Jedro

Presoja ocene prispevka oškodovanca k nastali škodi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 88.536,80 SIT. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava z vsebinskim predlogom na njeno spremembo zaradi velike stopnje tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo. Priče, ki so v ožjem krvnem sorodstvu s tožnikom, pred zaslišanjem niso bile ustrezno opozorjene v skladu z določbami zakona o pravdnem postopku. To okoliščino je toženec uveljavljal že v pritožbi, pa je pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Sicer pa je bilo toženčevo ravnanje nujno in neizogibno potrebno za zaščito otroka pred tožnikovimi napadi. Tožnikovo dejanje je bilo zavržno, otrokova mati je bila ob tem nemočna, toženec pa je otroka branil. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 375. člena ZPP). V okviru te dolžnosti izpodbijana sodba ni zavzela stališča do toženčeve pritožbene graje postopka pred sodiščem prve stopnje ob zaslišanju prič (domnevni izostanek opozorila iz določbe 2. odstavka 238. člena ZPP). To bi sicer predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), vendar pa ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje namreč temelji pretežno na zaslišanjih pravdnih strank in na nekaterih neosporavanih okoliščinah. V reviziji zatrjevani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni podan.

V obsegu revizijskega izpodbijanja pa sodbi sodišča druge stopnje tudi zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati. Čeprav iz ugotovljenega dejanskega stanja sledi, da je toženec po telefonskem klicu tožnikove sestre in njenem obvestilu o dogajanju praktično brez poprejšnjega pojasnjevanja udaril tožnika, sta nižji sodišči šteli, da je tožnik sam prispeval k nastali škodi v obsegu 20 %. Taka pravna razlaga je v toženčev prid, posebej zaradi ugotovitve, da za zaščito svoje hčere tožencu po prihodu na dvorišče ni bilo več treba ukrepati. Ob taki dejanski podlagi predstavljajo toženčeve revizijske navedbe, da je njegovo ravnanje pomenilo preprečitev tožnikovih napadov na otroka, poskus prevrednotenja dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Z višino dosojene odškodnine se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker ni predmet revizijskega izpodbijanja. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, torej niso podani. Ker tudi ni razlogov, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).