Jedro

Odločitev o prenehanju statusa javnega dobra se sprejme na podlagi ustreznega sklepa občinskega sveta. Sklepa občinskega sveta, sprejetega pred izdajo odločbe o ugotovitvi statusa grajenega javnega dobra, pa ni mogoče šteti kot dopustno pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena, saj je le-ta z izdajo prvotne odločbe izgubil svojo moč in prenehal pravno učinkovati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 0602-6/2020/4 z dne 2. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 555,49 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo zahtevo tožeče stranke za odpravo in razveljavitev odločbe Mestne občine Ptuj št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 po nadzorstveni pravici. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 26. 5. 2020 vložil zahtevo za odpravo in razveljavitev prej navedene odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 2. točke prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S prej navedeno odločbo je bil za parcelo št. 352/8 k.o. ... ukinjen status javnega dobra. Za to parcelo je bilo z odločbo št. 478-123/2011-19 z dne 20. 9. 2013 ugotovljeno, da ima status grajenega javnega dobra. Zahtevo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila na podlagi primerjave obeh prej navedenih odločb, iz katerih izhaja, da ne gre za enako dejansko in pravno stanje zadeve. Odločba Mestne občine Ptuj z dne 20. 9. 2013 je bila izdana na podlagi 212. člena Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), odločba št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 pa na podlagi 245. in 247. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2). Čeprav se obe odločbi nanašata na isto zemljišče, to je parcelo št. 352/8 k.o. ... in na status javnega dobra, to je ugotovitev oziroma ukinitev statusa grajenega javnega dobra, je pravna podlaga različna. Glede na to je tožena stranka zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

2. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper prej navedeno odločitev in v njej navaja, da je tožnik leta 2011 kupil parcelo ... 352/1, ki je imela vseskozi urejen dostop preko parcele 352/8, vse k.o. ... Ta občinska cesta oziroma dovozna pot obstoji že več kot 100 let in je razvidna iz katastrskih skic. Po tej parceli je zgrajena javna infrastruktura, to je vodovod, kanalizacijski vodi, elektrodistribucijski vodi in telekomunikacijski vodi. Z odločbo z dne 20. 9. 2013 je bila parcela ... 352/8 opredeljena kot javno dobro. Z odločbo z dne 5. 7. 2019 je bil status grajenega javnega dobra za predmetno parcelo ukinjen. Tožeča stranka meni, da je podlaga za odpravo slednje odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP podana, saj je s predmetno odločbo občinska uprava Mestne občine Ptuj ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadeve status nepremičnine parc. št. 352/8 rešila drugače kot s predhodno dokončno in pravnomočno odločbo z dne 20. 9. 2013. Po mnenju tožeče stranke na predmetni parceli grajeno javno dobro še vedno obstoji, zato sta predmetni odločitvi ob enakem dejanskem in pravnem stanju vsebinsko različni. Tožeča stranka izpodbijani odločitvi nasprotuje tudi iz razloga, ker je bila slednja odločba izdana brez soglasja občinskega sveta. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se odločba Mestne občine Ptuj št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 odpravi po nadzorstveni pravici oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Pri svojih stališčih tožeča stranka vztraja tudi v vloženi pripravljalni vlogi in navaja še okoliščine v zvezi s postopkom, ki teče pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zadevi št. P 29/2020, v katerem je tožeča stranka vložila izbrisno tožbo, s katero terja ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe sklenjene med A. A. in Mestno občino Ptuj za nepremičnino parc. št. 352/8 k.o. ... in vzpostavitev prejšnjega stanja.

5. Sodišče je s sklepom št. II U 227/2020-16 z dne 19. 4. 2023 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je, ali je pravilna odločitev tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva na odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe Mestne občine Ptuj o ukinitvi statusa javnega dobra lokalnega pomena za predmetno zemljišče. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

K I. točki izreka:

6. Sodišče je 6. 7. 2023 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine upravnega spisa, ob tem pa še listine, ki jih je predložila tožeča stranka v zvezi s pravdnim postopkom zaradi ničnosti prodajne pogodbe o prodaji predmetnega zemljišča, ki teče pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, zaradi razjasnitve okoliščin obravnavane zadeve ter odločilo, da je tožba utemeljena.

