Jedro

Ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo in načela zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo od katerega vsaj enega v tej pravdni zadevi ni mogoče spoštovati, je pritožbeno sodišče kljub dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo s strani prvotožene stranke ob upoštevanju nesporne nedobrovernosti drugotožene stranke tako ob vknjižbi lastninske pravice, kakor tudi ob vknjižbi hipoteke in ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin primera dalo prednost načelu zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo pred načelom zaupanja v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da izrek sedaj glasi: "Ugotovi se, da je izvršba na nepremičnine vpisane pod vl. št. k.o. dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča opr. št. z dne 18.4.1995 (sedaj opr. št. ), po izvršilnem predlogu prvotožene stranke kot upnika zoper drugotoženo stranko kot dolžnico, nedopustna.

Tožena stranka in sta nerazdelno dolžni povrniti tožnikom povzročne pravdne stroške 1,024.026,00 (en milijon štiriindvajset tisoč šestindvajset 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.10.2005 do plačila v 15 dneh pod izvršbo." Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 296.355,00 (dvesto šestindevetdeset tisoč tristo petinpetdeset 00/100) SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo in jim naložilo v plačilo stroške tožene stranke.

Zoper takšno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 3. in 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, le podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi pravilno in popolno, glede na podane dokazne predloge pravdnih strank, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (212. člen ZPP), ugotovilo dejansko stanje.

Ugotovilo je, da je s sklenitvijo kupnih pogodb med prodajalko in ter sklenjenih 10.3.1981 in 25.7.1984, postala sporna nepremičnina družbena lastnina. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na določilih Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76) in Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/72). Za družbeno lastnino je bila sicer predvidena vknjižba v zemljiško knjigo, vendar pa vknjižba ni bila konstitutivnega temveč zgolj dekleratornega značaja.

Iz povedanega je mogoče zaključiti, da so pravni predniki tožnikov s sklenitvijo kupnih pogodb s prodajalko 10.3.1981 in 25.7.1984 postali imetniki pravice uporabe na sporni nepremičnini, ki je takrat postala družbena lastnina, pa je s tem izgubila svojo lastninsko pravico na tej nepremičnini, čeprav je še vedno ostala vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi.

Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 - SZ)

19.10.1991 so pravni predniki tožnikov (kupci po pogodbah z dne

10.3.1981 in 25.7.1984) na podlagi določila 112. člena SZ, postali lastniki te nepremičnine. Res je sicer, da se tožniki potem, ko sto stanovanja kupili od tedanjih lastnikov po določilih o privatizaciji iz SZ 18.2.1993 in 15.4.1993, niso vknjižili v zemljiško knjigo, čeprav bi skladno z določilom 33. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR le tako nanje prešla lastninska pravica, vendar pa so lastniki ostali njihovi pravni predniki, ki so z njimi sklenili prodajne pogodbe in ne , ki je svojo lastninsko pravico izgubila že s sklenitvijo pogodb 10.3.1981 in 25.7.1984. Nesporno med pravdnimi strankami je, s strani tožnikov zatrjevano dejstvo, da drugotoženka, ki ji je njena mati sporno nepremičnino podarila s pogodbo z dne 1.3.1993, ob vknjižbi v zemljiško knjigo

29.12.1993 glede vknjižbe ni bila v dobri veri, saj je vedela, da njena mati ni več lastnica nepremičnine. Tako drugotoženka ni bila v dobri veri, ko je vknjižila svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo in tudi ne, ko je s prvotoženo stranko sklepala poravnavo, na podlagi katere je slednja vložila hipoteko.

Po drugi strani pa se prvotožena stranka sklicuje glede vknjiženih podatkov v zemljiški knjigi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in s tem povezane varnosti pravnega prometa. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo pomeni, da ima vpis prednost pred dejanskim stanjem, zaradi česar dobrovernemu pridobitelju (v našem primeru prvotožene stranke kot pridobiteljice hipoteke) ne bi bilo potrebno preverjati dejanskega stanja glede nepremičnine temveč zadostuje že vpogled v zemljiško knjigo.

Tako se postavita nasproti publicitetno načelo (načelo zaupanja v zemljiško knjigo), ki je vsekakor že veljalo v času sklenitve poravnave med toženima strankama in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo.

Dobra vera je ena od predpostavk za zakonitost vpisa v zemljiško knjigo. Če vpis ni zakonit, ima prizadeti pravico do izbrisne tožbe, pri čemer je po stališču pritožbenega sodišča tožbo na nedopustnost izvršbe, ki je naperjena tudi proti zemljiškoknjižni lastnici vsebinsko potrebno šteti za izbrisno tožbo (podobno sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije).

Ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo in načela zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo od katerega vsaj enega v tej pravdni zadevi ni mogoče spoštovati, je pritožbeno sodišče kljub dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo s strani prvotožene stranke ob upoštevanju nesporne nedobrovernosti drugotožene stranke tako ob vknjižbi lastninske pravice, kakor tudi ob vknjižbi hipoteke in ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin primera dalo prednost načelu zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo pred načelom zaupanja v zemljiško knjigo.

Glede na povedano, je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, saj je sedaj tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki jih je priglasila do konca glavne obravnave (prvi odstavek 154. 155. in tretji odstavek

163. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 61.680,00 SIT takse za tožbo, 700 točk za prvi pripravljalni spis z dne 7.1.2003, 700 točk za zastopanje na glavni obravnavi 13.3.2003, 525 točk za pripravljalni spis z dne 8.4.2003, 350 točk za zastopanje na glavni obravnavi 20.5.2003, 50 točk za prejem sodbe in posvet s stranko, po 350 točk za zastopanje na glavnih obravnavah 20.6.2005, 2.9.2005 in

5.10.2005, 50 točk za končno poročilo stranki, 40 % za zastopanje petih strank, 2 % materialne stroške in 20 % DDV na priznane odvetniške storitve. Odvetniški stroški tako znašajo 8.748,60 točke, skupaj s sodno takos torej 1,024.026,00 SIT.

Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo 50 točk za posvet s stranko, ker je to opravilo zajeto v tarifi za sestavo tožbe, iz istega razlota tudi ne 150 točk za študij dokumentacije, 50 točk za prejem odgovora na tožbo in posvet s stranko, 50 točk za prejem pripravljalne vloge z dne 3.2.2003, pregled in posvet s stranko, 525 točk za pripravljalni spis z dne 10.3.2003, ker bi tožeča stranke svoje navedbe prav tako lahko podala na glavni obravnavi dne

13.3.2003 in zato ti stroški niso bili potrebni, 50 točk za prejem pripravljalne vloge, 50 točk za informacijo in posvet s stranko, 100 točk za pregled dokumentacije in 350 točk za zastopanje na glavni obravnavi 20.6.2005, ker to ni bila prva glavna obravnava.

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji morata toženi stranki v celoti poravnati njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154 in prvi odstavek 165. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki kot potrebne pritožbene stroške (155. člen ZPP) priznalo 875 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za pregled in posvet s stranko (končno poročilo stranki), 40 % za zastopanje petih strank, 2 % materialne stroške in 20 % DDV na priznane odvetniške stroške.