Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 1662/2008-6 z dne 26. 2. 2009 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 1662/2008-8 z dne 19. 3. 2009 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom U 1662/2008-6 z dne 26. 2. 2009 na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 7. 5. 2008 o dovolitvi izvršbe. Z navedenim sklepom je upravni organ ugotovil, da je tretja alineja 3. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 17. 8. 2004, postala izvršljiva, dovolil njeno izvršbo in tožniku zagrozil z denarno kaznijo v višini 3.000,00 EUR, kolikor v dodatnem roku enega meseca od prejema tega sklepa ne bo spoštoval v tretji alineji 3. točke izreka navedene odločbe odrejene prepovedi uporabe dveh prizidkov k objektu na zemljišču parc. št. ... k.o. ... Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 5. 6. 2008, zavrnilo tožnikovo pritožbo. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil in v pritožbi zahteval tudi izdajo začasne odredbe in oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je s sklepom U 1662/2008-8 z dne 19. 3. 2009 zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče v obrazložitvi sklepa o zavrženju tožbe navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pa navaja, da je procesna predpostavka za odločanje o izdaji začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 obstoj tožbe v upravnem sporu, tožnikova tožba pa je bila zavržena.

3. Tožnik v pritožbi zoper sklep z dne 26. 2. 2009 navaja, da je zemljišče, na katerem stoji objekt, v predlogu prostorskega plana Občine Š. predvideno kot stavbno zemljišče. Ko bo navedeni prostorski plan dokončno sprejet, bo objekt lahko legaliziran, zato je odločitev organa prve stopnje, s katerim je bila tožniku prepovedana uporaba objekta in zagrožena visoka denarna kazen, tudi vsebinska odločitev o pravici oziroma obveznosti tožnika. Enako navaja tudi v pritožbi zoper sklep z dne 19. 3. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4. Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

5. Pritožb nista utemeljeni.

K točki I. izreka:

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZUS-1, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o izvršbi, izdan na podlagi prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

8. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba, izdana v inšpekcijskem postopku, postala izvršljiva, dovolil izvršbo in tožniku v primeru nadaljnjega nespoštovanja inšpekcijske odločbe zagrozil z denarno kaznijo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sklep o izvršbi ujema z izvršilnim naslovom in da je bila tožniku zagrožena najnižja možna kazen v skladu z 2. točko 2. alineje prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. 9. Tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati in bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljena, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti ali pravne koristi, temveč samo navaja, da obstaja možnost, da bo objekt po predvideni spremembi prostorskega plana lahko legaliziran, česar pa ni mogoče šteti za pravico, obveznost ali pravno korist tožnika. Ta navedba pa tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

10. Izpodbijani prvostopni upravni akt po presoji Vrhovnega sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, temveč se z njim le dovoljuje izvršba glede tožnikove obveznosti, o kateri je že bilo odločeno v izvršilnem naslovu, to je z odločbo z dne 17. 8. 2004. Z njo je bila med drugim izrečena prepoved uporabe nelegalno zgrajenih objektov. Ta ukrep pa se z izpodbijanim sklepom le prisilno izvršuje, ker ga tožnik ni izpolnil sam. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K točki II izreka:

12. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi je izpodbijani akt postal pravnomočen in je zato odpadla pravna podlaga za odločanje o zahtevi za začasno odredbo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.