7. Izpodbijani akt v predmetni zadevi je odločitev Ministrstva za okolje in prostor, da se tožnikova zahteva za odpravo in razveljavitev odločbe Mestne občine Ptuj 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 po nadzorstveni pravici zavrne. S to odločbo je bilo odločeno, da nepremičnini s parc. št. 352/8 k.o. ... preneha status grajenega javnega dobra lokalnega pomena in se v zemljiški knjigi zaznamba grajenega javnega dobra, vpisana na podlagi odločbe Občinske uprave Mestne občine Ptuj št. 478-123/2011-19 z dne 20. 9. 2013, izbriše. 8. Tožeča stranka je vložila zahtevo za odpravo te odločbe po nadzorstveni pravici na dveh podlagah. Kot prvo navaja 2. točko prvega odstavka 274. člena ZUP, po kateri se odločba odpravi po nadzorstveni pravici, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena.

9. Obstoj razlogov za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici je po mnenju tožeče stranke v tem, da je odločitev z dne 5. 7. 2019, s katero je bilo odločeno o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra, drugačna od odločitve z dne 20. 9. 2013, s katero je bilo ugotovljeno, da status grajenega javnega dobra za to zemljišče obstoji, kljub - po mnenju tožeče stranke - ob enakem dejanskem in pravnem stanju.

10. Glede tega sodišče pojasnjuje, da se razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP nanaša na situacije, ko gre za „res iudicata“, torej ko je bilo v neki zadevi ob identičnosti predmeta odločanja ter enaki dejanski in pravni podlagi že pravnomočno odločeno in bi ponovno odločanje v zadevi pomenilo kršitev načela „ne bis in idem“, saj o isti zadevi ni mogoče večkrat odločati. V primeru odločb št. 478-123/2011-19 z dne 20. 9. 2013 in št. 478-197/2008 z dne 5. 7. 2019 ne gre za tak primer. S prvo je bilo namreč ugotovljeno, da obstoji status javnega dobra za predmetne nepremičnine, z odločbo z dne 5. 7. 209 pa, da ta status preneha. Že pojmovno tako ne gre za odločanje o isti stvari, saj je s prvo odločbo status grajenega javnega dobra „nastal“, z drugo pa „prenehal“, kar je samo po sebi dopustno in mogoče, seveda če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Glede na to v predmetni zadevi ne gre za odločanje o isti stvari.

11. K zgoraj navedenemu sodišče dodaja, da je napačna obrazložitev v izpodbijani odločbi, da pogoj po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ni podan, ker je organ v prvi odločbi odločal na podlagi ZGO-1, v drugi pa ZUreP-2, ampak, kot je zgoraj obrazloženo, ker pojmovno gledano sploh ne gre za identičnost materije.

12. Tožeča stranka pa je svojo zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici gradila tudi na situaciji iz 3. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Pri tem v zahtevi sicer te zakonske določbe izrecno ne omenja, navaja pa, da je bila odločba z dne 5. 7. 2019 izdana na podlagi sklepa Mestnega sveta Mestne občine Ptuj z dne 15. 7. 2013, sprejetega torej pred izdajo odločbe z dne 20. 9. 2013, ki zato ne more predstavljati razloga za drugačno rešitev glede statusa javnega dobra. Glede na to, da organ na pravno kvalifikacijo strank v postopku ni vezan in upoštevajoč trditveno podlago sodišče zaključuje, da je zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici postavljena tudi na tej podlagi, torej 3. točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Ta določa, da pristojni organ odpravi odločbo po nadzorstveni pravici, če je organ izdal odločbo brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno.

13. Rabo javnih površin in grajeno javno dobro je v času izdaje odločbe z dne 5. 7. 2019 urejal ZUreP-2 v 244. do 247. členu. Slednji ureja prenehanje statusa grajenega javnega dobra in v prvem odstavku tega člena določa, da se grajenemu javnemu dobru status odvzame smiselno po postopku iz 245. člena ZUreP-2. Ta v prvem odstavku 245. člena določa, da se status grajenega javnega dobra pridobi z odločbo, ki jo na podlagi _sklepa občinskega sveta_ po uradni dolžnosti izda občinska uprava. Občinski svet prej navedeni sklep izda na zahtevo, ki jo vloži župan, zahtevi pa mora biti priložena navedba določbe zakona oziroma predpisa, v katerem je za takšno odločitev materialnopravna podlaga (drugi odstavek 245. člena ZUreP-2).

