Jedro

Izostanek z glavne obravnave je opravičen šele, ko ga kot takšnega oceni sodnik. To pomeni, da sprejema obdolženčeve razloge za odsotnost z glavne obravnave kot utemeljene in da šteje, da se obdolženec ni odpovedal pravici do navzočnosti na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je spoznalo obsojenega T.M. za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenega T.M. izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je skrčilo čas storitve kaznivega dejanja na čas od 5.2.1995 do 16.7.1996, pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter hkrati odredi, da se izvršitev kazni zapora odloži. Višja državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da so bili izpolnjeni pogoji za sojenje obsojenca v nenavzočnosti in da pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da je obsojenec poslal opravičilo na napačen naslov, saj to ne predstavlja razloga, zaradi katerega sodišče ne bi moglo opraviti glavne obravnave brez njegove navzočnosti. Zato kršitev zakona iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se zagovornik smiselno sklicuje, ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve je podana kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 442. člena ZKP (domnevno v zvezi z 2. odstavku 371. člena ZKP), ker je sodišče obsojenca sodilo v nenavzočnosti, čeprav zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Obsojenec naj bi pravočasno, vendar pomotoma poslal opravičilo za svoj izostanek z glavne obravnave na državno tožilstvo, ki pa ga je sodišču posredovalo šele tri dni po opravljeni glavni obravnavi oziroma razglašeni sodbi. Višje sodišče je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo, pri čemer pa je po mnenju vložnika zahteve "preširoko" tolmačilo določbo 1. odstavka 442. člena ZKP, ko je ugotovilo, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti.

Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (1. odstavek 442. člena ZKP). To zakonsko določbo je treba razlagati restriktivno, saj pomeni izjemo od splošnega načela sojenja v navzočnosti (2. alinea 29. člena URS in 288. in 439. člen ZKP). Na drugi strani pa je treba upoštevati, da se z njo uresničuje tudi določba 15. člena ZKP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. V skrajšanem postopku je ekonomičnost postopka poudarjena še v večji meri, ker gre za enostavnejše zadeve, v katerih naj bi se glavna obravnava dokončala, če je to mogoče, brez prekinitve (1. odstavek 443. člena ZKP). Če obdolženec sodišču sporoči, da bo iz določenega razloga izostal z glavne obravnave oziroma da ne bo prišel (pri tem lahko navede kakršnekoli, tudi povsem nesmiselne oziroma neutemeljene razloge), to še ne pomeni, da je s tem svoj izostanek z glavne obravnave že opravičil. Izostanek z glavne obravnave je opravičen šele, ko ga kot takšnega oceni sodnik. To pomeni, da sprejema obdolženčeve razloge za odsotnost z glavne obravnave kot utemeljene in da šteje, da se obdolženec ni odpovedal pravici do navzočnosti na glavni obravnavi.

V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče glavno obravnavo za 11.12.2000 razpisalo z odredbo že 13.10.2000. Ko je ugotovilo, da obsojenec na glavno obravnavo ni prišel, čeprav je bil v redu vabljen, in da je pred tem že bil zaslišan in ko je ocenilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, je sprejelo sklep, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP za sojenje obsojenca v nenavzočnosti. Višje sodišče je tej oceni pritrdilo in še dodalo, da "obsojenčevo opravičilo, ki ga je pomotoma poslal na okrožno državno tožilstvo in ne na sodišče, kot navaja v svoji pritožbi, četudi bi ga sodišče pravočasno prejelo, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev prvostopenjskega sodišča. Ugotovilo je, da kršitev kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je smiselno uveljavljal zagovornik, ni podana.

Odločitev višjega sodišča torej izraža stališče, da obsojenec svojega izostanka z glavne obravnave ni opravičil oziroma da ni izkazal, da se glavne obravnave res ni mogel udeležiti. Takšni oceni glede na okoliščine primera ni mogoče odreči razumne presoje. Obsojenec je bil o naroku za glavno obravnavo obveščen skoraj dva meseca pred tem. Iz dokumentacije, ki jo je obsojenec naslovil in poslal na Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu (obsojenčev odgovor na obtožbo ter pisni izjavi dveh oseb) ne izhaja, da obsojenec predlaga preložitev glavne obravnave, pač pa z njo le odgovarja na obtožbo oziroma zanika njeno utemeljenost. Dokumentaciji je sicer priloženo tudi zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma R. ob D., ki pa je bilo izdano 21 dni pred glavno obravnavo in se glasi: "Radi bolezni, ležanja do nadaljnjega ne more na sodišče. Ima živčne napade slep na oko". To potrdilo samo po sebi glede na vsebino in čas izdaje ne prepriča, da se obsojenec zaradi navedenih zdravstvenih razlogov ni bil sposoben udeležiti glavne obravnave dne 11.12.2000. Obe sodišči sta poudarili, ko sta utemeljevali odločitev za sojenje v odsotnosti, da je kazenski pregon za del kaznivega dejanja že absolutno zastaral; višje sodišče je po uradni dolžnosti zaradi tega tudi skrčilo časovni okvir kaznivega dejanja. Ob navedenem tudi ni mogoče mimo izpovedbe J.K. na glavni obravnavi dne 11.12.2000 (list. št. 70), da jo je obsojenec klical pred glavno obravnavo in ji rekel, da se je ne sme udeležiti, sicer jo bo ubil. Navedene okoliščine prepričajo v pravilnost ocene Višjega sodišča, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo procesnega zakona in da so bili dani zakonski pogoji (1. odstavek 442. člena ZKP) za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti, zaradi česar sodišče tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana procesna kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).