišče ni pristojno, pristojen je organ za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Iz odločbe Bpp 141/2010 z dne 5. 10. 2010 izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. Bpp 94/2010-4 z dne 22. 7. 2010, zavrgel. To pomeni, da je bilo o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev te tožbe že odločeno.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, naj sodišče tožbo odstopi v reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ker za takšen odstop zadev ni podlage v zakonu.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.