14. Navedene določbe 245. člena ZUreP-2 se torej po prvem odstavku 247. člena ZUreP-2 smiselno uporabljajo tudi v postopku odločanja o prenehanju statusa grajenega javnega dobra. To pa pomeni, da se odločitev o prenehanju statusa javnega dobra sprejme na podlagi ustreznega sklepa občinskega sveta. Odločba z dne 5. 7. 2019 se glede tega sklicuje na sklep o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra za predmetno nepremičnino, ki ga je mestni svet Mestne občine Ptuj sprejel na svoji 31. seji dne 15. 7. 2013, torej šest let pred izdajo odločbe z dne 5. 7. 2019 o prenehanju statusa javnega dobra in pred izdajo odločbe o ugotovitvi javnega dobra z dne 20. 9. 2013. 15. Glede na to je pritrditi tožeči stranki, da ta sklep ne predstavlja podlage iz prvega in drugega odstavka 245. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZUreP-2 za izdajo odločbe o prenehanju statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena dne 5. 7. 2019. Kot namreč izhaja iz podatkov spisa, je občinska uprava Mestne občine Ptuj dne 20. 9. 2013, kar pomeni po sprejemu tega sklepa, izdala odločbo št. 478-123/2011-19, s katero je odločila, da ima (med ostalim tudi) parcela št. 352/8 status grajenega javnega dobra. V tem postopku ni mogoče presojati razlogov, iz katerih občinska uprava sklepu občinskega sveta ni sledila, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost odločbe izdane na podlagi zahteve tožeče stranke o odpravi po nadzorstveni pravici, vendar pa je pritrditi tožeči stranki, da sklepa občinskega sveta, izdanega pred izdajo odločbe z dne 20. 9. 2013, ni mogoče šteti kot dopustno podlago za izdajo odločbe o prenehanju statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena dne 5. 7. 2019. Z izdajo odločbe o ugotovitvi statusa grajenega javnega dobra dne 20. 9. 2013 je namreč sklep z dne 15. 7. 2013 izgubil svojo moč in prenehal pravno učinkovati.

16. Iz tega pa sledi zaključek, da je bil sklep o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra dne 5. 7. 2019 izdan brez sklepa občinskega sveta, ki je po prvem odstavku 245. v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZUreP-2 pogoj za izdajo takšne odločbe.

17. Ker tožena stranka tožnikove zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ni presojala z vidika 3. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča glede uporabe prava (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-11), ponovno odločiti o zadevi.

18. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da se predmetna obrazložitev nanaša na tista dejstva in okoliščine v predmetni zadevi, ki so relevantna za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve v zvezi z zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Ta dejstva in okoliščine izhajajo iz podatkov upravnega spisa, ostale navedbe in dokazi, ki jih je navajala in predložila tožeča stranka v tem upravnem sporu, pa sicer kažejo na kompleksnost obravnavane zadeve, ker pa za odločitev niso bistveni, jih sodišče ob sprejemu te odločitve ni presojalo.

19. K II. točki izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov določenih v prejšnjem členu (4. člen Pravilnika).

21. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku zadevo dodatno pojasnila v pripravljalni vlogi, zato ji je sodišče odmerilo nagrado v višini 385,00 €, k čemur je prištelo še 10 %, to je 38,50 €, torej skupaj 423,50 €.

22. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med materialne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-12), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,43 € za vsak prevožen kilometer. Tožeči stranki je sodišče odmerilo priglašene stroške za pot na relaciji ...-Maribor in nazaj, to je 74 km x 0,43 €, kar pomeni 31,82 €.

23. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 455,32 €. K temu je prištelo še 100,17 € 22 % za DDV in skupno znesek 555,49 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V tem primeru mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo; pri tem je vezan na izrek sodbe, na na obravnavi ugotovljeno dejansko stanje ter na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). 2 Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.